Tožnik ni upravičen do plačila vtoževanega zneska, ker do realizacije (vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis lastninske pravice na kupca B. d.o.o. ali z njim povezane osebe in do vpisa lastninske pravice na navedenega kupca) nikoli ni prišlo, saj se je prodajna pogodba razvezala in se ni izpolnila. Niti s plačilom kupnine, niti z vknjižbo lastninske pravice na navedenega kupca in torej nikoli ni bila realizirana, kot je bilo določeno v navedenem členu mandatne pogodbe. Kar pomeni, da tožnik ni upravičen do vtoževanega plačila.
Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi.
Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke.
Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo za pogodbe, smiselno uporabljajo (14. člen OZ). Ratio zahteve po zatrjevanju vsebine določb je tudi tu isti.
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.