Predmet prodaje so v konkretnem primeru nepremičnine. Bila je že izvedena javna dražba z zviševanjem izklicne cene, ki je bila določena v enaki višini, pa ni bila uspešna. To po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje uporabo drugega načina prodaje, torej javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.
Nerelevantno je ali so bili v vlogah argumenti dolžnice jasni, konkretizirani in dokazno podkrepljeni. Z vlogami, naslovljenimi kot zahteva za odpravo nepravilnosti ali ugovor po izteku roka, je izražala nestrinjanje s pravnomočnimi sklepi sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh njenih pravnih sredstvih že odločeno.
Dolžnik je dolžan plačati izterjevano terjatev, kajti sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2024 je postal pravnomočen. Od takrat dalje se mora zavedati, da lahko izvršitelj kadarkoli opravi izvršilna dejanja.
Do neoprave izvršilnih dejanj lahko pride samo v primeru odloga izvršbe.
Dolžnik prilaga dve SMS sporočili izvršitelja o dogovoru z njim o obročnem poravnavanju obveznosti, vendar to ne dokazuje, da je z upnikom sklenil dogovor o odlogu izvršbe. Druga možnost je, da bi pri sodišču dokazal zakonske razloge za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, česar ne navaja. Ali bi moral izvršitelj izrecno poučiti dolžnika, da naj sklene dogovor z upnikom, sicer bo opravil rubež, ni stvar tega pritožbenega postopka.
Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Glede prepovedi nepoštenih pogojev iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) pritožbeno sodišče odgovarja, da uporaba tega predpisa za osebnega dolžnika ni uporabljiva, saj je kreditne pogodbe, katerih terjatve so zavarovane z nepremičninami, ki se prodajajo v za dolžnika sporni prodaji, sklenila gospodarska družba C. d. o. o. z banko in zato zanj ne veljajo pravila ZVPot.
Objava predloga sklepa na oglasni deski ni edini način za seznanitev etažnih lastnikov, saj zadošča, da je sklep objavljen na mestu, dostopnem vsem etažnim lastnikom, sodna praksa pa je kot ustrezne opredelila tudi druge načine seznanitve (npr. zbiranje podpisov od vrat do vrat).
Upnica je z verjetnostjo izkazala voljo etažnih lastnikov o zamenjavi upravnika in da dolžnica te volje ne spoštuje oziroma jo s kršitvijo obveznosti iz 61. člena SZ-1 onemogoča, kar po naravi stvari ogroža normalno funkcioniranje stavbe. Funkcioniranje stavbe kot celote ni le v interesu etažnih lastnikov, temveč tudi v interesu upravnika, ki ima legitimacijo za uveljavljanje terjatve iz 61. člena SZ-1. Tam našteti dokumenti in sredstva služijo izvrševanju siceršnjih upravnikovih pooblastil in nalog (da obračunava stroške, sestavlja obračune stroškov, poroča o svojem delu, sprejema plačila etažnih lastnikov ipd.), ki jih upravnik izvaja v interesu oziroma v korist etažnih lastnikov.
Pritožnik se na to, da je družba vložila odškodninsko tožbo proti njemu, ne more uspešno sklicevati. Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej, zato to ne more predstavljati razloga za prenehanje družbe.
V tem postopku se izključitveni in zahtevek na prenehanje družbe ne obravnavata skupaj. Z naštevanjem izključitvenih razlogov v postopku za prenehanje družbe zato, ker je bilo že povedano, da ni razlogov, ki bi prizadevali družbo kot celoto tako močno, da obstoj družbe ni več smiseln, pritožba ne more uspeti.
Nadomestilo plače se izplača že na podlagi zahteve za povračilo nadomestila plače, ki jo vloži delodajalec. Tožnica torej ne izda upravne odločbe, kot jo izda v primeru odločanja o začasni nezmožnosti za delo, temveč le neposredno nakaže denarni znesek zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec.
Potek zastaralnega roka je odvisen zgolj od nastanka škode, saj terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.
Začetek stečajnega postopka ni ovira za dovolitev vpisa lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe, na kateri je bil podpis prodajalca overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka. Tako izrecno določa ZZK- 1 v tretjem odstavku 94. člena ZZK-1. Tudi ZFPPIPP ne določa, da bi bil v takšnem primeru pogoj za dovolitev vpisa prijava ločitvene pravice v stečajnem postopku ali dejstvo, da še ni prišlo do prodaje nepremičnin.
Subjektivni zastaralni rok za uveljavitev odškodninske terjatve Zavoda iz naslova povrnitve škode zaradi izplačila nadomestila za invalidnost v okoliščinah primera ne more začeti teči pred izdajo odločbe, s katero je bila zavarovancu odmerjena višina dajatve v breme pokojninske blagajne.
Pri Zavodovem zahtevku ne gre za subrogacijo, ampak gre za odškodninsko terjatev Zavoda. Predmetno izhaja iz odločbe VSRS III Ips 8/2008 (terjatev ZZZS) in predvsem iz zadeve VSRS III Ips 12/2023 (terjatev ZPIZ). Da ne gre za subrogacijo (terjatev ZPIZ) izhaja tudi iz odločbe VSL II Cpg 404/2011 z dne 12.10.2011. Razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja, so razvidni predvsem iz 12. in 13. točke obrazložitve odločbe VSRS III Ips 12/2023. Sodna praksa stališč pravne teorije, ki jih izpostavlja pritožnica, ni sprejela, pri čemer iz prvega izpostavljenega prispevka med drugim izhaja, da se na razmerje lahko gleda iz obeh vidikov: odškodninskega in subrogacijskega, medtem ko tudi drugi prispevek izpostavlja neenotnosti pri reševanju tega vprašanja.
Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen.
Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.
Tožba mora vsebovati dejanske okoliščine konkretnega primera, na katerih sloni tožbeni zahtevek in, ki jih je mogoče subsumirati pod določeno pravno normo, ki hkrati ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi.
Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.