Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bila sporna provizija plačana v okviru prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki je potekala po ZFPPIPP, in da ni šlo za prodajo na prostem trgu. Kupci premoženja v stečaju nimajo pravice vplivati na pogoje prodaje, kamor upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje spadata sporna višina provizije druge toženke in njena prevalitev na kupca. Gre za strošek stečajnega postopka, ki je bil (le) prevaljen na kupca, in z vidika kupca gre (le) za del kupnine oziroma za prodajni pogoj, pri čemer tožnica ni problematizirala dejstva, da je bila z višino provizije seznanjena, in trditve, da vsak kupec vnaprej ekonomsko oceni, koliko bo namenil za nakup v stečaju, ter stroške vračuna. Povedano drugače, gre za prodajni pogoj, ki je z vidika prodajalca inkorporiran v kupnino in kateremu posledično ni več moč nasprotovati le z izpodbijanjem tega segmenta kupnine. Gre za kupnino, ki je sestavljena iz cene, ki jo je prva toženka (prodajalka) prejela za prodano stvar, in transakcijskih stroškov (npr. sporne provizije druge toženke), ki jo je prevalila na kupca v stečaju.
Iz kupnine za prodano nepremičnino vodilni upnik ne more prejeti poplačila stroškov za delo izvršitelja v premičninski izvršbi in za nadaljevanje izvršbe z rubežem denarne terjatve.
Prvi odstavek 208. člena ZIZ sicer res določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila ter o resničnosti izjave iz četrtega odstavka 189. člena tega zakona, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku. Pri tem upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. Vendar to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje namesto stranke iskati po spisu in zemljiški knjigi, ali ima njena priglašena terjatev dvakrat vknjiženo hipoteko v zemljiški knjigi in ali ima katera vknjižba hipoteke boljši vrstni red, kot ga je zatrjevala v prijavi terjatve. To je stvar skrbnosti stranke.
Zaradi nezatrjevanega boljšega vrstnega reda terjatve osmega upnika ostali upniki, konkretno drugi upnik, ki je bil delno poplačan z izpodbijanim sklepom, niso mogli na razdelitvenem naroku prerekati do takrat zatrjevanega vrstnega reda osmega upnika.
Tudi sicer je sodišče šele v ponovljenem postopku pozvalo toženca na konkretizacijo navedb in tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o prepoznih navedbah. V prvem postopku vprašanje povečanih stroškov v primeru skladiščenja na potencialnih drugih površinah zaradi materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje (da pri profitabilni kršitvi ni možno upoštevanje nobenih morebitnih koristi) za sodišče ni bilo relevantno, zato takrat tudi ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva že pred oziroma na prvem naroku, kot bi ga sicer moralo, če je štelo, da navedbe niso zadosti konkretizirane.
V osmem odstavku 199.c člena ZFPPIPP je izrecno določeno, da izbrani upnik pridobi upravičenje za vodenje poslov insolventnega dolžnika z izdajo sklepa sodišča, s katerim sodišče odloči, na katerega upnika se prenese upravičenje (tretji odstavek 199.c člena ZFPPIPP).
Izbrani upnik je s strani sodišča to pravico pridobil že z izdajo sklepa, torej dne 17. 5. 2024.
Ni izključeno, da se več poslov presoja kot celota bodisi z vidika nagibov bodisi z vidika nasprotja celotnega sklopa poslov z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli bodisi z vidika nasprotja takšnega sklopa s prepovedjo oderuštva. Vendar povezanosti več poslov v takšno celoto (sklop) ni mogoče izpeljevati iz (retroaktivnega) spoznanja, da se več poslov med istimi strankami za eno od njih ekonomsko ni dobro izšlo, kot se za pritožnika niso izšli ti, ki jih je napadel s tožbo.
Iz ZPSVIKOB-1 izhaja jasen in nedvoumen namen zakonodajalca, da se v "posebnem" postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru obravnavajo le odškodninski zahtevki imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zoper Banko Slovenije, uveljavljeni izključno na pravni podlagi ZPSVIKOB-1. To pomeni, da se bodo v teh postopkih ugotavljala in dokazovala dejstva, ki bodo omogočila uporabo in preizkus načela "noben upnik na slabšem", ki je edino merilo za upravičenje do odškodnine. Za zahtevke na katerikoli drugi podlagi zoper Banko Slovenije in za odškodninske zahtevke zoper druge stranke, poslovne banke-izdajateljice podrejenih finančnih instrumentov, se ZPSVIKOB-1 ne uporablja. Okrožno sodišče v Mariboru zato ni pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih zoper Banko Slovenije na drugih podlagah niti o odškodninskih zahtevkih zoper druge stranke. Vrhovno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da za odločanje o zahtevkih po ZPSVIKOB-1 ni mogoče uporabiti splošnih pravil ZPP, koliko nasprotujejo specialni ureditvi (VSRS sklep III R 17/2022, III R 5/2020, III R 40/2020). Med drugim ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 17. člena ZPP o atrakciji pristojnosti, ki določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče.
Pritožba se pridružuje navedeni razlagi in pomenu določil ZPSVIKOB-1. Sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni ugotavljalo, na katerih podlagah tožeča stranka uveljavlja svoje zahtevke zoper toženi stranki, in da tudi ni presojalo pogojev (procesnih predpostavk) za eventualni tožbeni zahtevek (192. člen ZPP), ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper drugo toženo stranko, pravno naslednico poslovne banke, ki je izdala izbrisane finančne instrumente. Utemeljen je tudi očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo oz. o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz izreka sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o celotni tožbi (tako o primarnem zahtevku zoper prvo toženo stranko kot tudi o podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko), v obrazložitvi pa je navedlo le razloge, zaradi katerih se je izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi zoper prvo toženo stranko.
V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.