Ni ovir, da bi sodišče v okviru obstoječe pravde (ob pogoju, da so izpolnjeni ostali pogoji za pobot) kot predhodno vprašanje ugotovilo, ali terjatev obstoji in do katere višine je pobotni ugovor utemeljen.
Ker dolžnik in upnik vtoževane terjatve ter nasprotne v pobot uveljavljane terjatve nista isti osebi, ni vzajemnosti, s tem pa tudi ne pogojev za opravo kompenzacije.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
postopek o prekršku - dovoljenost pritožbe - razlogi za pritožbo - zavrženje pritožbe
Pogoj za dovoljenost pritožbe zoper sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, je torej izrek višje globe od najnižje predpisane za prekršek in odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. V nobenem primeru pa ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanske stanja (3. točka 154. člena ZP-1). Plačani polovični znesek globe sicer ne pomeni, da je kršitelj s tem izgubil pravico do pravnega sredstva, vendar je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo pristal na možnost, da odločitev sodišča zanj ne bo ugodna in bo moral v tem primeru plačati celotni znesek globe in ne le polovico predpisane globe. Izrek sodbe v kateri je sodišče prve stopnje kršitelju izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za storjeni prekršek, ne pomeni spremembe v škodo kršitelja. Odločitev, ali bo na prejeti plačilni nalog vložil pravno sredstvo, je namreč prepuščena kršitelju. S tem, ko je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil pravno sredstvo, pa je izgubil boniteto, ki jo zakon daje kršitelju, ki globo v polovičnem znesku plača v predpisanem roku in zoper odločitev prekrškovnega organa ne vloži pravnega sredstva. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je s tem, ko je poravnal globo v polovičnem znesku, poravnal celotno globo.
Opomin upravnika po 3. odstavku 44. člena SZ in 6. odstavku 119. člena SPZ ni procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka.
tekst :
I.
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku 1. točke in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:
„ Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2545/2007 z dne 6.12.2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka tudi za glavnico v višini 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 297,77 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“
II.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 167,36 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
(1.) Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2454/2007 (pravilno I 2545/2007) z dne 6.12.2007 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 143,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila in 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 50,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2007 dalje do plačila. V preostalem delu, to je za glavnico v skupnem znesku 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje, pa je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pod točko 2. izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
(2.) Zoper takšno odločitev in sicer zoper zavrnilni del, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremeni, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi.
(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
(4.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v 1. odstavku točke 1. izreka, saj se tožena stranka zoper ugodilni del sodbe ni pritožila.
(5.) Po 1. odstavku 448. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.
(6.) Pritožnik zatrjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je del tožbenega zahtevka zavrnilo zgolj zato, ker je tožeča stranka pisni opomin za plačilo sredstev v rezervni sklad naslovila na toženca samo za terjatve, ki so zapadle do 24.4.2006, ne pa tudi za tiste po tem datumu.
(7.) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje pritožniku, da je sodišče s takšno razlago 3. odstavka 44. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) in 6. odstavka 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) zmotno uporabilo materialno pravo. Ti dve določbi sicer res določata upravniku aktivno vlogo v zvezi z opominom za plačilo prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in sočasno opredeljujeta opomin za verodostojno listino v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), vendar pa iz teh določb ni mogoče zaključiti, da bi bil opomin procesna predpostavka za nudenje sodnega varstva v okviru pravdnega postopka. Predložitev verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ je pogoj, da sodišče izda sklep o izvršbi, ni pa to pogoj za odločanje o zahtevku po tem, ko je zaradi ugovora sklep o izvršbi razveljavljen v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena. Od pravnomočnosti tega sklepa dalje teče postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odst. 62. člena ZIZ), torej kot pravdni postopek, po 2. odstavku 62. člena pa se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku. V tem postopku pa predmet odločanja ni več presoja sodišča, ali je neka listina verodostojna listina ali ne in ali je bila predložena, ampak ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. Tožeča stranka je, še v fazi izvršbe, v zvezi s spornim delom neplačanega prispevka etažnega lastnika predložila izpis odprtih postavk z dne 24.10.2007, kar po 2. odstavku 23. člena ZIZ tako in tako predstavlja verodostojno listino, ne glede na to pa vsekakor listino v smislu določb ZPP, s katero je dokazovala obstoj svoje terjatve in njeno višino. Glede na to, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sami terjatvi in njeni višini tudi sicer ni ugovarjala, njene druge ugovore, ki so se nanašali na ugovor litispendence, aktivno legitimacijo in zastaranje, pa je sodišče pravilno zavrnilo kot neutemeljene, bi moralo zato ob pravilni uporabi materialnega prava ugoditi zahtevku tudi v tem delu in torej sklep o izvršbi v 1. točki izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni poravna terjatev, v celoti vzdržati v veljavi.
(8.) Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v 2. odstavku točke 1. spremenilo tako, da je sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kranju pod opr. št. I 2545/2007 z dne 6.12.2007, vzdržalo v veljavi tudi za glavnico v skupnem znesku 275,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2007 dalje do plačila. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje, da je v prvem odstavku točke 1, ki sicer ni predmet pritožbenega preizkusa, prišlo do očitne pisne napake v številki izvršilne zadeve, kar naj sodišče popravi z ustreznim popravnim sklepom.
(9.) Glede na to, da je prišlo do spremembe prvostopne odločitve, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških celotnega postopka. Ker je tožeča stranka, upoštevajoč spremembo sodbe, v postopku v celoti uspela, je na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povračila svojih potrebnih stroškov in sicer tistih, ki so ji nastali v fazi pravdnega postopka (o izvršilnih stroških je že bilo odločeno). Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške po Odvetniški tarifi veljavni v času izvršenega opravila in vrednosti točke v višini 0,459 EUR in sicer za pripravljalno vlogo 200 točk, za udeležbo na naroku 200 točk, 2 % materialnih stroškov od skupnega števila sicer priznanih točk ter 20 % DDV, kar znaša 224,72 EUR. Skupaj s taksami, ki so bile plačane na prvi stopnji v višini 73,05 EUR, je tožeča stranka upravičena do povračila 297,77 EUR. Ta znesek ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.
(10.) Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pri odmeri le-teh je pritožbeno sodišče upoštevalo še sporni del terjatve in tožeči stranki za sestavo pritožbe priznalo 125 točk, kar skupaj z 20 % DDV-jem znaša 68,84 EUR, skupaj s plačano sodno takso za pritožbo v višini 98,52 EUR, pa je tožeča stranka upravičena do povračila 167,36 EUR pritožbenih stroškov. Tudi te ji je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema odločitve sodišča druge stopnje. V primeru zamude bo tudi v tem primeru dolgovala zakonske zamudne obresti od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.
ZP-1-UPB3 člen 42, 69, 69/2, 98, 98/3, 98/5, 138, 139. ZDR člen 170. ZUP člen 79, 79/3, 80, 80/1.
zaslišanje obdolženca - vročanje - smiselna uporaba določb ZUP - opravičilo izostanka - prošnja za preložitev naroka - opravičljiv razlog za izostanek z zaslišanja - službena odsotnost - sodba, s katero se obdolženca spozna za odgovornega - razglasitev odločitve - prepis izreka sodbe brez obrazložitve - obrazložitev - relativno zastaranje pregona za prekršek - pretrganje zastaranja pregona za prekršek - zapisnik
Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo.
Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 3. odstavka 98. člena ZP-1 izdalo prepis izreka sodbe brez obrazložitve, v katerem je obdolženca pravilno poučilo o njegovi pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najpozneje v osmih dneh od vročitve prepisa izreka sodbe, pritožbe ne bo napovedal; obdolženec je nato v zakonskem roku osmih dni po prejemu prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve napovedal pritožbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbo petega odstavka 98. člena ZP-1, ko je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo pravilno opremilo z istim datumom, to je z datumom prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve.
Glede na dejanja sodišča prve stopnje, ki so merila na pregon obdolženca, pregon za obdolžencu očitana prekrška ni relativno zastaral, saj med datumoma storitve prekrškov in prvim dejanjem sodišča oziroma med posameznimi navedenimi dejanji sodišča, nista pretekli dve leti in tako pregon za prekrška ni zastaral.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004464
ZVCP-1 člen 131, 131/2, 131/3, 136, 136/5. ZP-1-UPB3 člen 136.
postopek o prekršku - zakonski znaki prekrška - mamila, psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi
ZVCP-1 v določbi 2. odst. 131. člena vzpostavlja zakonsko domnevo, da je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu. Vendar pa zgolj dokaz prisotnosti psihoaktivnega zdravila kot je tramadol in metabolita kokaina, kot je benzoilekgonin v urinu, ne more biti merilo za ocenjevanje zmanjšane sposobnosti obdolženca za vožnjo v času, ko so ga policisti na cesti ustavili. Znano je namreč, da se mamila kot tudi psihoaktivna zdravila (odvisno od vrste, načina vnosa v telo, količine, pogostosti jemanja) zadržujejo v organizmu še dolgo po zaužitju, vsekakor tudi po času, ko njihov učinek že izzveni. Kot je bilo že večkrat povedano v podobnih primerih, prisotnost teh snovi ali njihovih metabolitov v urinu dokazuje le uživanje določene vrste mamila ali psihoaktivnega zdravila v nekem času in prisotnosti teh snovi v urinu ni mogoče vedno povezovati z zmanjšanjem psihofizičnih sposobnosti za vožnjo v času obravnavanega prekrška. Šele prisotnost takšnih snovi v krvi je lahko zanesljiv dokaz, da je oseba pod njihovim vplivom. V obravnavani zadevi izvedenstvo, ki bi na podlagi rezultatov opravljene toksikološke analize lahko potrdilo ali ovrglo trditev, da je obdolženec vozil pod vplivom prepovedane droge in psihoaktivnega zdravila, ni bilo odrejeno. Glede na to, da takšnega predloga s strani predlagateljice postopka o prekršku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, ga ob odločanju o pritožbi obdolženca tudi ni mogoče odrediti (3. odst. 157. čl. ZP-1).
ničnost pogodbe – prepoved odsvojitve in obremenitve – kršitev prepovedi odsvojitve in obremenitve
Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati praven posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.
Sodna praksa pogodbe, sklenjene v nasprotju z vknjiženo prepovedjo odsvojitve in obremenitve, ne šteje avtomatično za nične.
Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.
Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.
Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.
Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.
Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.
V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.
ZNP člen 46, 47. ZZZDR člen 203, 203/2, 206, 208, 208/2, 209.
postopek za odvzem poslovne sposobnosti – začasni skrbnik – zaslišanje osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost
Razen v posebnih okoliščinah je zaslišanje udeleženca obligatorno, ne glede na to, ali predlaga svoje zaslišanje ali ne (47. čl. ZNP). Posebne okoliščine, zaradi katerih se osebe, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, ne zasliši, mora sodišče posebej utemeljiti, če je njeno zaslišanje opustilo.
pravdni stroški – načelo uspeha – uspeh v postopku – delni umik tožbe
Prvostopno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da so pravdni stroški nastali predvsem glede dela zahtevka, s katerim tožeča stranka v pravdi ni uspela, to je glede zneska 597.170,77 EUR, saj je tožena stranka znesek 753.839,89 EUR plačala 18 dni po izdaji sklepa o izvršbi in 7 dni po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi, tožeča stranka pa je za plačani del tožbo takoj umaknila. Po delnem umiku tožbe se je pravdni postopek vodil le glede zneska 597.170,77 EUR, s katerim pa tožeča stranka v pravdi ni uspela. Toženi stranki so v zvezi s tem delom zahtevka nastali stroški štirih pripravljalnih vlog ter stroški zastopanja na glavni obravnavi dne 8. 9. 2009. Tožeči stranki pa so do delnega umika tožbe nastali le stroški izvršilnega postopka. Zato je treba pritrditi pritožniku, da je tožena stranka upravičena (vsaj) do povrnitve stroškov zastopanja na glavni obravnavi 8. 9. 2009, stroškov pripravljalne vloge z dne 24. 8. 200 ter materialnih stroškov.
predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - identifikacijski znak nepremičnine - poočitev spremembe podatkov v katastru
31. čl. ZZK-1 sicer res določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v ZK. Vendar navedeno ne pomeni, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v ZK. Sodišče mora v takem primeru preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Predlog za vpis zavrne le, če obstaja dvom o identiteti nepremičnine.
prodajna pogodba – prodaja tuje stvari – razdrtje pogodbe – učinki razdrte pogodbe – vrnitev danega – obresti od kupnine
Iz prodajne pogodbe izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Ker je bila pogodba, na podlagi katere sta toženki kupili stanovanje, razdrta, toženki nista postali lastnici stanovanja. Lastninsko pravico ima tako še vedno prvotni prodajalec, njegova (stvarna) pravica pa izključuje pravico kupcev (tožnikov). Ker jima toženka lastninske pravice ne moreta zagotoviti, pogodbenega namena ni mogoče doseči, zato je njuna zahteva na razvezo pogodbe utemeljena.
Toženki sta prejeto kupnino dolžni vrniti z obrestmi, ki tečejo od dneva, ko sta prejeli izplačilo. Pri tem ne more biti uspešno sklicevanje na dejstvo, da je bila (ugotovitvena) sodba o razdrtju pogodbe glede njunega nakupa izdana šele po sklenitvi nove prodajne pogodbe.
Ob dejstvu, da toženka priznava, da je z besedo zapisala datum na vročilnici (trdi, da je očitno pomotoma zapisala sedemnajsti namesto osemnajsti) in da je na vročilnici tudi poštni žig z datumom 17.8.2005, pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v datum zapisan na vročilnici.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065073
OZ člen 249, 435, 435/1, 488, 488/1, 489, 490. ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
nepremičnina – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – prodajna pogodba – obveznosti prodajalca – izročitev stvari – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – prepoved odtujitve in obremenitve – pravne napake – odgovornost za pravne napake – obvestitev prodajalca – sankcije za pravne napake – pravica do odstopa od pogodbe – primeren rok za izpolnitev – pogodbena kazen – sporazum o pogodbeni kazni – akcesornost – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – absolutna bistvena kršitev postopka
V primeru nasprotij med dejstvi in dokazi ni mogoče izdati zamudne sodbe, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
Pritožnik je bil v plačilnem nalogu izrecno opozorjen, da bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105a. člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknil, v kolikor v 15-dnevnem roku od prejema naloga ne bo plačal sodne takse. Ker taksa ni bila plačana pravočasno, pritožnik pa tudi ni predlagal oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep.
stroški postopka – določitev meje – krivda za nastanek spora
Če je predlagatelj sprožil nepravdni postopek glede določitve meje, pa se s postopkom med sosedoma ni nič spremenilo (meja je že vrisana v katastru, mejniki so postavljeni), je dolžan kriti stroške postopka.
Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi 2. odstavka 282. člena ZPP. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-164/09 z dne 4.2.2010 odločilo, da se 2. odstavek 282. člena ZPP razveljavi. Odločitev sodišča prve stopnje torej temelji na protiustavni zakonski določbi. Ker je tako, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP).
pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo – upravičenec za vložitev zahteve za sodno varstvo
Pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo je po določbah 1. odstavka 59. člena ZP-1 omejena zgolj na osebo, ki ji je bila izrečena sankcija, na njenega zakonitega zastopnika oziroma zagovornika ter na lastnika odvzetih predmetov.