Če bi bil upnik res tik pred stečajem in bi se ta začel v kratkem, tedaj dolžnik utemeljeno navaja, bi stečajni upravitelj za stečajnega dolžnika kot eno prvih opravil opravil odprtje računa. Nanj bi lahko ZPIZ nakazal zarubljena sredstva dolžnika. Upnik je imel od rubežev 2018 - 2020 do začetka stečaja 2024 dovolj časa, da odpre račun in omogoči dolžniku izpolnitev dolga z zarubljenimi sredstvi pri ZPIZ.
Če je umik posledica nemožnosti oprave izvršbe, neizterljivosti, neuspešnosti zaradi pomanjkanja izvršilnih sredstev, to ne pomeni, da se je upnik želel odreči pravnemu varstvu. Drugače je v primeru, če upnik brez navedbe razloga umakne predlog za izvršbe ali ne plača predujma za cenitev, tedaj tovrstno razpolaganje pomeni odstop od sprožene prisilne izvršbe.2 Dolžnik v pritožbi utemeljeno dodaja, da je enako, kot če upnik vloži tožbo pa ne plača sodne takse in sodišče ustavi postopek.
V dejanskih okoliščinah zadeve je večletno odlašanje upnika z odprtjem računa v prejšnjem izvršilnem postopku pomenilo, da je odstopil od izterjave.
Relevantna dejstva za redni ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine so bila kdaj ter kako se zgodila prometna nesreča in ta so obstajala pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Prav tako se je pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi dolžnica lahko zavedala ali je dolžna plačati vtoževano terjatev ali ne.
V kazenskem postopku pridobljeno izvedensko mnenje ni novo dejstvo, temveč en od dokazov. Tudi kazenski in prekrškovni postopek, v katerih je bila dolžnica pravnomočno oproščena, ne predstavljata novih dejstev, temveč sodno presojo dolžničine kazenske krivde oziroma prekrškovne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevati, da ni dolžna plačati vtoževane terjatve.
Ne drži, da upnica ni prispevala finančno k ničemer in da njena terjatev ni z verjetnostjo izkazana. Zelo nazorno je bilo priznanje dolžnika, da je moral po razpadu zakonske zveze v začetku leta 2025 prenehati s plačevanjem kreditnih obveznosti, ker je zapadel v finančne težave, kar je bil za sodišče dodaten razlog, da je s stopnjo verjetnosti verjelo upnici, da je za čas trajanja zakonske zveze prispevala k preživljanju družine in da je bilo njeno prispevanje ključno, da je družina plačevala mesečne obveznosti, s čimer je prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja. Če dolžnik v času trajanja zakonske zveze ni imel finančnih težav s plačevanjem kredita, imel pa jih je po razpadu zakonske zveze, potem jih prej ni imel ravno na račun upničinega prispevka v skupno premoženje.
Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).
Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.
Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.
Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).