Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa tudi ni objavilo na spletnih straneh AJPES niti ni na spletnih straneh AJPES objavilo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, kot bi to moralo storiti po prvem odstavku 148. člena ZFPPIPP. Objava navedenega predloga je namreč pomembna zlasti zaradi uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti v tem postopku.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.
Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.
Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.
Agencija za zavarovalni nadzor je neodvisni regulatorni organ, ki nadzira slovenski zavarovalni trg. ZZavar-1 ji z namenom zagotavljanja strokovne usposobljenosti članov nadzornih svetov zavarovalnic podeljuje določene pristojnosti, med drugim pristojnost izdaje odločbe o prepovedi opravljanja funkcije, če ugotovi, da član nadzornega sveta ne izpolnjuje pogojev iz 66. člena ter prvega in drugega odstavka 67. člena ZZavar-1.
Skladno s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, vendar v konkretnem primeru toženka ni ničesar prejela na podlagi ničnega posojila, ker je bilo tudi nakazilo fiktivno (krožno). Kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ se ravna po obogatitvenem (glej 190. člen OZ) in ne vrnitvenem načelu, čemur pritrjuje tudi pravna teorija. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo 87. v zvezi s 190. členom OZ. Tudi ni napačno uporabilo določbe 50. člena OZ o navideznem pravnem poslu. Lastna in neutemeljena je tožničina dokazna ocena, da sta pogodbeni stranki imeli voljo skleniti posojilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, in da so takšno voljo imele glede poslov tudi druge pogodbene stranke krožnega posojila. Ali je sporno posojilo skrivalo kakšen drug pravni posel, ni pravno relevantno, saj v 50. členu OZ ni izražene zahteve, da bi navidezna pogodba morala skrivati kakšen drug pravni posel. Pravdni stranki sta kot udeleženki krožnega posojila preprosto ustvarili fikcijo posojila in nakazila, zato drugačnim pritožbenim dokaznim ocenam ni mogoče slediti.
Pritožbeno sodišče ne sledi razlogom sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) I Ips 141/2006 z dne 24.5.2007, iz katere izhaja možnost neobličnega soglasja pri poslih, ki so izvedeni v nasprotju z 263. členom ZGD-1, saj dejansko stanje v zadevi VS RS ni primerljivo dejanskemu stanju v tej pravdi. V tej pravdi se obravnavajo posli s povezanimi osebami v okviru 38. členu ZGD-1. Prav tako tudi sodba kazenskega oddelka VS RS izraža stališče, da mora biti soglasje jasno in vnaprejšnje, upoštevaje zgoraj izpostavljeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru pa tudi dano za konkreten pravni posel. Sodna praksa v zvezi z uporabo 38. člena ZGD-1 je strožja in zahteva formalno soglasje. Izpolnjen je dejanski stan iz 38. a člena ZGD-1, po katerem so sporna posojila nična, zato ni mogoče slediti nekakšnemu pritožbenemu zavzemanju, da 38. a člen ni kogenten in da naj se preprosto ne uporabi. Sodna praksa kazenskega oddelka VS RS ni uporabljiva v konkretnem primeru po 38. a členu ZGD-1, medtem ko iz sodne prakse višjih sodišč (glej npr. zgoraj omenjeno odločbo Višjega sodišča v Mariboru) izhaja, da mora biti sklep edinega družbenika oziroma sklep skupščine sprejet v obliki, ki jo predvideva ZGD-1.