Sodišče prve stopnje mora sklep o višini stroškov izdati po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, in sicer ne glede na to, ali so bila v zadevi morebiti vložena izredna pravna sredstva ali ustavne pritožbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbe ZOdvT in toženi stranki priznalo samo eno nagrado za postopek, ker se je že nastala nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje vštela v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.
Odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini po tem, ko je pritožbeno sodišče potrdilo vmesno sodbo, ne predstavlja ponovljenega postopka, ki bi skladno z 19. členom ZOdvT predstavljalo novo stopnjo.
Sodišče ni dolžno samo pridobivati vseh podatkov o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju predlagatelja, ki utemeljujejo taksno oprostitev.
V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZVEtL ima zaznamba postopka po ZVEtL naravo zaznambe spora po določbah zakona, ki ureja zemljiško knjigo, in tako pritožbena argumentacija razlikovanja med zaznambo postopka in zaznambo spora ni pravilna. Gre za zaznambo v smislu 1. in 2. alineje 3. točke prvega odstavka 299.a člena ZFPPIPP in pritrditi je odgovoru na pritožbo izločitvenih upnikov, da je bila od dne 20. 8. 2015 dalje po samem zakonu prijavljena izločitvena pravica vseh etažnih lastnikov stavb na nepremičninah, ki naj bi predstavljale pozneje najdeno premoženje v tem postopku. Pritrditi je, da obstaja pravna fikcija prijave izločitvene pravice na nepremičnini na podlagi 299.a člena ZFPPIPP.
Prisilna dejanja zaradi poplačila dolgov stečajnega dolžnika se smejo izvajati zoper premoženje stečajnega dolžnika, saj gre za prisilno generalno izvršbo, a potrebno je upoštevati stališča iz ustavnosodne presoje o varstvu položaja tretjega v izvršilnem postopku, ki mu grozi, da bo prenehala njegova pravica na stvari najkasneje s prodajo v izvršilnem postopku za poplačilo njemu tujega dolga. Ustavno sodišče je poudarilo, da ne more biti cilj izvršilnega postopka, da pride upnik do poplačila svoje terjatve za vsako ceno (torej ne iz premoženja dolžnika ampak nekoga tretjega). Zgolj to, da upnik dobi poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v pravico osebe, ki ni dolžnik.
Da bi tožena stranka zdravniško opravičilo svoji prošnji za preložitev naroka priložila, v pritožbi ne zatrjuje, prav tako v vlogi niti ni konkretizirala razloga odsotnosti, ki bi drugemu tožencu onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.
Pravila iz 298.a člena ZFPPIPP se uporabljajo, če je po stanju ob začetku stečajnega postopka na nepremičnini vknjižena lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika, in je ta lastninska pravica omejena z vknjiženo hipoteko, katere vknjižba je začela učinkovati pred začetkom stečajnega postopka.
Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.
Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je pomembno soprispeval k nastanku škodnega dogodka.
Ker ZFPPIPP posebne pritožbe na potek javne dražbe ne predvideva, je bila dolžničina pritožba pravilno zavržena in njena nadaljnja procesna ter vsebinska presoja ni bila potrebna.
Po prvem odstavku 119. člena ZFPPIPP lahko razrešitev stečajnega upravitelja predlaga upravitelj sam, upniški odbor ali pa vsak upnik. Zakon daje torej pravico zahtevati razrešitev upravitelja le zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi ni stečajnega dolžnika.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo se uporablja samo glede poslovnih pridobitev stvarnih pravic glede nepremičnine. Tožnica pa takšnega pravnega posla, pri katerem bi se zanašala na podatke v zemljiški knjigi in bi ji pri tem nastala škoda, ni sklenila.
Za presojo pasivne legitimacije v tem sporu je odločilno, kdo je imel pravico uporabe na spornih nepremičninah v času lastninjenja. Lastnik nepremičnine je postala fizična oziroma pravna oseba, ki je ob uveljavitvi zakona imela na nepremičnini pravico uporabe in je na njej dejansko izvajala to pravico (2. in 3. člen ZLNDL). Tisti, katerega pravica uporabe se je 25. 7. 1997 ex lege pretvorila v lastninsko pravico, je pridobil lastninsko pravico na originaren način. Pred lastninjenjem pa se je pravica uporabe prenašala tudi izvenknjižno. Za veljavnost prenosa oziroma priznanja pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, zemljiškoknjižni podatki pa takrat velikokrat niso izkazovali resničnega nosilca te pravice.
Sodba sodišča prve stopnje je, kolikor se nanaša na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, brez razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, zaradi česar je višje sodišče v tem delu ni moglo vsebinsko preizkusiti.