Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
Odškodnino za blago je treba obračunati tako, da se ugotovi vrednost nepoškodovanega blaga, od katere se odšteje preostala vrednost blaga (prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 25. člena CMR). Če je poškodovan le del tovora, se obe prej navedeni določbi uporabljata smiselno. Odškodnina je v vsakem primeru omejena z zneskom, ki ga je treba plačati za delno izgubo, če je poškodovan del pošiljke. Tako določa črka b) drugega odstavka 25. člena CMR. Odškodnina tako lahko tudi v primeru poškodbe znaša največ 8,33 računskih enot za kilogram kosmate teže primanjkljaja (tretji odstavek 23. člena CMR).
Stroški popravila, to se pravi stroški odprave poškodbe blaga se po mnenju v literaturi ne štejejo kot del odškodnine (Thume, Kommentar zur CMR, 2. Aufl., 2007, komentar k 25. členu; enako Koller, Transportrecht, 7. Auflage, 2010, komentar k 25. členu CMR). Odločilno je le zmanjšanje vrednosti. Vendar pa ista literatura in obakrat na istem navedenem mestu tudi meni, da so stroški popravila indic za obseg nastalega zmanjšanja vrednosti.
Nesklepčnost tožbe, s katero se terjatev uveljavlja, sama po sebi ne pomeni, da terjatev ni verjetno izkazana. Tožeča stranka namreč lahko tožbo (tožbene trdtive - tožbeni predlog ali oboje), ki je odpravljivo nesklepčna, po vložitvi še dopolni ali popravi.
Prenos nepremičnin, s katerimi je bil ob ustanovitvi tožnic zagotovljen njihov osnovni kapital in so predstavljale bistveni del premoženja tožnic, s katerim so izvajale dejavnost, brez vrednosti edine družbenice tožnic je bil opravljen v nasprotju s temeljnimi korporacijskimi načeli o razmejitvi pristojnosti med edino družbenico in poslovodjo d. o. o. in predstavlja zlorabo pooblastil poslovodje. Z nadpolovično verjetnostjo je izkazano, da so bile sporne nepremičnine odsvojene na podlagi pravnega posla, ki nasprotuje moralnim načelom in je zato ničen na podlagi določbe prvega odstavka 86. člena OZ.
Težko nadomestljiva je tista škoda, ki bi pravni položaj upnika prizadela v takšni meri, da bi bilo posledice težko odpraviti ali omiliti. Tudi premoženjska škoda, ki jo je sicer mogoče povrniti z denarnim nadomestilom (odškodnino), lahko v nekaterih okoliščinah predstavlja težko nadomestljivo škodo.
Določba prvega odstavka 67. člena ZFPPIPP določa, da je terjatev priznana, če jo prizna upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ne prereka nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP.
Če bi želela s pritožbo uspeti, bi morala pritožnica izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil njen ugovor vložen prepozno. Tega ni niti poskušala. Ker pa v postopku zaradi insolventnosti ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, njene pritožbene navedbe o razlogih za zamudo niso upoštevne.
V skladu z določbo tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Glede na določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 26. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 102. člena ZIZ je dolžnica v postopku osebnega stečaja v primeru dodelitve otroka v skupno varstvo in vzgojo upravičena le do polovičnega zneska merila iz 9. točke prvega odstavka 26. člena ZSVarPre. V primeru osebnega stečaja nad dolžnikom je tako pri omejitvi zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso, za preživljanje otroka (ki ne živi v enostarševski družini) treba upoštevati le polovico zneska, ki ga določajo merila iz 26. člena ZSVarPre. To velja tako v primeru, ko je otrok dodeljen v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, kot tudi v primeru, ko je otrok sicer dodeljen enemu od staršev, drugi pa je zanj zavezan plačevati preživnino.
Škoda ali korist za stečajnega dolžnika nista merilo, ki bi glede na tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP kakorkoli vplivalo na odločitev o spremembi načrta poteka stečajnega postopka.
Sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti ni le formalno pravnomočen, temveč je tudi materialno pravnomočen in je sodišče ob odločanju po 407. členu ZFPPIPP na njegovo vsebino vezano. Vse razloge, ki jih je upnik podal v ugovoru proti odpustu obveznosti, sta presojali tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da sklep o odpustu obveznosti zato, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti, nima "lastne vsebinske presoje" ter da razlaga sodišča prve stopnje pomeni, da o najintenzivnejšem posegu v pravice upnika do sodnega varstva in do zasebne lastnine ni sprejeta obrazložena sodna odločba, kar naj ne bi bilo v skladu z 22. in 33. členom Ustave Republike Slovenije.
Tožena stranka, ki je samostojna podjetnica, je gospodarski subjekt, zato je zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Ker je podpisala kreditno pogodbo, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka kot kreditodajalka upravičena zahtevati predčasno odpoved pogodbe, če kreditojemalec in/ali porok zamuja s plačilom katerekoli obveznosti za več kot 15 dni, je presoja sodišča prve stopnje, da je bila odločitev o odpovedi pogodbe zgolj na strani tožeče stranke, pravilna in so očitki tožene stranke o špekulativnem ter nekorektnem odnosu tožeče stranke neutemeljeni.
Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Upnik ne more prevzeti terjatve, ki je upravitelj ni ponudil v prevzem. Skladno z določbo drugega in tretjega odstavka 76. člena KZ-1 ima oškodovanec, ki v kazenskem postopku ni postavil premoženjskopravnega zahtevka ali pa ga je postavil, vendar kazensko sodišče o njem ni odločilo, temveč oškodovanca s tem zahtevkom napotilo na pravdo, možnost, da se poplača iz odvzete koristi. Odvzeta premoženjska korist v tem primeru čaka na odločitev oškodovanca, ali se bo želel poplačati iz odvzete koristi (kakor mu omogočata drugi in tretji odstavek 76. člena KZ-1) ali pa bo premoženjska korist ostala odvzeta in bo pripadla državi. Vendar to predstavlja zgolj možnost zahteve za poplačilo (iz dejansko odvzete premoženjske koristi), po odločitvi o odškodninski odgovornosti (kar predstavlja prvo fazo) in znotraj strogih prekluzivnih rokov. Oškodovanec mora najprej začeti pravdo na ugotovitev svojega zahtevka (prva faza), da lahko (po njegovi ugotovitvi) zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti (druga faza).
Znesek odvzema premoženjske koristi se vplača v proračun; v primeru uspeha s premoženjskopravnim zahtevkom (prva faza) pa bo lahko oškodovanec v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe zahteval poplačilo iz (dejansko) odvzete vrednosti, v kolikor bi bili izpolnjeni pogoji po 76. členu KZ-1 oziroma 97. členu KZ.
Šele ko je jasno, da unovčena stečajna masa ne zadošča za vračilo celotnega založenega zneska in kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, je namreč mogoče predlagati, da morajo te stroške plačati osebe, ki so bile nekdanji člani poslovodstva.
Ker (še) ni izkazano, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev plačil niti kakšna je višina zneska, ki ga ni mogoče vrniti, sodišče (še) ni smelo vračila teh stroškov naložiti nekdanjemu poslovodji stečajnega dolžnika.
Zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu se sicer lahko pritožijo samo upniki, vendar je po presoji sodišča druge stopnje treba pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep zaradi varstva predkupne pravice, dovoliti tudi pritožnici kot predkupni upravičenki, saj je z izpodbijanim sklepom poseženo v njen pravni položaj.
V 262. členu DZ je določen institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Ta določa, da sodišče osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni zmožna poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo in ji imenuje skrbnika. V skladu s tretjim odstavkom 57. člena ZNP-1, je mogoč začetek postopka tudi po uradni dolžnosti, če sodišče izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba določeno osebo postaviti pod skrbništvo.
Pritožnica ima v stečajnem postopku kot predkupna upravičenka položaj udeleženke v postopku. Enako kot stranka mora biti tudi ona sposobna razumeti pomen svojih dejanj in kakšne posledice jo lahko doletijo, če procesnih upravičenj, ki jih daje zakon (347. člen ZFPPIPP) ne uresniči. Njeno procesno ravnanje je mogoče presojati le, če je popolno poslovno sposobna. Le tedaj lahko stranka sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost).
Če pritožnica zaradi svojih zdravstvenih težav ni bila sposobna sama skrbeti za svoje pravice, torej ni razumela pomena svojega dejanja, ko se ni odzvala na poziv upraviteljice za podpis prodajne pogodbe in plačila kupnine, za pritožnico ne more veljati fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
Ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enak učinek kot pravnomočna sodba, sodišče prve stopnje teh stroškov ne bi smelo ponovno priznati tožeči stranki, ker je bilo o njih že pravnomočno odločeno.
Po tarifni številki 1112 ZST-1 se taksa po tarifni številki 1111 zniža na količnik 1 samo v treh taksativno naštetih procesnih situacijah.
Ker je tožeča stranka dopolnitev tožbe vložila po izrecnem pozivu sodišča, ji je stroške za dopolnitev tožbe treba priznati, čeprav je bil postopek zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen.
Stroški stečajnega postopka so tekoči in občasni stroški stečajnega postopka (prvi odstavek 355. člena ZFPPIPP). Oboji morajo biti vključeni v predračun stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP). Ker gre za druge stroške, mora predračun stroškov vsebovati opis vrste stroškov in skupni znesek za vsako od vrst teh stroškov (3. točka drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP). Če se med postopkom pokaže, da posamezne vrste stroškov niso več potrebne ali zadostne za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, sodišče glede teh vrst stroškov postopka spremeni predračun stroškov na predlog upravitelja in na podlagi mnenja upniškega odbora, ali na zahtevo upniškega odbora (tretji odstavek 356. člena ZFPPIPP).
Upravitelj ni zatrjeval, da bi sporne stroške predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Res je, da pri določitvi predračuna stroškov ni mogoče natančno določiti višine posameznih stroškov, vendar jih upravitelj lahko oceni. Iz podatkov spisa izhaja, da upravitelj v predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka ni vključil nobenih stroškov odvetniških storitev, niti ni pozneje predlagal spremembe predračuna stroškov stečajnega postopka.
Postopek zaradi insolventnosti je treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da se upoštevajo samo stroški, ki so nujni in potrebni za potek stečajnega postopka. Drugih stroškov ni mogoče priznati.
Upravitelj bi moral sproti seznanjati sodišče, da bi lahko odločalo o potrebnosti stroškov odvetnice. Za angažiranje odvetnice bi moral te stroške predvideti v predračunu ali spremembi predračuna stečajnega postopka in pridobiti sklep sodišča o potrditvi predračuna, nato pa podatke o tem, ali so ti stroški še potrebni ali zadostni za izvedbo dejanj, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku, vključiti v redno poročilo (295. in 356. člen ZFPPIPP).
Stroški, katerih plačilo je upravitelj predlagal za delo pooblaščene odvetnice, niso bili potrebni, in bi upravitelj, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko navedene dopise, tako strokovno kot tudi časovno, sestavil sam.
Medtem ko je odpravi napak sodišča pri vročanju namenjena zgoraj opisana razveljavitev potrdila (klavzule) o pravnomočnosti in izvršljivosti, je oviram na strankini strani pri pravočasnem uveljavljanju pravnih sredstev namenjen institut vrnitve v prejšnje stanje. Pritožbeni razlogi se prilegajo slednjemu: pritožnik je zatrjeval, da je zamudil rok za pritožbo zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja, ker so ga pri tem ovirale zdravstvene težave.
V pritožbi pa ni mogoče razpoznati dovolj konkretnega zatrjevanja, da je bil pritožnik popolnoma nesposoben spremljati postopek in spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti (AJPES), kar bi morda (ob še nadaljnjih, pa nezatrjevanih - ne v tisti ne v zdajšnji pritožbi - predpostavkah) lahko pod vprašaj postavilo veljavnost vročanja. Invalidnost I. kategorije je pojem, ki se navezuje na zmožnost za delo, in nima neposredne povezave s sposobnostjo razumeti pomen in posledice procesnih dejanj v postopku osebnega stečaja. Kakšne so resne in dokumentirane zdravstvene omejitve, zaradi katerih naj ne bi bil sposoben samostojno in redno spremljati sodnih objav v insolvenčnih postopkih na portalu AJPES, pritožnik ni preciziral ne tedaj ne zdaj.
Ker prvi odstavek 125. člena ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe zoper sklep in ker je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja, je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo. Zapoved smiselne uporabe pravil iz oddelkov 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, opredeljena v prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP, zato napoti na (smiselno) uporabo drugega odstavka 349. člena iz pododdelka 5.8.3 ZFPPIPP, po katerem ima osebno odgovorni družbenik (med drugim) pravico do pritožbe proti sklepu o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP (tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 949/12 z dne 10. 10. 2013). Tako dolžnik v postopku osebnega stečaja ima pravico do pritožbe zoper sklep o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP.
Poslovanje z izgubo v preteklosti ni pravno nerelevantno za uporabo druge alineje 2. točke petega odstavka 389.a člena ZFPPIPP. Ta je res zazrta v prihodnost, vendar se tipično ravno iz preteklega ravnanja, ki je vodilo do določenih posledic, lahko napoveduje, da če bo tudi v prihodnosti ravnanje enako, bodo takšne tudi posledice.
Preteklo poslovanje je bilo le ena od sestavin te prognoze (da pritožnica verjetno v prihodnosti ne bo poslovala brez izgube), ki jo je le dodatno potrjevalo, brez kakršnihkoli sredstev za lokal, opremo in nakup živil in pijač pa ne more biti drugačna.
Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).