Upravičenci iz 3. odstavka 116. člena SZ niso postali solastniki stanovanj po samem zakonu, temveč so priznanje solastninskega deleža morali zahtevati od lastnika stanovanja; če sporazum ni bil dosežen, pa je bila potrebna tožba. To možnost je torej tožnik imel do zaključka privatizacije, ni pa mogoč zahtevek na tej podlagi, po končani privatizaciji
zemljiškoknjižno dovolilo - zastaranje vpisa v zemljiško knjigo
Pri presoji ustreznosti zemljiškoknjižnega dovolila je potrebno presojati listino kot celoto. Čeprav oseba, ki daje zemljiškoknjižno dovolilo, v samem tekstu dovolila ni označena s podatki po 31. in 32. členu ZZK-1, je pa s temi podatki nedvomno in popolno označena v drugem delu listine, to ni razlog za zavrnitev predloga za vknjižbo.
V kolikor so izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis določa ZZK-1 v 148. členu, je vpis dovoljen ne glede na potek časa.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0058434
ZZP člen 7/1. ZPP člen 287/1. OZ člen 371, 372.
odškodninska odgovornost države – protipraven poseg države – nezakonito zaprtje prostocarinske prodajalne – poostrena carinska kontrola – izgubljeni dobiček – normalno poslovanje – vzročna zveza med poostreno carinsko kontrolo in pričakovanim dobičkom – povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo – zakonske zamudne obresti - glavnica
Pri izračunu izgubljenega dobička je treba izhajati iz rezultatov poslovanja tožeče stranke v obdobju njenega normalnega poslovanja pred protipravnim posegom tožene stranke vanj.
Vse okoliščine, iz katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo na poostreno carinsko kontrolo tožene stranke v spornem obdobju, so obstajale še v času normalnega poslovanja tožeče stranke pred protipravnim posegom tožene stranke vanj. Navedena carinska kontrola v tem času, v kolikor bi bila pravno upoštevna pri presoji izgubljenega dobička, izhajajoč iz obdobja normalnega poslovanja tožeče stranke, bi se morala nujno odražati v dobičku tožeče stranke še v času njenega normalnega poslovanja. Če se je, je bilo to dejstvo že upoštevano pri projekciji poslovanja PCP tožeče stranke tudi v spornem obdobju. Če pa se navedena carinska kontrola ni odražala v izkazanem dobičku tožeče stranke v času njenega normalnega poslovanja, se ob enaki intenziteti te kontrole ne bi niti v poslovanju PCP tožeče stranke v spornem obdobju. V čem oziroma s kakšnimi ravnanji organa tožene stranke naj bi bila v spornem obdobju carinska kontrola poostrena, pa tožena stranka tekom celotnega dosedanjega postopka ni pojasnila.
Ker tožena stranka ni navedla, s kakšnimi dejanji se je sploh odražala poostrena carinska kontrola, ni izkazal vzročne zveze med le-to in pričakovanim dobičkom tožeče stranke.
KZ člen 122, 124. ZKP člen 148, 201, 520, 522. URS člen 17, 20, 26, 34. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost države – opustitev dolžnega ravnanja državnih organov - odgovornost države za posledice kaznivega dejanja – kriteriji za priznanje odškodninske odgovornosti – opustitve države pri preprečitvi škodnega dejanja – pravica do varnosti – subjektivna odškodninska odgovornost
Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila.
Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine.
Država ravna protipravno, če njeno ravnanje ni v skladu s pravom ali če opusti izvajanje javne oblasti in nadzora. Vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti, le če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga, ko gre za malomarnost, je podana odškodninska (krivdna) odgovornost države. Odgovornosti države ni mogoče izključiti že zato, ker je izvajala posamezne ukrepe, odgovorna je tudi takrat, ko ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni in predvidljivi glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov. Država zato odgovarja za ravnanje njenih organov, ki so malomarno izvrševali svoje funkcije; odgovorna je za dejanja, ki bi jih državni organi morali storiti, pa jih niso in za opustitev niso podani opravičljivi razlogi.
V konkretnem primeru se toženi stranki ne očita, da ni bila aktivna, očita se ji, da bi glede na okoliščine primera morala ravnati aktivneje, da bi zavarovala posameznike, saj bi se le na ta način lahko razbremenila odgovornosti za škodni dogodek. Tudi primerjalno pravni pregled sodne prakse potrjuje pravilnost zaključkov pritožbenega sodišča.
prijava terjatve – ločitvena pravica – prijava ločitvene pravice – rok za prijavo terjatve – rok za prijavo ločitvene pravice – nastanek ločitvene pravice po dnevu začetka stečajnega postopka
Evidentno je, da v roku za prijavo terjatev in ločitvene pravice iz 2. odstavka 59. člena v zvezi s 1. odstavkom 298. člena ZFPPIPP upnik še ni mogel prijaviti svoje ločitvene pravice zoper stečajnega dolžnika, ker nepremičnine, na katerih uveljavlja upnik ločitveno pravico, še niso bile del premoženja stečajnega dolžnika. V kakšnem roku bi torej upnik moral prijaviti ločitveno pravico v obravnavani situaciji, ZFPPIPP ne daje eksaktnega odgovora. Še najbližje je obravnavani primer situaciji, ki jo predvideva 318. člen ZFPPIPP, ko do ustanovitve ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika lahko pride tudi v teku stečajnega postopka. V taki situaciji pa zahteva po pravočasni prijavi ločitvene pravice iz 2. odstavka 59. člena v zvezi s 1. odstavkom 298. člena ZFPPIPP izzveni nelogična in neutemeljena.
prijava stalnega prebivališča - dejansko prebivališče – izvršba na premičnine
Če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Če je dolžnik zgolj prijavljen na Centru za socialno delo, gre le za prijavo stalnega prebivališča in ne za dejansko prebivanje na tem naslovu, tako da se tam ne nahajajo dolžnikove premične stvari. Izvršba se tako ne more opraviti v prostorih Centra za socialno delo na predmetih, ki se tam nahajajo in niso dolžnikova last.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0060066
OZ člen 131, 131/1, 164, 168, 169, 246.
povzročitev škode – povrnitev škode – povrnitev premoženjske škode – obseg premoženjske škode – navadna škoda - izgubljeni dobiček – popolna odškodnina – učinki obveznosti – pravica do povračila škode – uporaba določb o povrnitvi škode – odškodnina zaradi kršitve pogodbe
Toženec je kršil določbe pogodbe o zaposlitvi, zato je tožeči stranki dolžan povrniti premoženjsko škodo, ki jo predstavlja razlika med zneski kupnin, določenih v sklenjenih prodajnih pogodbah, in tržno ceno prodanih stvari v času prodaje.
Gre za primer dvojne prodaje nepremičnine, pri čemer je kasnejši kupec nepremičnine pogodbo tudi zemljškoknjižno realiziral. Prvi kupec nepremičnine lahko v konkretnem primeru uspe z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki mu bo omogočila vknjižbo lastninske pravice oziroma odpravila oviro za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca le v primeru, da izkaže, da je nepremičnino ob sklenitvi pogodbe pridobil v posest in da je bil drugi kupec ob sklenitvi pogodbe nedobroveren, torej da je ravnal v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja
Zahtevek za izstavitev listine, sposobne za vknjižbo v zemljiški knjigi, sodna praksa razume tudi tako, da se z njim uveljavlja dopolnitev že obstoječe listine tudi v delu overovitve podpisa prodajalca. Izstavitev zemljiškega dovolila pomeni torej zahtevo za izstavitev tako dopolnjenega dovolila, da bo vknjižba omogočena, kar pa je mogoče zahtevati na podlagi zavezovalnega posla.
duševno zdravje - duševne motnje - zadržanje brez privolitve - oddelek pod posebnim nadzorom - zdravljenje brez privolitve
Postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve. Vprašanje (ne)obstoja duševne motnje je nedvomno strokovne narave in v domeni izvedenca psihiatrične stroke, tako kot tudi vprašanje potrebne dobe zadržanja.
Pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je treba odvesti akontacijo davka, tako da je delavec upravičen do plačila za prispevke in davke zmanjšanega (neto) zneska, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZFPPIPP člen 103, 103/2, 103/2-4, 171. Pravilnik o tarifi za odmero nagrad upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 12, 12/1.
nagrada upravitelja v postopku prisilne poravnave – nadomestilo upravitelja
Nadomestilo upravitelja za opravljanje nadzora po 171. členu ZFPPIPP se v skladu z določbo 1. odstavka 12. člena Pravilnika določi za vsak začet mesec postopka po preglednici, ki veže znesek nadomestila na višino zneska sredstev v bilanci stanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059209
ZTLR člen 70, 70/3. SPZ člen 24, 25, 32, 33, 34, 35. ZIZ člen 224, 225, 226, 227, 228, 229. ZPP člen 108, 180, 285, 339, 339/2, 339/2-14.
posest pravice stvarne služnosti – soposest – posest določenega dela stvari – motenje posesti – obseg sodnega varstva posesti – tožbeni zahtevek na varstvo posesti – sklepčnost tožbenega zahtevka – izvršljivost tožbenega zahtevka na varstvo posesti – izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve – ponovno motenje posesti – razlaga tožbenega zahtevka – razumljivost tožbenega zahtevka – materialno procesno vodstvo
Čeprav pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, se z njegovo uveljavitvijo varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Če se tožbeni zahtevek kljub temu sklicuje na opuščeni pojem posesti pravice, je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, kako ta okoliščina vpliva na bistveni (dajatveni) del tožbenega zahtevka. Če se pojavi dvom o njegovi pravi vsebini, mora sodišče aktivirati metode razlage v ožjem pomenu, pri čemer so lahko v pomoč tudi ustrezni ukrepi materialnega procesnega vodstva.
Če bi se izkazalo, da je tožena stranka vedela, da gre za slabo orodje, pa ga ni zamenjala, tedaj bi bilo mogoče govoriti o protipravnosti. Zgolj dejstvo, da je bil ključ pokvarjen, kar se na zunaj ni videlo, pa še ne zadostuje za protipravnost ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca kot elementa odškodninske odgovornosti.
Bianco menica in pooblastilo izdajatelja predstavljata sporazum med strankama (pogodbeno materialno pravo). V konkretnem primeru je bila menica izpolnjena skladno s pooblastilom toženca, s tem pa je zanj nastala (nova, prava) menična obveznost. Ker gre za novo obveznost (glavnico), ki jo tožeči stranki dolguje toženec, ni mogoče govoriti o anatocizmu v smislu 375. čl. OZ. Ta določba namreč prepoveduje obrestovanje obresti zgolj v okviru enega in istega pogodbenega razmerja.
Trditve v zvezi z napakami volje utemeljujejo zgolj izpodbojnost pogodbe, takšna pogodba pa učinkuje vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Razveljavitve tako ni mogoče doseči zgolj z ugovorom izpodbojnosti, temveč le z razveljavitvenim tožbenim zahtevkom.
Ker se sodišče prve stopnje do nekaterih izvedenih dokazov ni opredelilo, niti ni navedlo, zakaj šteje trditve, v zvezi s katerimi so bili predlagani, za pravno nepomembne, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka v pritožbi izrecno očita sodbi.
Tudi pri presoji zakonodajne protipravnosti je treba izhajati iz narave dela zakonodajnega organa in upoštevati, da so pri sprejemanju zakonov pogosto mogoča različna stališča o posameznih pravnih in dejanskih vprašanjih. Zato drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je bila zaradi ocene Ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z Ustavo v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Izplačilo denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačilo nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta dve izplačili z različno pravno podlago, tako da eno ne izključuje drugega. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo tudi ne spremeni dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je delavec lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in hkrati do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.
ugotovitvena tožba – zloraba pravice do bančne garancije – zloraba bančne garancije - ugotovitev zlorabe bančne garancije – zahteva za plačilo iz bančne garancije – potek veljavnosti bančne garancije – začasna odredba
Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka z zavrženim delom tožbe uveljavljala ugotovitev pravnega razmerja. Z njim je namreč zahtevala ugotovitev, da zahteva prvotožene stranke za izplačilo bančne garancije za vrnitev avansa predstavlja zlorabo pravice do bančne garancije. Zahteva tudi ugotovitev dejstva zlorabe bančne garancije in ne ugotovitve pravnega razmerja. Zloraba bančne garancije pa je tisto dejstvo, ki je predpostavka za presojo (ne) obstoja določenega pravnega razmerja ali pravice. Ker je po 1. odstavku 181. člena ZPP edino dejstvo, ki ga je mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost kakšne listine, torej dejstva zlorabe bančne garancije z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati.
Zmotno je stališče, da po preteku veljavnosti bančne garancije banka ni dolžna izplačati zneska garancije, čeprav je upravičenec iz bančne garancije zahtevek na unovčenje garancije podal pravočasno.