ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/4, 407/5, 407/5-1. KZ-1 člen 81, 81/1, 81/2, 82, 82/4.
ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - izpis iz kazenske evidence - pravica do izjave v postopku - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence - storitev novega kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilja v družini
Zakon ne predvideva izjave dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa.
KZ-1 je tu specialni predpis, kar pomeni, da zakon določa, da pred izbrisom iz kazenske evidence ni niti dopustna razlaga drugega zakona, ki bi omogočila drugačno presojo, kot jo določa zakon. To je upoštevano tudi v določilih ZFPPIPP, ki oviro za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP veže izključno na podatke, razvidne iz kazenske evidence, pri čemer je dopustno le presojati, ali so morda izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, ki jih določa KZ-1, pa še v tem primeru ni dopuščena samostojna odločitev stečajnega sodišča, temveč je treba najprej pri kazenskem sodišču doseči izbris obsodbe iz kazenske evidence zaradi rehabilitacije obsojenca in šele nato je to dejstvo dopustno upoštevati pri odločanju o odpustu obveznosti.
Določilo, da je neizbrisana obsodba zaradi kaznivega dejanja proti premoženju ovira za odpust obveznosti, je jasno, zato po oceni višjega sodišča razlage sploh ne potrebuje. Razpravljanje o tem, kako bi moralo biti, ne sodi v okvir presoje rednega sodišča, temveč je to v rokah presoje Ustavnega sodišča. Zakonski poseg v ustavno pravico je po oceni višjega sodišča sicer dopusten, vendar pa je pri uporabi te pravice vsa določila, ki jo omogočajo, treba presojati ozko, restriktivno, in tega ni mogoče širiti zunaj z zakonom določenih pogojev.
OZ člen 8, 39, 39/4, 88, 88/1, 417, 417/1, 441, 441/2. ZOdv člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4. ZDavP-2 člen 173, 173/1. ZFPPIPP člen 56, 57, 131, 132.
tožba na ugotovitev ničnosti - pravni interes - pogodba o odvetniškem zastopanju - dogovor o nagradi - dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) - delna ničnost - pogodba o odstopu terjatve - terjatev odvetnika - plačilo odvetniških storitev
Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.
Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.
objektivne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - delna izpolnitev - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - nedovoljena pritožbena novota
Glede na objektivne meje pravnomočnosti sme sodišče v pravdnem postopku upoštevati zgolj dejstva, ki nastanejo do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Plačila dela prisojenega zneska po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zato pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more upoštevati.
najem poslovne stavbe - stroški upravljanja, obratovanja in vzdrževanja - obračun stroškov - plačilo stroškov dobaviteljev - izdatek za drugega - verzija - zastaranje terjatve iz naslova verzije - stranska intervencija
Ugovori zastaranja niso utemeljeni, saj je upravnik zalagal stroške dobaviteljev in gre pri tem za verzijski zahtevek, ki je posebna oblika neupravičene obogatitve iz 197. člena OZ, za tovrstne terjatve pa velja petletni zastaralni rok.
Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.
Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi.
Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.
upniški odbor - ovire za imenovanje upnika v upniški odbor
Sodna praksa je v preteklosti že večkrat zavzela jasno stališče, da je v smislu ovire po 2. točki drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP treba obravnavati tudi položaj upnika, katerega zastopniki opravljajo oziroma so v zadnjih dveh letih pred uvedbo postopka zaradi insolventnosti dolžnika opravljali funkcije člana poslovodstva ali organa nadzora insolventnega dolžnika, saj gre za osebno povezavo med upnikom in insolventnim dolžnikom.
URS člen 23, 23/2, 26, 155. ZBan-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1, 261a. ZRPPB člen 265. ZPSVIKOB člen 45. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/3, 4, 6, 48. ZPP člen 17, 17/3, 182, 182a, 191, 192, 192/2, 339, 339/2-14.
povrnitev škode - Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - podrejene obveznice - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odločba ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z ustavo - nadaljevanje prekinjenega postopka - varstvo oškodovanca - pristojno sodišče - krajevna pristojnost - razdružitev postopka - sosporniki - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov z isto tožbo - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - različna dejanska in pravna podlaga tožbenih zahtevkov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - odškodninska odgovornost bank - pravica do sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - atrakcija pristojnosti - nov zakon - pravica do izjave v postopku
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
pogodbena podlaga tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev - pomanjkljiva dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - metodološki napotki za izdelavo dokazne ocene - pravilo o dokaznem bremenu - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč
Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago, bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi nasprotna stranka utemeljuje svoje ugovore. V konkretnem primeru tožnica tovrsten pritožbeni očitek gradi na svojem dejanskem presenečenju, ker se z odločitvijo glede na izveden dokazni postopek ne strinja, s čimer glede na predhodno obrazloženo ne more uspeti.
Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje v dani situaciji "zadovoljilo" z ugotovitvijo, da so si dokazi nasprotujoči in se oprlo na pravilo o dokaznem bremenu, ki v skladu z določbo 215. člena ZPP pride v poštev, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Predpostavka za uporabo citirane določbe je obstoj spoznavne krize sodišča prve stopnje, t.j. situacije, ko kljub upoštevanju metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP - torej na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov - ne more zanesljivo ugotoviti pravno pomembnih dejstev.
SPZ člen 128, 128/1. ZFPPIPP člen 19, 19/1, 132, 132/3, 132/3-2, 271, 275, 278, 278/2, 278/3, 280, 280/2, 280/2-1, 308, 308/2, 308/2-2, 308/3, 309, 371, 371/3. ZPP člen 154, 325. OZ člen 35, 87, 87/1.
pravna korist - zastavna pravica - akcesornost - neobstoj terjatve - neobstoj ločitvene pravice - poslovni deleži družb, ki so v stečajnem postopku - pogojna ločitvena pravica - ločitvena pravica - ničnost notarskega zapisa - pravni interes za vložitev tožbe - načelo enakega obravnavanja upnikov - vrnitveni zahtevek
Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati.
Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika
gospodarski spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - višina tožbenega zahtevka - nedovoljene pritožbene novote - kreditna pogodba - plačilo obveznosti
Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.
Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.
ugovor po izteku roka - ugovor hipotekarnega dolžnika - delno poplačilo - končni načrt razdelitve posebne stečajne mase
Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase, da je bila v tem postopku izterjevana terjatev 272.216,60 EUR poplačana zgolj delno z zneskom 126.796,71 EUR, ker je celotna kupnina po odbitju stroškov 301.304,70 EUR zadoščala zgolj za poplačilo terjatve, ki je bila vknjižena v zemljiški knjigi pred hipoteko za obravnavano terjatev.
delno plačilo - potrebni stroški - delni umik predloga za izvršbo
Ni sporno, da je upnik delno umaknil predlog za izvršbo za plačana zneska, dodatnih plačil drugodolžnik ne navaja. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 43. člena ZIZ.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik z dvema vlogama zahteval povrnitev stroškov izvršiteljev in citiralo priložena obračuna ter zneske. Zakaj konkretno naj bi bila nepravilna, drugodolžnik ne navede.
gospodarski spor - neizvedba dokazov - zahteva za izvedbo naroka
Tožencu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je izpodbijano sodbo izdalo oziroma da je odločilo o predmetnem sporu brez razpisa naroka na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje, da ni drugih ovir za izdajo odločbe in da nobena izmed pravdnih strank naroka ni zahtevala.
ZFPPIPP člen 20, 20/1, 22, 22/1-1, 256, 261, 261/1, 309, 309/1-1, 310. ZPP člen 458, 480, 483, 483-6, 495, 495/3. OZ člen 311.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - terjatev - obligacijska pravica - zakonski pobot po ZFPPIPP - izročitev premoženja upniku
Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.
predlog za obnovo postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - omejitev postulacijske sposobnosti - obvezno odvetniško zastopanje - pooblaščenec, ki ni odvetnik - prepozna dopolnitev pritožbe
Predlog za obnovo postopka, vložen po pooblaščencu, ki ni odvetnik, je nedovoljen. Takšen predlog sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 91. člena ZPP brez nadaljnjega obravnavanja zavrže.
OZ člen 2, 5, 5/1, 14, 18, 18/1, 82, 82/1, 82/2, 341, 364, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo - cesija - ugovori iz temeljnega razmerja - pripoznava dolga - odpoved ugovorom iz temeljnega razmerja - načelo dispozitivnosti - načelo vestnosti in poštenja
Odstopnik prevzemniku največkrat že po zakonu odgovarja za obstoj, in če se tako zaveže, še za iztožljivost terjatve. Toda prevzemniku odstopnikova beseda o lastnostih terjatve včasih ne zadošča: veliko več mu lahko pomeni dolžnikova pripoznava dolga. Če se dolžnik tega zaveda, pa s svojo izjavo prispeva k prevzemnikovi odločitvi, da privoli v odstop, narekuje načelo vestnosti in poštenja daljnosežnejše pravne posledice kot pri pripoznavi dolga v dvostranskem razmerju ni. V njem ne bi imelo nobenega smisla, da bi se dolžnik odpovedoval svojim ugovorom iz temeljnega posla. Drugače pa je dolžnikovo pripoznavo dolga pri cesiji smiselno presojati tudi z vidika morebitne odpovedi ugovorom, ki jih dolžniku zagotavlja dispozitivni drugi odstavek 421. člena OZ. Odločilno je, kako se izjava glasi, in okoliščine primera.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00079538
OZ člen 360. SPZ člen 18, 68. SZ-1 člen 24, 30, 30/1. ZVEtL-1 člen 27, 31, 31/1.
etažna lastnina v večstanovanjski stavbi - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja - pasivna legitimacija - zastaranje terjatve - nepremagljive ovire - tek zastaralnega roka
Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.
poplačilo upnikov - poplačilo stroškov - prijava terjatve - prednostno poplačilo - stanje vpisov v zemljiški knjigi
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.