V tej zadevi sodišče ni ocenilo, da je toženka pripoznala dolg konkludentno, pač pa se tudi višje sodišče strinja, da je toženkina pripoznava navedenega zneska iz dopisa izrecna, jasna in nedvoumna.
Ker so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja, presoja posebnih okoliščin obravnavanega primera z vidika 360. člena OZ ni potrebna.
Ker ZFPPIPP stroškovnega položaja bivšega poslovodje dolžnika izrecno ne ureja, se zanj smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Pritožnik v tem postopku nima položaja stečajnega dolžnika (niti stečajnega upnika), zato za odločanje o njegovih stroških postopka ne velja določilo 154. člena ZPP (kriterij uspeha), pač pa smiselno 156. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.
Če v primeru, ko predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka založi sodišče, vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska predujma, morajo te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Predpostavka odgovornosti poslovodstva je torej, da vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega zneska.
Zakon vzpostavlja domnevo odgovornosti poslovodje, ki je to funkcijo opravljal v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Bivši poslovodja se lahko te odgovornosti razbremeni, vendar je na njem trditveno in dokazno breme. To pomeni, da mora trditi in dokazati, da na nastanek omenjenega položaja (nezmožnosti iz premoženja družbe pokriti vsaj začetne stroške stečajnega postopka) ni mogel vplivati.
Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da so slive ob dostavi v njeno skladišča na kamionu pregledali in na tovorni list CMR podali pripombo o kvaliteti, saj delna količina dobavljenih sliv sploh ni ustrezala predhodno dogovorjeni kvaliteti in ceni, o čemer so takoj obvestili dobavitelja. S tem je smiselno zatrjevala obstoj stvarnih napak (459. člen OZ), vendar svojih trditev ni ustrezno konkretizirala, saj ni določno navedla, katere lastnosti sliv (blaga) naj bi bile dogovorjene oziroma kakšna je bila dogovorjena kvalitete, v čem naj bi bila neustreznost dobavljenih sliv in v kakšnem obsegu naj bi bila podana, prav tako ni časovno opredelila, kdaj naj bi napako grajala tožnici.
Namen določbe prvega odstavka 8. člena ZPPDej je, da prvi prevoz pokojnika poteka pod nadzorom javne službe, kar preprečuje morebitne zlorabe, neurejenost ali kršitve sanitarnih standardov.
Pritožnik trditev, da nepremičnina, na katero se nanaša izpodbijani sklep, predstavlja dom dolžnika in njegove družine, ne more uspešno uveljavljati s pritožbo zoper izpodbijani sklep. Lahko pa jih bo v povezavi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju uveljavljal v okviru pravnih sredstev, ki so mu na razpolago v izvršilnem postopku.
Z novelo ZFPPIPP-H je bil, prav z namenom varstva dolžnikove pravice do doma, spremenjen četrti odstavek 395. člena ZFPPIPP, ki je določal, da izvršilna dejanja iz 221. člena ZIZ (po katerem se izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku) na podlagi pravnomočnega sklepa iz tretjega odstavka 395. člena ZFPPIPP namesto izvršitelja opravi upravitelj, in sicer tako, da mora sedaj po četrtem odstavku 395. člena ZFPPIPP upravitelj v imenu stečajne mase predlagati prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa iz drugega odstavka 395. člena ZFPPIPP. Takšni spremembi je botrovala odločba Ustavnega sodišča U-I-171/16-15, Up-793/16-25 z dne 11. 7. 2019, ki se je sicer nanašala na razveljavitev 71. člena ZIZ, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.
Utemeljitev v predlogu predračuna je v vsakem primeru premalo jasna, v nobenem primeru pa s premoženjem stečajnega dolžnika ni mogoče razpolagati brez določno opredeljene pravne podlage.
Čeprav se uradno prijavljeni naslov prebivališča ne ujema nujno z naslovom, kjer naslovnik vročanja dejansko živi in ki je po splošno sprejetih stališčih odločilen za pravilnost vročitve, bo eno in drugo večinoma sovpadalo. Zato, in pa ker zlasti slednjega od naslovov tistega, zoper katerega sproža civilni postopek, predlagatelj zaradi njunega predhodnega razmerja (npr. zaradi navedbe naslova kreditojemalca v kreditni pogodbi) pogosto pozna (ter še splošneje zaradi narave civilnega postopka, v katerem je pobuda za ukrepanje in odgovornost za uspeh primarno na strankah), bo sodišče predlagateljev predlog (tožbo, predlog za začetek postopka osebnega stečaja itd.) najprej vročalo na naslov, naveden v predlogu. Raziskovanje sodišča o naslovu, kjer naslovnik vročanja dejansko živi, med drugim z vpogledom v centralni register prebivalstva (CRP), pride v poštev šele, kadar vročanje na naslovu, navedenem v predlogu, ni uspešno. To izhaja iz 143. člena ZPP, pri katerem se določba vsakega nadaljnjega odstavka uporabi šele, če vročanje po določbi prejšnjega ni uspešno, poizvedba sodišča v CRP in vročanje pa sta urejena šele v tretjem odstavku.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
Plačilo zneska po računu vsekakor pomeni zelo nedvoumno pripoznavo dolga, če hkrati s plačilom ni pojasnjen kak drug namen.
Glede podrejenega ustavno-pravnega argumenta pritožnice, da je absolutna prepoved vrnitve v prejšnje stanje iz drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP, nesorazmeren poseg v pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, neustavna in zato naj pritožbeno sodišče zadevo predloži Ustavnemu sodišču za oceno ustavnosti, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ta določba namenjena pohitritvi postopka in je bila že večkrat predmet presoje pred stečajnimi sodišči. Ob tehtanju pravic dolžnikov do sodnega varstva in upnikov do hitrosti postopka ter s tem njihovega poplačila in ustavne pravice do zasebne lastnine, v tem primeru pretehta slednja.
Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih poslovanja poleg izpolnitvenega denarnega zahtevka, ki ji ga nudi zakon tudi za primer kršitve posredniške pogodbe, neupravičeno izposlovala še pogodbeno kazen zaradi enake ali iste kršitve. Ker izpolnitveni zahtevek za plačilo posredniške provizije zapade z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo, je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od neplačane provizije od dneva sklenitve te pogodbe, ki po mnenju zakonodajalca zadostijo tudi zahtevi po kaznovalni funkciji pogodbene kazni.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v celoti in v skladu z ZNPosr opravila vse potrebne posredniške aktivnosti, toženi stranki preskrbela vso potrebno dokumentacijo, opravila ogled, spravila torej toženo stranko v stik s prodajalcem in ji pri tem nudila vse zahtevane in potrebne informacije, vseh nadaljnjih storitev pa ni opravila izključno iz razloga na strani tožene stranke, ki je z njo prenehala komunicirati in sama nadaljevala pogajanja s prodajalcem. V takšnem primeru tožena stranka kot naročitelj ni upravičena do znižanja provizije, pač pa ima nepremičninska družba že po zakonu pravico do celotnega plačila za posredovanje, ne glede na to, da ni opravila vseh storitev, ki bi jih, če tožena stranka ne bi prekinila sodelovanja z njo (četrti odstavek 25. člena ZNPosr).
Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam.
Noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.
Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Posamezni član poslovodstva se te odgovornosti lahko razbremeni, če trdi in dokaže, da na nastanek položaja (nezmožnost iz premoženja družbe pokriti začetne stroške stečajnega postopka) v času, ko je opravljal funkcijo člana poslovodstva, ni mogel vplivati.
Slamnati direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).