Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.
Pravno ni odločilno, ali pritožnica res ni bila, kot je trdila, vpletena v dolžničino poslovanje in ali je bila zgolj formalna članica dolžničinega poslovodstva. Kdor sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša. Niti poudarjanje v pritožbi, da je pritožnico drugi nekdanji poslovodja zaradi njunih zasebnih sporov povsem odrinil od poslovodenja in ji onemogočil sodelovanje pri dolžničinem poslovanju, ne spada k okoliščinam, ki bi bile pravno odločilne po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ostane poslovodja.
Poslovanje z izgubo v preteklosti ni pravno nerelevantno za uporabo druge alineje 2. točke petega odstavka 389.a člena ZFPPIPP. Ta je res zazrta v prihodnost, vendar se tipično ravno iz preteklega ravnanja, ki je vodilo do določenih posledic, lahko napoveduje, da če bo tudi v prihodnosti ravnanje enako, bodo takšne tudi posledice.
Preteklo poslovanje je bilo le ena od sestavin te prognoze (da pritožnica verjetno v prihodnosti ne bo poslovala brez izgube), ki jo je le dodatno potrjevalo, brez kakršnihkoli sredstev za lokal, opremo in nakup živil in pijač pa ne more biti drugačna.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Po tretji alineji 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da se brez soglasja sodišča ne more odpovedati dediščini. Tako soglasje sodišče poda, kadar je odpoved dediščini v korist upnikov oziroma stečajne mase. V tej smeri mora biti obrazložen tudi predlog upravitelja. V konkretnem primeru stečajni dolžnik že tako ali tako kot kreditojemalec odgovarja za poplačilo (istega) kredita, ki je zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki sodi v zapuščino. Zgolj zaradi upničine zavarovane terjatve se tako v primeru prevzema dediščine obveznosti stečajnega dolžnika še ne bi povečale, upravitelj pa v svojem predlogu ni pojasnil drugih obveznosti zapustnice, ki bi v primeru dedovanja prešle na stečajnega dolžnika.
Za presojo smotrnosti odpovedi dediščini ni pomembno razmerje med vrednostjo zapuščinske mase (v konkretnem primeru nepremičine) in obveznostmi stečajnega dolžnika, ampak razmerje med vrednostjo nepremičnine in dolgovi, za zavarovanje katerih ta nepremičnina jamči oziroma siceršnjimi dolgovi zapustnice.
Odgovornost poslovodstva po 233. členu ZFPPIPP je posebna oblika odgovornosti, ki izhaja iz dolžnosti poslovodstva v zvezi z insolventnostjo, ki je navedena v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP, in jo je treba razlagati restriktivno.
Do širjenja odgovornosti članov bivšega poslovodstva iz devetega odstavka 233. člena ZFPPIPP na prokurista torej ne privede niti jezikovna niti namenska niti sistematična razlaga določb ZFPPIPP.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Ponovno priznanje nagrade za študij spisa (sedaj že tretjič), pri čemer je bila izvedenki istočasno priznana tudi nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja, kot pravilno opozarja pritožba, ni utemeljeno. Večkratno ukvarjanje izvedenca z določeno zadevo v okviru pisne izdelave izvedenskega mnenja, njegove pisne dopolnitve in ustnega podajanja na naroku za glavno obravnavo samo po sebi ne daje podlage za večkratno odmero nagrade za študij spisa. Izvedenka pa v svojem zahtevku za plačilo posebej tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila do tega sedaj ponovno upravičena.
Namen ustnega zaslišanja ni, da bi izvedenec neposredno na zaslišanju opravljal konkretne analize in sestavljal preračune. Slednje je običajno prepuščeno pisnemu izvidu oziroma mnenju.
V konkretnem postopku prisilne poravnave iz podatkov spisa izhaja, da je bil upniški odbor konstituiran. Njegova naloga je bila, da zahtevo sodišča za podajo soglasja po četrtem odstavku 182. člena ZFPPIPP obravnava ter da v primeru, če se z zahtevo ne strinja, to pravočasno sporoči sodišču. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi upniški odbor zavrnil izdajo soglasja, ampak le, da ni bila dosežena sklepčnost, zato niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem odločitve.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zmotno štelo, da upniški odbor ni soglašal s podaljšanjem roka in zato roka za vložitev zahteve za dovolitev spremembe NFP ni bilo mogoče podaljšati. Pravilna posledica ugotovljene nesklepčnosti upniškega odbora je, da upniški odbor odločitve o soglasju ni sprejel, v tem primeru pa je treba uporabiti določbo četrtega odstavka 88. člena ZFPPIPP.
Brez ustrezne trditvene podlage pritožbeno sodišče (niti sodišče prve stopnje) iz dokaznih listin ni dolžno samo iskati dejstev, ki bi ustrezno pritrdila navedbam pritožbe. Pritožnica bi morala navesti konkretno katere obema stečajema skupne terjatve upnikov je plačala in s tem plačala skupne obveznosti zakoncev. Ker tega ni storila, s tem ni izkazala uresničitve odložnega pogoja do izdelave načrta končne razdelitve, zato je njena terjatev povezana z odložnim pogojem prenehala že na podlagi 259. člena ZFPPIPP.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka. Nobenega razumnega razloga zato ni najti za razlago, da mora dolžnik sam nositi stroške postopka tudi v primeru, ko upnik s svojim predlogom ne uspe.
Upravitelj je po oceni višjega sodišča ustrezno pojasnil, da je strokovnega pomočnika najel zato, ker za opravljeno storitev nima potrebnih znanj in izkušenj. Pojasnila upravitelja zadoščajo za presojo, da gre za storitev, za katero je potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja.
Odškodninske odgovornosti zaradi neupravičenega pravdanja načeloma ni mogoče izključiti. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna.
Pravno naziranje tožeče stranke, za kakršno se zavzema v tem postopku, po zaključku višjega sodišča pomeni nedopustno omejitev pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva: pomeni namreč, da lahko (vsak) začetek postopka, katerega uspeh ni vnaprej zagotovljen, predstavlja protipravno ravnanje.
Pritožba očita, da je cenitev nepremičnin, ki so bile prodane pred začetkom stečajnega postopka, in ki jo je opravila družba A., nestrokovna, kar pa ne more biti predmet zahteve za razrešitev upravitelja, razen če bi upravitelj izbral cenilca na podlagi neskrbnosti ali velike malomarnosti, česar pa pritožba ne zatrjuje. Razpravljanje o cenitvi tako ne more biti predmet tega postopka.
Za postopek zaradi insolventnosti se glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. To med drugim velja tudi za določbe ZPP o pravočasnosti pritožbe.
Pritožnik ne oporeka dejstvu, da ni upnik tega postopka. Svojo procesno legitimacijo kot neizbrani ponudnik utemeljuje na pravnem interesu s pričakovano pravico glede nakupa nepremičnin v stečajnem postopku, kar pa ni utemeljeno. Pritožnikov interes je zgolj (nerealiziran) ekonomski interes za nakup premoženja stečajnega dolžnika, ki mu legitimacije za pravno sredstvo ne daje.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.