CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0004913
ZPP člen 7, 7/1, 142, 142/8, 286b, 286a, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 25, 25/4. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/3, 61. Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 36, 36/3, 37/1, 37/1-2.
izvedensko mnenje - pripombe
Če je bil tožnik mnenja, da sodišče prve stopnje krši postopek v zvezi z dokazovanjem odločilnih dejstev, da neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov in se o njihovi zavrnitvi tudi ni ustrezno izjavilo, bi moral glede na 286.a in 286.b ZPP na navedene kršitve opozoriti in zahtevati njihovo odpravo takoj po prejemu sklepa o postavitvi izvedenca oziroma najkasneje v roku, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za podajo pripomb k izvedenskem mnenju. Ker tega ni storil, je sodišče prve stopnje podano izvedensko mnenje pravilno upoštevalo.
Tudi v ničnostih patentnih sporih je treba predmet (izum) presoje najprej opredeliti in nato v drugi fazi presojati materialno-pravne pogoje po 112. členu ZIL-1 (tako imenovani dvo-fazni postopek). Vendar pa taka presoja ni formalizirana in ne gre za posebej predpisano obličnost.
Interpretacija patentnih zahtevkov mora biti uravnotežena in upoštevati različne interese, tako na eni strani imetnika patenta ter na drugi strani vseh ostalih, ki so omejeni s samo podelitvijo monopolne pravice (patenta). Ravnotežje je treba iskati v samem besedilu patentnega zahtevka ter pri tem upoštevati informacijsko funkcijo patenta, ki nudi ostalim udeležencem v pravnem prometu pravno varnost. Interpretacija patentnega zahtevka ne sme postati nerazumno razlaganje besedila samega patentnega zahtevka.
Ko presojamo izum, slednjega presojamo kot celoto, pri čemer vse karakteristike izuma presojamo s stališča, ali njihov seštevek doprinese nekaj inventivnega glede na trenutno stanje (dan prijave) tehnike. Za inventivno raven je tako potreben nek sinergijski učinek vseh karakteristik izuma, kot je opredeljen s patentnim zahtevkom in ne zgolj seštevek navedenih karakteristik.
odškodninska odgovornost - kršitev pogodbe - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe stvari - pravno relevantna škoda - popolna odškodnina
Tožeča stranka je tudi v kontekstu zatrjevanega nastanka škode navajala, da tožena stranka neupravičeno uporablja pomol (in da ga zato sama ne more uporabljati za popravilo ladij). Gre torej za nemožnost uporabe stvari, ki je lahko posledica kršitve pogodbe oziroma dogovora (če bi sporni pomol lahko uporabljala, bi drugim naročnikom popravljala ladje – kar je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala – oziroma zaračunavala uporabo priveza). Takšno zmanjšanje premoženja bi za tožečo stranko lahko predstavljalo škodo, saj se zasleduje princip vzpostavitve takšnega premoženjskega položaja oškodovanca, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (169. čl. OZ).
nepremoženjska škoda - odgovornost države za delo policista - odškodnina - protipravnost - izključitev protipravnosti - silobran - protipraven napad
Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) predstavljalo hkrati tudi protipravno dejanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost.
spor majhne vrednosti - zakonske zamudne obresti – kapitalizirane zamudne obresti – prodajna pogodba – dogovor o znižanju kupnine
Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki za dobavljeni les izstavila več računov in da sta po dobavi dosegli soglasje o 5 % popustu kupnine. Predmet tožbenega zahtevka sta dva obrestna obračuna, s katerima tožeča stranka vtožuje plačilo zakonskih zamudnih obresti od z zamudo plačanih računov. Sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker "da je bilo med strankama dogovorjeno, da se za sporne račune prizna 5 % popust, kar izhaja zlasti iz fax sporočila z dne 16.2.2007 in 23.3.2007. Ker pa je istočasno zapisalo, da "ni moglo slediti tožeči stranki, ko navaja, da je upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti za račune, ki so bili plačani z zamudo, ker naj se ne bi s toženo stranko o tem nikoli dogovarjala", ostaja nepojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL0057413
ZPP člen 13, 206, 206/1. ZZZDR člen 56, 56/2, 56/3.
prekinitev postopka – predhodno vprašanje – skupno premoženje – deleži na skupnem premoženju - posojilo
Od višine deleža na skupnem premoženju (ne le na stanovanjski hiši, za katero je bilo najeto posojilo), je odločilen obseg obveznosti povrnitve po razvezi plačanih obrokov posojila, kar tožnica uveljavlja s predmetno tožbo.
Za presojo deleža na skupnem premoženju ni pravno odločilna okoliščina, da kredit ob razdoru skupnosti ni bil v celoti odplačan, niti koliko je bilo odplačanega v času izvenzakonske skupnosti in koliko po njej, kot tudi ne, kdo ga je odplačeval.
ZPIZ-1 člen 53, 201. Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1982) člen 26, 54. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 19. dokument : VDS0004900.
prišteta doba – višina pokojnine
Ker je bila tožnici starostna pokojnina na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 12. 2009, že odmerjena na podlagi polne pokojninske dobe 35 let v višini 85 %, to je v najvišjem možnem odstotku po prejšnjih predpisih, tudi v primeru, da bi se ugotovilo, da je pri njej ekstrapiramidno obolenje obstajalo že v času, ko je bila kot zavarovanka v delovnem razmerju, oziroma obvezno zavarovana na drugi podlagi, prišteta doba ne bi mogla vplivati na višjo pokojnino.
pogodbena kazen – kršitev pogodbe – izpolnjevanje pogodbe v času odpovednega roka
Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka, za katero se dogovorita pogodbeni stranki. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dokaže, da gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, in da vzrok za kršitev izhaja iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.
zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba - subjektivni rok
Prvostopenjsko sodišče je začetek teka enoletnega subjektivnega roka za zastaranje pravice zahtevati zapuščino pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj le-ta začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Objektivni rok desetih let za vložitev dediščinske tožbe se sicer še ni iztekel, a je tožnica zamudila enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe, saj je za obravnavano zadevo bistveno dejstvo, da je tožnica že v času zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 vedela za obstoj pokojnikove oporoke, prav tako pa je vedela za (poštena) posestnika stvari zapuščine.
ZOR člen 612. OZ člen 631. ZPP člen 254/2, 254/3, 286/4, 339/2-15.
gradbena pogodba – podizvajalska pogodba – izbris družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti – neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika – neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika – načelo vestnosti in poštenja – pripoznava prevzemnikove terjatve do naročnika – pripoznava terjatev – solidarna obveznost prevzemnika posla in naročnika – solidarna obveznost z obveznostjo po pravnomočni sodbi – predložitev listine po prvem naroku za glavno obravnavo
Za neposredni zahtevek (actio directa), ki ga ima podizvajalec po 612. členu ZOR v razmerju do naročnika, mora biti podanih več predpostavk. Poleg terjatve podizvajalca do prevzemnika posla mora obstajati dospela terjatev prevzemnika posla do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec. Zakon pa nalaga še dodatni pogoj, in sicer da morata biti terjatvi „pripoznani“. Za izpolnitev tega pogoja zadošča, da sta ugotovljeni obstoj in višina terjatev. Namen tega pogoja namreč je, da naj naročnik plača terjatve le v nesporni višini, saj sicer obstoji nevarnost, da jih prevzemnik posla ob končnem obračunu ne bo priznaval.
POGODBENO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058441
ZPP člen 458/1, 495/1.
pogodba o sodelovanju – splošni pogoji poslovanja – uporaba splošnih pogojev poslovanja – izguba pošiljke – spor majhne vrednosti - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Pravilno je pravno stališče tožene stranke, da splošni poslovni pogoji poslovanja, sprejeti leta 2006, ne morejo veljati za nazaj. Zato je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na splošne poslovne pogoje iz leta 2002. Ker pa iz teh splošnih pogojev ne izhaja, da znaša jamstvo tožene stranke za vsako izgubljeno pošiljko le 550,00 EUR, pač pa 2.08646 EUR, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljen.
pravica odstopiti od pogodbe – uveljavljanje pravice odstopiti od pogodbe – razdrtje pogodbe – omejitev teka zakonskih zamudnih obresti – neobrazloženost odločitve
Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava, češ da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 12. člena posojilne pogodbe, ki ureja odstopno pravico tožeče stranke. Omenjeno pogodbeno določilo po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za razumevanje, da že „pravica odstopiti od pogodbe“ zaradi plačilne zamude dveh zaporednih obrokov pomeni razdrtje pogodbe; pač pa, da bi upnik lahko zahteval vračilo celotnega posojila le v primeru, če bi uveljavil odstopno pravico. Slednjega pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.
Tožnica je tako z razporeditvijo na delo v invalidsko delavnico kot z občasnim opravljanjem drugih del, za katerega je prejemala sicer plačilo po pogodbi o zaposlitvi, soglašala in temu ni ugovarjala. Ker niti iz njene izpovedi ne izhaja nestrinjanje z dejanskim opravljanjem drugih del ali da bi bila zaradi opravljanja drugih del kakorkoli prizadeta, ravnanje tožene stranke nima znakov nadlegovanja na delu, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine pa ni utemeljen.
ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZZVZZ člen 81, 82.
izvedensko mnenje – postavitev novega izvedenca
Nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedenskega mnenja, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ob tem, da je pisno izvedensko mnenje, še posebej pa ustno podani odgovori izvedenca, jasno in izčrpno in skladno z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in oceno imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana zaradi zaprtja poslovalnice v Kranju, ni zakonita, saj je tožena stranka, preden je tožnico napotila na delo v to poslovalnico, vedela, da bo zaradi upada prodaje in slabega poslovanja poslovalnico zaprla in vsem zaposlenim odpovedala pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 116, 214/1, 154/1. OT tarifna številka 19-4, 20-3.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje – napaka administrativnega osebja – skrbnost odvetnika pri organizaciji dela pisarne – neprerekana dejstva – priznana dejstva - pravdni stroški v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje
Napaka tajnice, zaposlene v odvetniški pisarni, pri vpisu ure razpisanega naroka v obravnavanem primeru ne predstavlja opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sklicevanje na komentar 116. člena ZPP dr. Aleša Galiča na strani 483 ni upoštevno. Teoretičnih pogledov in stališč nemške sodne prakse ni možno nekritično razlagati in uporabiti, kot to razume tožeča stranka, saj bi bilo na ta način omogočeno, da odvetnik lastne napake preprosto prevali na zaposlene v svoji pisarni. Odvetnik je tisti, ki mora delo v svoji pisarni organizirati tako, da pri njem ne prihaja do napak oziroma zamud. Prav gotovo ni sprejemljivo, da odvetnik, ki je v obravnavanem primeru osebno iz rok stranke dne 17.6. 2009 prejel dokumentacijo in sprejel pooblastilo, administrativnemu osebju poveri spremljanje razporeda narokov, pri tem pa nikoli ne vpogleda njemu osebno izročenega vabila na narok za glavno obravnavo. Odvetnik se mora seznaniti s celotnim procesnim gradivom, torej tudi z vabilom za narok za glavno obravnavo. Odgovornosti za seznanitev z razpisom naroka tako ne more prevaliti na administrativno osebje in trditi, da je do napake prišlo po krivdi administrativnega osebja.
Stranka mora predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, sicer je vloga nepopolna. Sodišču pred zavrženjem nepopolne vloge, če jo je vložil odvetnik, stranke ni treba pozivati na dopolnitev.
Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.
Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064011
ZPP člen 318.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – priposestvovanje – nasprotje med dejstvi in dokazi
Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.
Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.
Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.
Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.
V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.
Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju samem. Če kršitelj noče sprejeti plačilnega naloga brez zakonitega razloga, se šteje vročitev za opravljeno, pooblaščena uradna oseba pa na plačilni nalog zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema pisanja ter kraj, kjer se plačilni nalog pusti.