nepremoženjska škoda - odgovornost države za delo policista - odškodnina - protipravnost - izključitev protipravnosti - silobran - protipraven napad
Odločilno vprašanje tega odškodninskega spora je, ali je bilo ravnanje državnih organov (policistov) protipravno. Protipravno je načeloma vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (10. člen OZ), razen če so podane okoliščine, ki protipravnost izključujejo. Silobranske situacije policistov je treba presojati strogo in v skladu s specialnimi predpisi, saj so policisti posebej izurjeni za ravnanje v takšnih situacijah, zato se od njih utemeljeno zahteva strokovno in pazljivo ravnanje. V tej situaciji je nelogično, neživljenjsko in deloma protislovno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je za škodo tožnika (utrpelo poškodbo) 20% odgovorna tožena stranka, ker je bil eden izmed udarcev (udarec v ličnico) očitno premočan. Če je bilo potrebno uporabiti fizično silo za odvrnitev protipravnega napada tožnika, ki se je aktivno upiral, je nemogoče moč (enega) udarca cepiti na še dovoljeno in nedovoljeno mero. V takšnem primeru ne gre za prekoračeni silobran, ki bi bil podan ob nesorazmerni obrambi. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje policistov (udarec v obraz) nujno potrebno za odvrnitev napada, je pojmovno nemogoče, da bi isto ravnanje (isti udarec) predstavljalo hkrati tudi protipravno dejanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost.
zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba - subjektivni rok
Prvostopenjsko sodišče je začetek teka enoletnega subjektivnega roka za zastaranje pravice zahtevati zapuščino pravilno presojalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na tožničino vednost o pravici, saj le-ta začne teči z nastopom subjektivnih okoliščin na strani dediča. Objektivni rok desetih let za vložitev dediščinske tožbe se sicer še ni iztekel, a je tožnica zamudila enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe, saj je za obravnavano zadevo bistveno dejstvo, da je tožnica že v času zapuščinske obravnave dne 16.6.1998 vedela za obstoj pokojnikove oporoke, prav tako pa je vedela za (poštena) posestnika stvari zapuščine.
Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav, se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju samem. Če kršitelj noče sprejeti plačilnega naloga brez zakonitega razloga, se šteje vročitev za opravljeno, pooblaščena uradna oseba pa na plačilni nalog zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema pisanja ter kraj, kjer se plačilni nalog pusti.
neuporabno delo – odstop od pogodbe - poseben primer odstopa od pogodbe - izobraževanje
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodilo, da ima opravljena storitev tožeče stranke tako napako, da za toženo stranko ni bila uporabna, ker udeležencu izobraževanja, kljub uspešno opravljenemu preizkusu, ni izročila diplom (certifikatov) o uspešnem usposabljanju za prevoz blaga po zraku. Zato storitve ni dolžna plačati.
Zamuda dolžnika in odmera odškodnine med seboj ne moreta biti povezani. To povezavo je umetno ustvarila sodna praksa, bila pa je nujna zaradi nenormalnih gospodarskih razmer, kar sedaj ni več primer. Trenutek, ko pride dolžnik v zamudo, je danes lahko in mora biti odvisen le od ravnanja strank. Odškodnina se sicer odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar zapade v trenutku njenega nastanka, dolžnik pa je v zamudi z njenim izplačilom najkasneje takrat, ko ga oškodovanec pozove k plačilu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Ker je postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev, je bila tožena stranka dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Pri številu presežnih delavcev bi morala upoštevati tako delavce, katerim dejansko preneha delovno razmerje zaradi odpovedi iz poslovnega razloga, kot delavce, katerim se poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma se na drug način reši njihov status (skupno 14 delavcev od 98 delavcev).
ZOR člen 612. OZ člen 631. ZPP člen 254/2, 254/3, 286/4, 339/2-15.
gradbena pogodba – podizvajalska pogodba – izbris družbe iz sodnega registra po uradni dolžnosti – neposredna zahteva prevzemnikovih sodelavcev do naročnika – neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika – načelo vestnosti in poštenja – pripoznava prevzemnikove terjatve do naročnika – pripoznava terjatev – solidarna obveznost prevzemnika posla in naročnika – solidarna obveznost z obveznostjo po pravnomočni sodbi – predložitev listine po prvem naroku za glavno obravnavo
Za neposredni zahtevek (actio directa), ki ga ima podizvajalec po 612. členu ZOR v razmerju do naročnika, mora biti podanih več predpostavk. Poleg terjatve podizvajalca do prevzemnika posla mora obstajati dospela terjatev prevzemnika posla do naročnika za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec. Zakon pa nalaga še dodatni pogoj, in sicer da morata biti terjatvi „pripoznani“. Za izpolnitev tega pogoja zadošča, da sta ugotovljeni obstoj in višina terjatev. Namen tega pogoja namreč je, da naj naročnik plača terjatve le v nesporni višini, saj sicer obstoji nevarnost, da jih prevzemnik posla ob končnem obračunu ne bo priznaval.
kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti – kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - varnostni ukrep – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu – neprištevnost storilca
Navaja, da je v predmetni zadevi obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, zaradi storitve takšnega kaznivega dejanja pa storilcu ni mogoče izreči varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po prvem odstavku 64. člena KZ, saj ne gre za hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Pritožba, ko navaja, da storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (oziroma glede na neprištevnost storilca dejanja, ki ima znake tega kaznivega dejanja, kot v obravnavanem primeru), tega ukrepa ni mogoče izreči, nima prav.
premalo plačana sodna taksa – fikcija umika tožbe – ustavitev postopka – plačilo sodne takse v dveh delih
Plačilo sodne takse za tožbo je procesna predpostavka za odločanje sodišča, neplačilo sodne takse pa je sankcionirano s fikcijo umika tožbe. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je dolžno takso za tožbo v obravnavani zadevi v celoti plačala v roku, ki ji ga je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba umaknjena.
nevestno delo v službi – neizpolnjevanje obveznosti – neskrbno ravnanje – kršitev upravne zakonodaje – javni uslužbenec - uradnik
Nevestno delo v službi po 262. členu KZ. Zavestnost in nevestnost nista protipomenki (antonima). Prva zadeva človekovo zavest kot stanje zavedanja nečesa ali vedenja o nečem, druga pomeni neizpolnjevanje obveznosti oziroma odstop od pričakovanega, natančnega ali skrbnega ravnanja.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - sprememba družbene pogodbe v d.o.o. - odločanje družbenikov na skupščini - nezmožnost urejanja razmerij med družbeniki - sodna intervencija - aktivna legitimacija za tožbo na sklenitev družbene pogodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni možna sodna intervencija na način in v obliki, kot je uveljavljena v predmetni zadevi, ko naj bi se s sodbo družbeniku naložila sklenitev spremenjene družbene pogodbe oziroma ko naj bi se vzpostavilo stanje, do katerega na podlagi odločanja družbenikov ni bilo mogoče priti, saj v ZGD-1 za kaj takega ni podlage.
gradbena pogodba – naročnik – pogodbena stranka – plačilo po začasnih situacijah – vsebina dogovora – jezikovna razlaga – drugačna vsebina dogovora od zapisanega – trditveno in dokazno breme
Pritožnica zmotno uporabo materialnega prava vidi v zatrjevano napačni presoji prvostopnega sodišča, da dokazno breme o tem, da je imel Sporazum drugačno vsebino od dobesednega pomena, bremeni tožečo stranko. S Sporazumom sta se oba investitorja za „izvedena dela na objektu R.“ ter za škarpo v Š. zavezala plačati 40.000,00 DEM. Iz tega zapisa sledi, da se“ izvedena dela nanašajo na vsa dela, ne le na dela do III. gradbene faze, kot je določala prva pogodba med prvim investitorjem A. Č. in tožečo stranko. Zgolj dejstvo, da tožena stranka zanika sklenitev tudi z njene strani podpisane pogodbe za več dela, ki so bila nesporno opravljena, ne opravičuje prenosa dokaznega bremena za trditve, da se medsebojni Sporazum ne nanaša tudi na dela, izvedena po pogodbi, na toženo stranko. Drugačno tolmačenje Sporazuma, kot izhaja iz njegove vsebine, bi bilo tožeči stranki v prid. Zato je ona tista, ki mora to drugačno vsebino dokazati. Po določilu 1. odst. 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v prid. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi tožeča stranka, če je ob podpisu Sporazuma imela v mislih, da prenehajo obveznosti zgolj po prvi pogodbi, morala izpodbijati sklenjeni Sporazum.
ZZVZZ člen 58, 60. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 7, 9.
odpis prispevkov – materialna ogroženost
Ker tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči, ni izpolnjen že prvi od kumulativno določenih pogojev za odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje zaradi socialne ogroženosti zavezanca, zato ostalih pogojev v zvezi z odpisom celotnega dolga iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ni potrebno ugotavljati.
ZFPPIPP člen 443/1, 443/3-2, 444, 444/4, 444/5. ZPP člen 343/3.
nedovoljena pritožba – pravni interes za pritožbo – izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije – aktivna legitimacija za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka
Po določilu 444. člena ZFPPIPP ob izbrisu družbe iz sodnega registra brez likvidacije niso družbeniki tisti, ki pridobijo aktivno legitimacijo za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka. Pač pa lahko upniki likvidirane družbe predlagajo začetek stečajnega postopka. Če tega ne storijo, sodišče tožbo zavrže (4. in 5. odstavek). To možnost bi na podlagi določbe 2. alineje 2. točke 3. odstavka 443. člena člena istega zakona imela tudi pritožnica, vendar le, če bi zatrjevala, da vtoževana terjatev pomeni najdeno premoženje v smislu 1. odstavka 443. člena ZFPPIPP.
ZPP člen 116, 214/1, 154/1. OT tarifna številka 19-4, 20-3.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje – napaka administrativnega osebja – skrbnost odvetnika pri organizaciji dela pisarne – neprerekana dejstva – priznana dejstva - pravdni stroški v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje
Napaka tajnice, zaposlene v odvetniški pisarni, pri vpisu ure razpisanega naroka v obravnavanem primeru ne predstavlja opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sklicevanje na komentar 116. člena ZPP dr. Aleša Galiča na strani 483 ni upoštevno. Teoretičnih pogledov in stališč nemške sodne prakse ni možno nekritično razlagati in uporabiti, kot to razume tožeča stranka, saj bi bilo na ta način omogočeno, da odvetnik lastne napake preprosto prevali na zaposlene v svoji pisarni. Odvetnik je tisti, ki mora delo v svoji pisarni organizirati tako, da pri njem ne prihaja do napak oziroma zamud. Prav gotovo ni sprejemljivo, da odvetnik, ki je v obravnavanem primeru osebno iz rok stranke dne 17.6. 2009 prejel dokumentacijo in sprejel pooblastilo, administrativnemu osebju poveri spremljanje razporeda narokov, pri tem pa nikoli ne vpogleda njemu osebno izročenega vabila na narok za glavno obravnavo. Odvetnik se mora seznaniti s celotnim procesnim gradivom, torej tudi z vabilom za narok za glavno obravnavo. Odgovornosti za seznanitev z razpisom naroka tako ne more prevaliti na administrativno osebje in trditi, da je do napake prišlo po krivdi administrativnega osebja.
Stranka mora predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, sicer je vloga nepopolna. Sodišču pred zavrženjem nepopolne vloge, če jo je vložil odvetnik, stranke ni treba pozivati na dopolnitev.
Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.
Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064011
ZPP člen 318.
zamudna sodba – nesklepčna tožba – priposestvovanje – nasprotje med dejstvi in dokazi
Zatrjevana tožnikova posest ni v nasprotju z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se sicer domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v ZK, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis v ZK pa je le deklaratorne narave.
tekst :
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1144/2 – pašnik v izmeri 5270 m2, parc. št. 1144/1 – njiva v izmeri 15412 m2 in parc. št. 1141/4 – pašnik v izmeri 1570 m2, vpisanih v vl. št. 34 k.o. V., katerih zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis njegove lastninske pravice pa je zavrnilo.
Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo zakonskih pogojev. Tožnikove navedbe v tožbi so kontradiktorne in iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Toženec je pričakoval, da bo sodišče ugotovilo nesklepčnost tožbe, zato tudi ni odgovoril na tožbo. Ta je naravnost smešna. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se sklicuje, jasno izhaja, da je toženec lastnik spornih parcel, predlagane priče R. S. pa sodišče ni zaslišalo. Sodbo je oprlo na tožnikovo neresnično trditev, da je v dobri veri užival sporne nepremičnine 35 let. Nasprotno lahko potrdijo vaščani R. in še marsikdo drug. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek.
Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar prepozno. Pritožbo je prejel 21.1.2010, odgovor pa je vložil šele 17.2.2010, torej po izteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3, 45/08, 57/09 in 12/10). Sodišče druge stopnje ga zato pri odločanju o pritožbi skladno z 2. odstavkom istega člena ni upoštevalo.
Pritožba ni utemeljena.
Zamudna sodba, s katero sodišče brez obravnavanja ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP, temelji na domnevi, da toženec, ki ni odgovoril na tožbo, priznava tožnikove dejanske navedbe v tožbi. Zamudne sodbe zato po 2. odstavku 338. člena ZPP ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da toženec v pritožbi ne more več ugovarjati, da tožbene trditve, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, niso resnične.
Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja prav takšna pravna posledica, kot jo uveljavlja tožnik. Ta naj bi sporne nepremičnine skupaj s svojimi pravnimi predniki že več kot 35 let užival v prepričanju, da so njegova last. Potemtakem je tožnik s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah že po prejšnjem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem je v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZTLR namreč zadoščala 20-letna dobroverna posest.
Katere tožbene navedbe naj bi bile kontradiktorne, toženec v pritožbi ni pojasnil. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi in je drugačna pritožbena trditev brez podlage. Sodišče pred izdajo zamudne sodbe ni bilo dolžno zaslišati predlagane priče in tudi tožnik njene pisne izjave ni bil dolžan priložiti tožbi, kot si zmotno razlaga toženec. Sodišče namreč izda zamudno sodbo brez obravnavanja. Zatrjevana tožnikova posest ni v opreki z dejstvom, da je v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin vpisan toženec. Res se po 1. odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar ravno to domnevo tožnik izpodbija s tožbo. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč s priposestvovanjem pridobi na izviren način in po samem zakonu, vpis tako pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je le deklaratorne narave.
Domnevnega nasprotja med dejstvi in dokazi, kot ga poskuša prikazati pritožba, torej v obravnavanem primeru ni. Ker so bili za izdajo izpodbijane zamudne sodbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji, je bilo brez podlage toženčevo pričakovanje, na katerega se sklicuje v pritožbi, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (v celoti) zavrnilo, če že ne zavrglo tožbo.
V postopku na prvi stopnji je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Zatrjevanih procesnih kršitev ni bilo, prav tako ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.
poziv na predložitev pooblastila – odobritev opravljenih pravdnih dejanj – poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge – zmotna presoja procesnih dejstev
Sklep z dne 19.10.2009, s katerim je sodišče pozvalo tožečo stranko, naj predloži pooblastilo odvetnika za zastopanje in še en izvod odgovora na ugovor z dne 29.5.2009, je pooblaščenec tožeče stranke, kot dokazuje sodišču vrnjena povratnica, pripeta k list. št. 26, prejel dne 21.10.2009. K pritožbi je predložil fotokopirano pooblastilo z dne 18.3.2009 ter izvod odgovora na ugovor z dne 29.5.2009 in potrdilo pošte, iz katerega je razvidno, da je obe listini priporočeno poslal na Okrožno sodišče v Ljubljani iz Kočevja dne 22.10.2009 ob 16.56 uri. Ker je s tem po oceni pritožbenega sodišča dokazal, da je pozivu prvostopnega sodišča iz sklepa z dne 19.10.2009 sledil, je izpodbijani sklep oprt na zmotno presojo procesnih dejstev.