Nespoštovanje 254. člena ZPP bi lahko pomenilo (zgolj) relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa jo je pravdna stranka glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP dolžna uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer se pozneje (tudi v pravnem sredstvu) nanjo načeloma ne more sklicevati. V tej zvezi pa je ugotoviti, da ne le, da te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnica ni uveljavljala (pa bi jo lahko), temveč je celo s svojim ravnanjem (umikom predloga za soočenje izvedencev) prispevala k takšnemu ravnanju sodišča prve stopnje.
Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici.
postopek za ureditev razmerij med solastniki – skupna lastnina – uporaba in upravljanje z nepremičninami po sklepu o dedovanju
Zaradi medsebojnih sporov udeleženk skupna uporaba in upravljanje nepremičnin ni možna, nepravilna bi bila tudi odločitev, da bi bile vse nepremičnine dodeljene nasprotni udeleženki, saj bi bila s tem predlagateljica v celoti izključena iz uporabe in upravljanja nepremičnin, ki so del zapuščinske mase, v postopku delitve pa bi nasprotna udeleženka lahko izkazovala »upravičen interes«, da si ji nepremičnine dodelijo v izključno last. Iz navedenih razlogov se izkaže kot pravilna odločitev, da vsaka udeleženka prevzame v izključno uporabo in upravljanje posamezne nepremičnine.
znižanje tožbenega zahtvka – delni umik tožbe – privolitev v umik tožbe – odškodnina – nadomestilo koristi – korist od uporabe tuje stvari – uporaba tuje stvari v svojo korist – presoja po vseh pravnih podlagah - zastaranje
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J.. Slednji je namreč v svojem poročilu in dodatku k poročilu izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila po trditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode – nova škoda
Za novo škodo gre, kadar poslabšanje (popolna izguba delovne zmožnosti) ob izdaji sodbe, s katero je bila tožnici že prisojena odškodnina, ni bilo objektivno predvidljivo. Tožnica ni niti zatrjevala, da je da se je njeno zdravstveno stanje v času od odmere odškodnine do vložitve nove tožbe kakorkoli spremenilo.
stroški postopka – določitev meje – krivda za nastanek spora
Če je predlagatelj sprožil nepravdni postopek glede določitve meje, pa se s postopkom med sosedoma ni nič spremenilo (meja je že vrisana v katastru, mejniki so postavljeni), je dolžan kriti stroške postopka.
plačilo sodne takse – domneva o umiku pritožbe - pravnomočnost s potekom roka za plačilo sodne takse
Sodba, zoper katero je bila vložena pritožba, za katero pa ni bila plačana sodna taksa, zaradi česar se šteje, da je bila umaknjena, postane pravnomočna s potekom roka za plačilo sodne takse.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0062822
OZ člen 10, 131, 963.
odškodninska odgovornost – neskrbno ravnanje – zdrs snega iz objekta na vozilo – deljena odgovornost – soprispevek oškodovanca – prehod pravic na zavarovalnico nasproti povzročitelju – ugovori toženca – prepoved povzročanja škode
Z izpolnitvijo odškodninske obveznosti oziroma plačilom zavarovalnine je tožeča stranka prevzela položaj oškodovanca in s tem pravice, ki jih je imel nasproti dolžniku iz odškodninske obveznosti. Tožena stranka ima v razmerju do tožeče stranke vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu tožeče stranke oziroma oškodovancu. Gre za vse ugovore, ki se nanašajo na podlage za njeno odškodninsko odgovornosti. Nima pa ugovorov, ki se nanašajo na pogodbeno razmerje med tožečo stranko in njenim zavarovancem oziroma na vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji iz zavarovalne pogodbe za izplačilo zavarovalnine.
Iz načela prepovedi povzročanja škode izhaja ključni namen neposlovne odškodninske odgovornosti, ki je v njeni preventivni funkciji in sicer v pomenu, da daje udeležencem razmerij ustrezno spodbudo, da ravnajo tako, da s tem zmanjšujejo verjetnost nastanka škodnega dogodka.
Zdrs snega s strme strehe je predvidljiv. Prav tako je predvidljiva negativna posledica takšnega zdrsa, ki je v poškodovanju v bližini strehe parkiranih avtomobilov.
odločanje o vpisih – načelo vrstnega reda odločanja o vpisih – pogoji za dovolitev vpisa – vsebina listine, ki je podlaga za glavni vpis – označitev nepremičnine z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi
V konkretnem primeru vpis predznambe skupne zastavne pravice na nepremičninah, kot so označene v sklepu o predhodni odredbi, po stanju zemljiške knjige ni mogoč, ker nepremičnine s tem identifikacijskim znakom v zemljiško knjigo niso vpisane.
odločanje o vpisih – stanje zemljiške knjige ob vpisu – zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora – pravni interes za zaznambo spora po pravnomočno končanem sporu – učinki zaznambe spora – vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka. Ker je predlagateljica predlog za zaznambo spora vložila 4. 11. 2003, kateremu je priložila tožbo, izkazuje pravni interes, da se spor zaznamuje v zemljiški knjigi, čeprav je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek po tožbi, ki je bila podlaga predloga za zaznambo spora. Ugotovljeno je namreč bilo, da je predlagateljica vložila v pravdni zadevi revizijo, na podlagi 84. člena ZZK-1 pa izbrisa zaznambe spora ni mogoče dovoliti, če je bila proti pravnomočni sodni odločbi, s katero je bila tožba zavrnjena, vložena revizija.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065073
OZ člen 249, 435, 435/1, 488, 488/1, 489, 490. ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
nepremičnina – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – prodajna pogodba – obveznosti prodajalca – izročitev stvari – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – prepoved odtujitve in obremenitve – pravne napake – odgovornost za pravne napake – obvestitev prodajalca – sankcije za pravne napake – pravica do odstopa od pogodbe – primeren rok za izpolnitev – pogodbena kazen – sporazum o pogodbeni kazni – akcesornost – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – absolutna bistvena kršitev postopka
V primeru nasprotij med dejstvi in dokazi ni mogoče izdati zamudne sodbe, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
Pritožnik je bil v plačilnem nalogu izrecno opozorjen, da bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105a. člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknil, v kolikor v 15-dnevnem roku od prejema naloga ne bo plačal sodne takse. Ker taksa ni bila plačana pravočasno, pritožnik pa tudi ni predlagal oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep.
najemna pogodba – prenova najete nepremičnine - solidarno poroštvo poroka in dolžnika – solidarna obveznost – prenehanje obveznosti s poplačilom – ugovor plačila v izvršbi
Če toženec najetih prostorov (zaradi prenove strehe) ni mogel uporabljati, bi lahko zahteval znižanje dogovorjene najemnine ali pa bi odstopil od pogodbe; ker tega ni storil, je najemnino dolžan poravnati.
Pravnomočna odločitev o plačilu najemnine zoper poroka, ki je pristopil h najemni pogodbi, toženca ne odvezuje plačila najemnine. Gre namreč za solidarno obveznost; ko bo tožnik v celoti poplačan, bo toženec (v izvršbi) lahko ugovarjal, da je njegova obveznost že prenehala.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
nedovoljena pritožba – zastopanje po pooblaščencu – pritožbeni postopek – kvalifikacija pooblaščenca
Ker je pritožbo vložil pooblaščenec, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zastopanje stranke v pritožbenem postopku pred višjim sodiščem, te pomanjkljivosti pa ni moč odpraviti z naknadno odobritvijo in povzetkom pritožbe s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke po preteku pritožbenega roka, je potrebno pritožbo kot nedovoljeno zavreči.
predpogodba – kršitev predpogodbe – rok za sklenitev glavne pogodbe – vrsta pravnega posla - sankcije neizpolnitve - vrnitev are - nebistvena sestavina pogodbe - načelo sočasne izpolnitve – zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel
Dogovor o tem, ali bosta pogodbenika sklenila zavezovalni in razpolagalni pravni posel ali samo zavezovalni pravni posel, ne predstavlja bistvene sestavine glavne pogodbe, zato je predpogodba veljavno sklenjena.
Ker stranki v predpogodbi o vseh modalitetah izpolnitvenega dejanja (sklenitve kupoprodajne pogodbe) nista dosegli soglasja, je nebistvene sestavine kupoprodajne pogodbe opredelilo sodišče po splošnih pravilih OZ, nanašajočih se na dogovorjeni tip pogodbe.