Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo.
Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe.
Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.
Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano.
Tožničina vloga (dopolnitev tožbe) je bila zavržena, ker tožnica kljub pozivu in ustreznem opozorilu, vloge (dopolnitve tožbe) ni podpisala. Zato je bila zavržena še tožničina tožba, saj kljub (predhodnemu) pozivu za dopolnitev tožbe in ustreznem opozorilu posledično tudi tožba ni bila dopolnjena v smeri, da bi se lahko vsebinsko obravnavala (z dejstvi, na katera se opira zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo).
V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).
Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.
Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).