Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.
Pravno ni odločilno, ali pritožnica res ni bila, kot je trdila, vpletena v dolžničino poslovanje in ali je bila zgolj formalna članica dolžničinega poslovodstva. Kdor sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša. Niti poudarjanje v pritožbi, da je pritožnico drugi nekdanji poslovodja zaradi njunih zasebnih sporov povsem odrinil od poslovodenja in ji onemogočil sodelovanje pri dolžničinem poslovanju, ne spada k okoliščinam, ki bi bile pravno odločilne po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ostane poslovodja.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.
Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.
Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.
Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.
Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.
Pritožnik ne oporeka dejstvu, da ni upnik tega postopka. Svojo procesno legitimacijo kot neizbrani ponudnik utemeljuje na pravnem interesu s pričakovano pravico glede nakupa nepremičnin v stečajnem postopku, kar pa ni utemeljeno. Pritožnikov interes je zgolj (nerealiziran) ekonomski interes za nakup premoženja stečajnega dolžnika, ki mu legitimacije za pravno sredstvo ne daje.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v času prekinitve postopka odločilo o pravdnih stroških, ki so v celoti nastali še v izvršilnem postopku, pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je s tem toženi stranki priznalo stroške za ugovor zoper sklep o izvršbi in pri tem spregledalo, da se zoper toženo stranko vodi postopek prisilne poravnave ter da je tožeča stranka terjatev prijavila v postopku prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem storilo procesno kršitev, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v stroškovnem delu.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.