postopek prisilne poravnave - upniki kot upravičeni predlagatelji za začetek postopka prisilne poravnave - nagrada upravitelja - začetni predujem - manjkajoči predujem - sklep o začetku postopka prisilne poravnave - pridobljene pravice - procesna legitimacija - singularno pravno nasledstvo - pravica do pritožbe
Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika
Utemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnik nima več statusa stranke v postopku. Iz listinske dokumentacije in dosedanjega dogajanja v obravnavanem postopku prisilne poravnave izhaja, da ni sporno, da so sodišče (in vsi udeleženci postopka) seznanjeni s tem, da je pritožnik vse svoje terjatve prenesel na upnika A. d.o.o., ki je svoje na novo pridobljene procesne pravice tudi uporabljal, glasoval o prisilni poravnavi ter konvertiral del svojih na novo pridobljenih sredstev v delnice dolžnika. A. d.o.o. je torej stopil v procesni položaj pritožnika v celoti. ZFPPIPP v tretjem odstavku 57. člena namreč določa, da če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos. Zaradi navedenega je utemeljeno pritožbeno opozarjanje, da pritožnika ne morejo več bremeniti stroški postopka.
Predlagatelj postopka prisilne poravnave je oseba, ki je vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Skladno s 139. členom ZFPPIPP je predlagatelj postopka lahko zgolj dolžnik in osebno odgovorni družbenik, oziroma skladno z 221.j členom ZFPPIPP še upniki, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu dolžnika. V obravnavanem primeru je tako predlagatelj lahko zgolj upnik, ki ima dovolj visoko terjatev. Kot pravilno opozarja, pritožnik ni (več) tak subjekt, zato se ne more več "šteti" za predlagatelja postopka, saj je to s prenosom terjatve postal novi upnik A. d.o.o., ki je vstopil v celoten procesni položaj pritožnika z vsemi pravicami in obveznostmi. Od dne (21.7.2022) ko je A. d.o.o. obvestil upravitelja o prevzemu terjatve in od prenosa dalje je upnik (in predlagatelj) tega postopka prisilne poravnave. nepravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage, da se novemu upniku naloži plačilo predujma, saj točno tak položaj ureja 57. člen ZFPPIPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00075530
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 359.
pravica do sodnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse - prepoved reformacije in peius
V obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 je bilo stanje primerljivo s stanjem med razglašenim prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom covid-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil tudi prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki. Te okoliščine je treba prepoznati kot pomembne tudi pri presoji obstoja razlogov za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ.
S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00072572
URS člen 14, 23, 125. ZS člen 3, 11, 83, 83/4, 83a, 83a/1, 109, 109/1. ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1, 146/1-1. ZKUASP člen 16, 16/1, 16/1-1. OZ člen 131, 193, 198, 314, 336, 336/1, 346, 347, 347/1, 359, 360, 361, 361/2, 642, 642/2. ZZUSUDJZ člen 2, 3. ZPP člen 347, 347/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega varstva - ustavna pravica do enakega varstva pravic - avtorsko pravo - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivne organizacije - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - obstoj pogodbe o uporabi avtorskih del - neupravičena uporaba avtorskih del - kršitev avtorskih pravic - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost - občasne terjatve - zastaranje - določitev plačila in izplačila - petletni zastaralni rok - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - prožna razlaga pravil o zastaranju - enotna sodna praksa - odstop od sodne prakse - prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse
Ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami, če na podlagi predlogov za dopustitev revizij, presodi, da je to potrebno.
Sodišče ni pristojno za določitev splošno veljavne tarife, temveč le za določitev primernega nadomestila v konkretnem primeru. Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU na katero opozarja tožena stranka v pritožbi pa je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo višine tarif v državah članicah EU.
vrnitveni zahtevek - posest - dejanska oblast nad stvarjo - uporabnina za poslovni prostor - določitev višine uporabnine - odmera pravdnih stroškov - več tožbenih zahtevkov
Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.
Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.
ZFPPIPP člen 333, 333/6, 334, 334/6, 334/8, 338, 338/1, 338/3.
soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe - javna dražba - rok za sklenitev pogodbe - pospešitev postopka - varščina - varščina kot ara
Pritožbeno sodišče po vpogledu v prodajno pogodbo, sklenjeno 19. 9. 2023, ugotavlja, da je v prvi alineji točke 2.6. navedeno, da se šteje vplačana varščina v znesku 13.605,41 EUR za vplačano aro v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP. Navedena določba ne izključuje uporabe določbe prvega odstavka 338. člena ZFPPPIPP, po kateri mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro, določa le, da plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.
Ker gre za zakonsko določbo, tudi ni mogoče slediti pritožniku, da so bili zato, ker je bilo v razpisu javne dražbe navedeno le, da mora dražitelj, ki bo na dražbi uspel, v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro, ne pa tudi, da se bo vplačana varščina štela za vplačano aro, razpisni ali dražbeni pogoji strožji od določbe šestega odstavka 333. člena ZFPPIPP. Navedena določba namreč velja po zakonu samem. Kupec zato v primerjavi z upnikom, ki je bil prav tako dražitelj in predkupni upravičenec, ni bil v neenakovrednem, izboljšanem položaju. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s 338. členom ZFPPIPP, ter da je zato pravna posledica takšne nezakonitosti določena v tretjem odstavku 338. člena ZFPPIPP, ki določa razvezo sklenjene prodajne pogodbe.
gospodarski spor majhne vrednosti - poseben sklep o višini stroškov
Višje sodišče je, ker v zvezi z odmero pravdnih stroškov toženka ni podala pritožbenih trditev, izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker te niso podane in je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP).
ZSReg člen 33, 33/1, 33/2, 35, 35/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 390, 390/1, 390/1-3, 390/1-4. ZUKSB člen 10a, 10a/5.
vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register - sprememba družbene pogodbe - prekinitev postopka vpisa v sodni register - predhodno vprašanje - nesporna dejstva - ničnost skupščinskega sklepa - javni red in morala - izigravanje zakona - izključitev družbenika - nedopustna kavza
Dejstvo, da je emisijska vrednost delnic določena prenizko, ne more pomeniti ničnosti. Z dokapitalizacijo namreč pride do spremembe glede razmerij lastništva, če vsi družbeniki ne zagotovijo sredstev v enakih deležih oziroma izvedejo vplačila osebe, ki še niso družbeniki. Da družbenik, ki je glasoval za dokapitalizacijo, ne bo vplačal vložka, ker je ta previsok in rok prekratek (vsaj tako meni udeleženec), ne more pomeniti vzroka ničnosti.
Povečanje osnovnega kapitala drugih subjektov ureja peti odstavek 10.a člena ZUKSB, ki določa, da "DUTB" (pravni prednik udeleženca) lahko sodeluje pri prestrukturiranju gospodarske družbe s katerim koli pravnim poslom, ki lahko gospodarski družbi omogoči, da postane kratkoročno ali dolgoročno plačilno sposobna. Udeleženec bi torej lahko sodeloval pri dokapitalizaciji, saj mu tega zakon ni preprečeval.
Med strankama niso bila sporna nobena pravno odločilna dejstva, zato je povsem jasno, da registrskemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 33. člena ZSReg ni bilo treba prekinjati postopka.
Funkcija finančnega direktorja v družbi predpostavlja ukvarjanje in skrb za večje premoženje ter s tem za transakcije večjih zneskov, kar v osnovi predpostavlja usposobljenost in obveščenost o tistih standardih glede varnega poslovanja preko spleta, ki so v sodobnem svetu finančnih transakcij stalnica in zato pričakovan standard vestnega in skrbnega ravnanja.
Prvemu tožniku očitana opustitev določenih varnostnih protokolov, zaradi katere je delavec hitreje in enostavneje opravil obveznost, ne more predstavljati naklepnega ravnanja zavarovanca, ki bi privedlo do izključitve zavarovalnega kritja po 4.1. točki Splošnih pogojev, saj bi ob drugačni razlagi bilo to določilo pretirano strogo in zato nično v skladu z 121. členom OZ.
Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v pritožbenem postopku, je torej še, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prvi tožnik iz razloga, ker je sicer vedel, da krši interni protokol (oziroma pravilneje: dolžnosti ali druge veljavne pravne obveznosti), ni izgubil pravic iz Zavarovanja D&O, oziroma da bi bilo za uspešno uporabo 4.1. točke Splošnih pogojev poleg zavedanja kršitve potrebno podati in dokazati (med drugim) še navedbe o odnosu prvega toženca do škodljive posledice.
OZ člen 323, 766. ZNPosr člen 1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
nepremičninsko posredovanje - pogodba o nepremičninskem posredovanju - ustna pogodba - pisna pogodba - naknadne spremembe pogodbe - posredniška provizija - pogodba o naročilu (mandatna pogodba) - prenovitev (novacija) - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje
Pravdni stranki se s Pogodbo o sodelovanju pri prodaji nepremičnin v okviru obstoječe obveznosti nista dogovorili za drugačen predmet niti za drugačno pravno podlago, pač pa sta soglasno spremenili le obveznost toženke za plačilo provizije tako, da ta v primeru, ko kupca najde toženka sama, ne obstoji. Ker je kupca za stanovanje pridobila toženka, tožnica do plačila svoje provizije ni upravičena.
ZGD-1 člen 590, 590/3, 590/4, 590/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343a. ZSReg člen 17, 36, 36/1.
sprememba pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe - manjšinski družbenik - udeleženec v postopku - nadomestni sklep - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - registrska zapora - prebitje registrske zapore
Registrsko sodišče je ocenilo, da obstaja velika verjetnost, da udeleženec ne bo uspel s tožbo, s katero uveljavlja ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov predlagatelja, in zato znatno prevladuje interes za odločitev o vpisu v sodni register. Predlagatelju pa bi nastala škoda zaradi poznejšega vpisa. Vpis v sodni register je hiter postopek, zadrževanje vpisa sklepa skupščine ne govori v prid interesu za počasno odločitev, temveč ravno obratno, zato je bila dana podlaga, da se citirani sklep vpiše v sodni register.
OZ člen 190, 190/1, 592, 592/1, 593, 593/1, 593/2.
najemna pogodba za poslovni prostor - površina poslovnih prostorov - plačilo najemnine - manjša površina nepremičnine - stvarna napaka - preveč plačana najemnina - obstoj pogodbe - neupravičena pridobitev
V skladu s prvim odstavkom 592. člena OZ odgovarja zakupodajalec zakupniku za vse napake v zakup dane stvari, ki ovirajo njeno dogovorjeno ali običajno rabo, ne glede na to, ali je zanje vedel ali ne, ter za manjkajoče lastnosti ali odlike, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. Če je med strankama določena lastnost posebej dogovorjena, gre za stvarno napako tudi, če je omogočena normalna ali dogovorjena raba.
Ker je v obdobju, za katerega toženka zatrjuje, da je plačevala previsoko najemnino (od septembra 2006 do decembra 2020), med pravdnima strankama nesporno, da je najemna pogodba med njima veljala, je sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru predpostavke za utemeljenost pobotnega ugovora na podlagi instituta neupravičene obogatitve niso podane (primerjaj prvi odstavek 190. člena OZ). Pravni temelj za obračunavanje najemnine po površini 63,66 m² je torej vseskozi obstajal, zato o prehodu premoženja na tožnico brez pravnega temelja ni mogoče govoriti.
Dejstvo, da je toženka ob sklenitvi najemne pogodbe vedela za obstoj stvarne napake, izključuje tožničino odgovornost iz tega naslova. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 593. člena OZ, ki določa, da zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane.
ZPP člen 274, 274/1. ZGD-1 člen 391, 391/2, 396, 396/1.
zavrženje pritožbe - pravni interes za pritožbo - ugotovitev ničnosti sklepa skupščine - aktivna legitimacija družbenikov gospodarske družbe - učinek poteka roka za vložitev tožbe
Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba in predlog za izdajo začasne odredbe zavržeta, je toženki v korist. Roka za uveljavljanje ničnosti sklepov skupščine, ki je potekala 27. 10. 2006 oziroma za razveljavitev teh sklepov, sta v skladu z drugim odstavkom 391. člena ter prvim odstavkom 396. člena ZGD-1 potekla. To pomeni, da z morebitno ponovno tožbo na ugotovitev ničnosti spornih sklepov 11. skupščine toženke oziroma za njihovo razveljavitev tožnica ne bi bila uspešna (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Iz tega izhaja, da toženka z ugoditvijo pritožbi in nadaljevanjem tega pravdnega postopka ne bi imela nobene pravne koristi. Največ, kar bi toženka lahko z nadaljevanjem tega pravdnega postopka dosegla, je zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnica ni navedla in še manj utemeljila, kako bi takšna odločitev v tem pravdnem postopku izboljšala njen pravni položaj. Na obstoj toženkinega pravnega interesa pa ni mogoče sklepati niti iz okoliščin konkretnega primera.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava zahtevka - nedovoljeno razpolaganje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi dopustitev pripoznave tožbenega zahtevka in sodba na tej podlagi pripeljala do učinka za tretje osebe, predvsem zoper bivšega direktorja, ki je in verjetno bo svoje pravice ter zahtevke v zvezi z obračunom in izplačilom variabilnega dela plače opiral na izpodbijana sklepa nadzornega sveta. Bivši direktor je po njegovem prepričanju (brez prejudiciranja sodišča) upravičenec do variabilnega dela plače, je ″upnik″ družbe po sklepih nadzornega sveta te družbe, ki jih tožnik izpodbija z obravnavano ničnostno tožbo. Pripoznava tožbenega zahtevka, kot je bila podana, bi pomenila nedovoljen poskus izigravanja položaja oziroma zlorabe položaja bivšega direktorja. To pa pomeni nedovoljeno razpolaganje.
Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.
Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.
gospodarski spor majhne vrednosti - vodenja spora po pravilih za spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov
V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora, ki ga je toženka podala v vlogi z dne 7. 7. 2021 višje sodišče ugotavlja, da bi toženka ugovor morala uveljavljati že v odgovoru na dopolnitev tožbe, zato je bila glede navajanja dejstev in dokazov s tem v zvezi prekludirana. Na to je bila toženka tudi izrecno opozorjena s pozivom sodišča prve stopnje, naj odgovori na pripravljalno vlogo tožnice. Trditve glede pobotnega ugovora so torej bile za odločitev v zadevi nerelevantne. Na nerelevantne razloge pa sodišče v obrazložitvi ni dolžno obširneje odgovarjati.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
ZPP člen 236. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20, 20-2.
stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - stroški za sestavo vloge - podredni zahtevek - vrednost spornega predmeta - nagrada za pripravljalno vlogo - dopolnitev nepopolne vloge - posredovanje naslova priče - materialni stroški
Do stroškov vloge, v kateri je prva toženka sodišče obvestila o naslovih prič, ki jih je predlagala v vlogi, vloženi na naroku dne 12. 4. 2022, prva toženka ni upravičena. Naslove prič bi lahko oziroma bi morala zapisati že v vlogi, vloženi na naroku le dva dni prej; res je sicer, da je sodišče nato na omenjenem naroku prvi toženki dalo poziv, a je bil ta poziv posledica ravno njene opustitve, zato višje sodišče soglaša, da prva toženka glede na opisane okoliščine ni upravičena do povrnitve stroškov sporne vloge.
Pri razlagi pogodbenih določil zakon primarno izhaja iz jezikovne razlage, ki tudi določa meje možne razlage. Možni besedni pomen konkretnega in posamičnega pravnega pravila, ki izhaja iz besednega zapisa besedila pogodbe, tako določa zunanjo mejo, ki je sodišče, ki mora pri svojem odločanju uporabiti to konkretno in posamično pravilo, ne sme prestopiti.
S sporno pogodbeno določbo bi naj toženka po zatrjevanjih tožnice prevzela obveznost, da ji bo vsak gradbeni izvajalec plačal vtoževani znesek, pri čemer tožnica z gradbeno pogodbo nima ničesar. Takšna zaveza iz pogodbe ne izhaja niti do nje ni možno priti po metodah razlage. Vsebina pogodbe mora biti izražena toliko bolj jasno, kolikor določa težjo obveznost ene od strank, še posebej če nasprotna korist te stranke ni razvidna.