odločanje o vpisih – načelo vrstnega reda odločanja o vpisih – pogoji za dovolitev vpisa – vsebina listine, ki je podlaga za glavni vpis – označitev nepremičnine z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi
V konkretnem primeru vpis predznambe skupne zastavne pravice na nepremičninah, kot so označene v sklepu o predhodni odredbi, po stanju zemljiške knjige ni mogoč, ker nepremičnine s tem identifikacijskim znakom v zemljiško knjigo niso vpisane.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-1. ZZK člen 21. Zakon o zemljiških knjigah paragraf 39.
vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – zasebna listina – zemljiškoknjižno dovolilo
Pravilo, da je vknjižba pravice na podlagi zasebne listine mogoča le ob predložitvi ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, je vseboval že Zakon o zemljiških knjigah.
Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici.
zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora o pridobitvi pravice – pridobitev pravice na izviren način
Predlagatelj je predlogu za zaznambo spora priložil tožbo, iz katere izhaja, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice na izviren način – po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Priložil je tudi potrdilo o vloženi tožbi. Z opisanim pa je zadostil pogojem, ki jih za zaznambo spora določa 79. člen ZZK-1.
odpravnina članu uprave – pogodbena podlaga – član uprave – pogodbeno pravo – ugotavljanje vsebine pogodbenega prava
Vsebino pogodbenega določila kot konkretnega in posamičnega pravnega pravila lahko sodišče ugotavlja le po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati, da ji po pogodbi, ki pomeni materialnopravno podlago vtoževane odpravnine, gre najvišja odpravnina v skladu z določbo 2. odstavka 250. člena ZGD.
Upnik, ki je pri izvršitelju pravočasno podal predlog za odlog premičninske izvršbe, je upravičeno štel poziv za plačilo varščine za brezpredmeten.
Glede na to, da sodišče še ni pridobilo izjave dolžnika glede upnikovega predloga za odlog izvršbe, je odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine zaradi upnikovega neplačila varščine prenagljena.
odškodninska odgovornost države – izbris iz registra prebivalcev – izbrisani – zastaranje odškodninskega zahtevka – pismena pripoznava zastarane obveznosti
Izdaja dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere je bilo tožencu stalno prebivanje priznano tudi za nazaj, ne pomeni tudi priznanja odškodninske odgovornosti.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058327
ZASP člen 21, 81. ZOR člen 219. ZPP člen 287, 399/2-8, 399/2-14.
avtorski honorar za stalno uporabo glasbenih del - plačilo avtorskega honorarja – pogodba o plačilu avtorskega honorarja – dokazna ocena – zavrnitev dokazov – dokazni sklep
Na tožeči stranki je dokazno breme, da za obdobje po prenehanju veljavnosti pogodbe dokaže tako temelj (neupravičeno uporabo avtorskih del), kot tudi višino svojega zahtevka (okoriščenje in prikrajšanje).
Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokazov sprejeta in obrazložena.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059218
ZGD člen 263. ZPP člen 32, 482, 482/1, 482/1-1.
povrnitev škode direktorja – stvarna pristojnost – trditvena podlaga – gospodarski spor
Vsebino spora določa tožbeni zahtevek in trditvena podlaga tožbe. Glede na to, da tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki jo je toženec povzročil kot njen direktor (ki je bil sicer zaposlen pri tožeči stranki) in se pri tem sklicuje na določbe ZGD, gre za gospodarski spor in ne za spor med delavcem in delodajalcem.
OBLIGACIJSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060063
Ustava SFRJ člen 120, 121. ZZD člen 204. ZDen člen 88. OZ člen 92. ZLPP člen 3,11.
vračanje premoženja – vrnitev nepremičnine v naravi – prehodne in končne določbe – ničnost prodajne pogodbe – prodaja nepremičnine, katere vrnitev v naravi se zahteva v denacionalizacijskem postopku – pravni interes za ugotovitveno tožbo – uveljavljanje ničnosti
Tožnik izkazuje pravni interes za ugotovitveno tožbo s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katere solastniški delež je bil prodan s pogodbami, katerih veljavnost se presoja v tej pravdi, ter s tem, da o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku. V pravdnem postopku zato ni potrebno kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je vrnitev nepremičnin v naravi utemeljena, temveč je to stvar odločanja v denacionalizacijskem postopku.
S pisnim samoupravnim sporazumom so udeleženke razmerja lahko prenašale tudi pravico uporabe in razpolage z nepremičninami, čeprav v sporazumu ni bilo posebnega določila o zemljiškoknjižni izvedbi tega prenosa. Bistveno je, kdo je po sklenitvi samoupravnega sporazuma dejansko stvar uporabljal, imel v posesti in imel pravico razpolaganja.
ničnost pogodbe – prepoved odsvojitve in obremenitve – kršitev prepovedi odsvojitve in obremenitve
Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.
povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode – nova škoda
Za novo škodo gre, kadar poslabšanje (popolna izguba delovne zmožnosti) ob izdaji sodbe, s katero je bila tožnici že prisojena odškodnina, ni bilo objektivno predvidljivo. Tožnica ni niti zatrjevala, da je da se je njeno zdravstveno stanje v času od odmere odškodnine do vložitve nove tožbe kakorkoli spremenilo.
sodna taksa – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – opominska taksa – posledica neplačila sodne takse za opomin – posledica neplačila opominske takse
Domnevo umika vloge (pritožbe) stranke v primeru neplačila sodne takse določa ZPP kot matični predpis, posledico neplačila sodne takse pa veže zgolj na neplačilo sodne takse za vlogo in ne morebiti tudi sodne takse za opomin.
znižanje tožbenega zahtvka – delni umik tožbe – privolitev v umik tožbe – odškodnina – nadomestilo koristi – korist od uporabe tuje stvari – uporaba tuje stvari v svojo korist – presoja po vseh pravnih podlagah - zastaranje
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka svoj zahtevek na podlagi 219. člena ZOR natančno utemeljila s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca S. J.. Slednji je namreč v svojem poročilu in dodatku k poročilu izračunal le odškodnino za zamudo pri predaji kupljenih prostorov v posest, ne pa tudi koristi, ki naj bi jo tožena stranka imela od uporabe tožničinih nepremičnin v svojo korist. Ker je tožeča stranka v predmetnem sporu svoj zahtevek vtoževala na več pravnih podlagah, je bila dolžna za vsako pravno podlago posebej navesti dejstva in predlagati dokaze (212. čl. v povezavi s 7. čl. ZPP). Za utemeljenost zahtevka po podlagi iz 219. člena ZOR bi morala tožeča stranka navesti konkretne trditve in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala, da je tožena stranka imela korist od uporabe njenih nepremičnin. Ker tožeča stranka temu ni zadostila po trditveni podlagi, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zgolj pavšalno navajala, da naj bi tožena stranka njene nepremičnine uporabljala, nikoli pa ni podala konkretnih trditev o tem, kakšno korist naj bi od tega imela tožena stranka, niti v kakšni višini.
Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tožena stranka ugovarjala zastaranje le zahtevku na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti, ne pa tudi na podlagi 219. člena ZOR. Ker gre za različne pravne podlage, bi morala tožena stranka izrecno ugovarjati zastaranje po vseh podlagah, ker pa tega ni storila, je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je zahtevek na podlagi 219. člena ZOR tudi zastaran.
paricijski rok – izostanek paricijskega roka v izreku
Izvršilno sodišče v primeru, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, samo določi rok v sklepu o izvršbi. V spornem primeru znaša po samem zakonu paricijski rok 15 dni. Rok pa začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004456
ZP-1-UPB3 člen 51, 51/1. ZVCP-1 člen 132, 132/1, 132/7. ZPol člen 3, 3/1.
postopek o prekršku - zbiranje dokazov o prekršku - naloge policije - udeleženec cestnega prometa - preverjanje psihofizičnega stanja - odklonitev
Sodišču določa okvir za presojo vloženi obdolžilni predlog predlagateljice postopka o prekršku, torej, tudi krajevna in časovna opredelitev prekrška. Ni dvoma, da so policisti po prejetem obvestilu o prometni nesreči, zbranih obvestilih in potem, ko so obdolženca izsledili, zaradi suma, da je bil prav obdolženi povzročitelj prometne nesreče, imeli zakonsko podlago, da mu odredijo preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Vendar takšna odločitev, temelječa zgolj na sumu, da je bil obdolženi povzročitelj prometne nesreče, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženi tudi odgovoren za očitani prekršek. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dokazov, da je bil obdolženec v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki jih navaja predlagateljica postopka v obdolžilnem predlogu kot voznik udeleženec cestnega prometa s tovornim vozilom namreč ni. Obdolženec je svojo odsotnost s kraja prometne nesreče v svojem zagovoru preprečljivo utemeljil s podatki iz tahografskega vložka vozila, iz katerih je razvidno, da je bilo vozilo ustavljeno in parkirano že od 20.58 ure. Pritožnica se sicer sprašuje, zakaj sodišče ne dvomi v točnost nastavljene ure na tahografu, vendar ne pove, iz katerih razlogov bi sodišče moralo dvomiti v točnost nastavljene ure na tahografu obdolženčevega vozila. Takšno okoliščino, ki bi bila seveda pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, če bi se izkazala za točno, bi namreč moral na kraju obravnavanja prekrška ugotoviti policist, pa tega ni storil. Enako kot za obdolženca, tudi za predlagatelja postopka o prekršku velja, da v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more navajati (tretji odstavek 157. čl. ZP-1). Zato višje sodišče pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dodatno pojasnjevanje okoliščin glede dejanskega stanja prekrška pa tudi navedbe o pričah ob odločanju o prekršku ni upoštevalo.
predpogodba – kršitev predpogodbe – rok za sklenitev glavne pogodbe – vrsta pravnega posla - sankcije neizpolnitve - vrnitev are - nebistvena sestavina pogodbe - načelo sočasne izpolnitve – zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel
Dogovor o tem, ali bosta pogodbenika sklenila zavezovalni in razpolagalni pravni posel ali samo zavezovalni pravni posel, ne predstavlja bistvene sestavine glavne pogodbe, zato je predpogodba veljavno sklenjena.
Ker stranki v predpogodbi o vseh modalitetah izpolnitvenega dejanja (sklenitve kupoprodajne pogodbe) nista dosegli soglasja, je nebistvene sestavine kupoprodajne pogodbe opredelilo sodišče po splošnih pravilih OZ, nanašajočih se na dogovorjeni tip pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053811
OZ člen 5, 6, 108, 108/2, 395, 587. ZVPot člen 1, 1/2, 1/3, 56. ZPP člen 191, 282, 282/2, 282/6, 282/7, 285.
leasing pogodba – indirektni finančni leasing – veljavnost pogodbe o leasingu – izročitev predmeta leasinga – leasingojemalec kot fizična oseba – prodaja na obroke – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes – dogovor o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa – razveza pogodbe – odstop od pogodbe – navadno sosporništvo – solidarne obveznosti – vsebina solidarnosti dolžnikov – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo – stroški – rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno).
Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih.
PREKRŠKI – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066523
ZP-1 člen 26, 26/6, 68, 84, 84/1, 84/1-6, 139. ZVCP-1 člen 233.
izločitev sodnika – dvom o nepristranskosti – načelo materialne resnice – obrazložitev odločbe – omilitev sankcij – odgovornost lastnika vozila
Sodišče prve stopnje resda izrecno v obrazložitvi ni navedlo, na podlagi katerih v postopku izvedenih dokazov je ugotovilo, da je obdolženec lastnik vozila, vendar pa je ta zaključek sodišča prve stopnje jasno razviden iz njegove ugotovitve, da je obdolženec odgovoren za prekršek iz e) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 na podlagi 233. člena ZVCP-1, in sicer kot lastnik vozila.
Da je obdolženec lastnik tega vozila, jasno izhaja tudi iz njegovega zagovora na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, na ta dokaz pa se sodišče prve stopnje tudi sklicuje pri svoji odločitvi.
Sodišče prve stopnje je pravilno v izreku povzelo predpis o prekršku glede na opis dejanja v samem izreku, v obrazložitvi pa utemeljeno zaključilo o obdolženčevi odgovornosti za prekršek, sklicujoč se pri tem na 233. člen ZVCP-1, ki govori o odgovornosti lastnika vozila in določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V tem primeru se namreč lastnik vozila kaznuje kot storilec prekrška, zato v pritožbi uveljavljeno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano.
Sodišče lahko dvomi v pristnost predloženega pisnega pooblastila in v takem primeru zahteva predložitev overjenega pooblastila, overitev pa opravi notar na podlagi preizkusa istovetnosti pooblaščenca, preden overi podpis. Zato zgolj ta razlog ne vzbuja resnega dvoma v nepristranskost sodnice, ki je sprejela tako odločitev.
US RS je v več svojih odločbah odločilo, da 1. odstavek 233. člena ZVCP-1 ni v neskladju z URS.
Po določbi 6. odstavka 26. člena ZP-1 omilitev kazenskih točk, ki so bile izrečene vozniku motornega vozila v številu, ki zanj ne predstavlja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni možna.