Pritožbeni predlog za imenovanje drugega cenilka ni utemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz splošnih določb drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. 130. člen ZASP sicer proizvajalcu fonograma ne daje izključne pravice, zato njegovo posebno dovoljenje za vse navedene načine uporabe iz 130. člena ZASP ni potrebno, sama obveznost plačila nadomestila pa nastane na podlagi pravnega dejstva (radiodifuznega oddajanja fonograma oz. njegove javne priobčitve), neodvisno od volje proizvajalca fonograma in kolektivne organizacije. Gre torej za razmerje, ki nastane na podlagi samega zakona, torej neposlovno obligacijsko razmerje, med katere se uvršča tudi neupravičena obogatitev. Toženka je s plačilom nadomestila v prenizki višini posegala v zakonske premoženjske pravice iz 130. člen ZASP. S takim posegom pa je bila brez pravnega temelja obogatena, tožnica pa prikrajšana. Toženkino obogatitev tako predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih v primerni višini - prihranek brez pravnega temelja. Tožničino prikrajšanje pa predstavlja to izgubo plačila nadomestila za uporabo fonogramov v toženkinih radijskih programih - prikrajšanje brez pravnega temelja.
Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožničin zahtevek za plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov v radijskih programih ni zastaran.
Po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama po 31. 12. 2011 ni bila sklenjen noben dogovor, s katerim bi se sporazumeli glede višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče. Pri tem si je mogoče predstavljati precejšnjo število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006. S tako uporabo SS 2006 ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.
Proti sklepu o soglasju k prodajni pogodbi, kakršen je tudi pritožbeno izpodbijani, se lahko pritožijo samo upniki. Pritožnica kot neizbrana ponudnica to ni, zato njena pritožba ni dovoljena.
Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju Skupnega sporazuma 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker je tožena stranka kljub zavedanju dolžnosti plačevanja nadomestil za javno priobčitev fonogramov v vtoževanem obdobju s plačevanjem nadomestil prenehala in nadomestila ni plačevala niti v višini, za katero bi sama menila, da je primerna, kot je to storila za obdobje avgust - oktober 2017 v višini 320,25 EUR, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ji odmeri civilna kazen v višini 20 % nadomestila.
Glede na navedeno spremenjena določba 242. člena ZFPPIPP-H določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka na upnikov predlog vroči (le) osebno odgovornemu družbeniku, ki lahko vloži pritožbo proti temu sklepu. Pritožba družbenika družbe z omejeno odgovornostjo pa ni dovoljena, ko začetek stečaja predlaga sam dolžnik.
Tožnica je izkazala, da so prodajne pogodbe v verigi prenosov nične, kar pomeni, da so pravni posli absolutno neučinkoviti in ne morejo imeti posledic niti na zemljiškoknjižnem področju. Glede na to njeni zahtevki učinkujejo na tiste vpise, ki so neveljavni zaradi kavzalnega razmerja z ničnim zavezovalnim pravnim poslom, in posledično ne povzročijo nobenih pravnih učinkov (pridobitelj z vknjižbo pravice v njegovo korist ne postane resnični lastnik).
Zaključek sodišča prve stopnje, da so vse v spornih poslih udeležene osebe med seboj povezane, je pravilen, tudi če se tožbeni zahtevek v nobenem od postopkov ne glasi na katerega od zakoncev, ki sta bila udeležena pri poslih. Posli na način, kot so bili sklenjeni, niti ne bi bili sklenjeni, če ne bi šlo za povezane osebe.