začasna odredba v revizijskem postopku - dopuščena revizija - ureditvena začasna odredba - zadržanje izvršitve upravnega akta - težko popravljiva škoda ni izkazana
V postopku revizije je mogoče pravne učinke pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve (kot je to v obravnavanem primeru), preprečiti z izdajo ureditvene začasne odredbe. Med te sodna praksa uvršča tudi ureditev spornega pravnega razmerja z zadržanjem izvršitve upravnega akta, ki je predmet upravnega spora. To pa z začasno odredbo predlaga tudi revidentka.
Da bi s predlagano začasno odredbo uspela, pa bi morala izkazati tudi temeljni pogoj za njeno izdajo, to je nastanek težko popravljive škode, ki ji bo nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana. Izkazati bi torej morala konkretno škodo in tudi, da je ta škoda težko popravljiva. Tega revidentka s pavšalno in neizkazano navedbo o visokih stroških upravljanja in nizki prodajni ceni lokalov ni izkazala.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00012268
OZ člen 239, 239/1, 240. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/4.
dopuščena revizija - pravna podlaga tožbenega zahtevka - opredelitev pravne podlage tožbenega zahtevka - odškodninska tožba - neupravičena pridobitev - poslovna odškodninska odgovornost - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka DDV - neutemeljeno zaračunavanje DDV - uveljavljanje pravice do odbitka DDV
Trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več.
dopuščena revizija - skupna lastnina zakoncev - delitev skupnega premoženja - ugotovitev velikosti deležev na skupnem premoženju - izvršba na nepremičnine - nedopustnost izvršbe - ugovor zakonca, da nepremičnina sodi v skupno premoženje - paulijanska tožba
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pravnomočna odločitev sodišča v paulijanski pravdi z opr. št. P 479/2013 pomeni, da je bil med tožnico in toženkinim dolžnikom postopek po 57. členu ZZZDR že izveden tudi za premoženje, ki ni bilo predmet postopka v zadevi P 479/2013, oziroma da je bilo o deležih na skupnem premoženju tožnice in toženkinega dolžnika pravnomočno odločeno.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni zastavljeno
Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Teh zahtev revidentka z nekonkretizirano navedbo, da gre za vprašanje pravnega interesa stranskega udeleženca v postopku upravne izvršbe, ni izpolnila.
Vprašanje št. 1 glede vezanosti upravnega organa v ponovljenem postopku na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, je splošno in odgovor nanj izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Vprašanje št. 2 ni izpostavljeno na zahtevani način, iz jasnih določb v času odločanja veljavnega ZSS pa dolžnost Sodnega sveta ali personalnih svetov upoštevati „sorazmernost“ pri izdelavi ocene sodniške službe glede na naravo postopka ne izhaja, ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev ni bila izdana v disciplinskem postopku.
Vprašanje št. 3 se nanaša na upravni postopek, presoja pravil upravnega postopka pa ni predmet revizijske presoje.
Odgovor na vprašanji št. 4 in 5 izhaja iz jasnih zakonskih določb. ZSS namreč navaja kriterije, ki morajo biti (vsi) upoštevani pri izdelavi ocene sodniške službe, indikatorji pa so našteti (le) primeroma.
Če revident zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, mora najprej pravilno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.
Revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni izkazala. Z njimi zgolj izraža, da želi opravljati sodniško funkcijo, ki pa jo je opravljala manj kot šest let in je po lastnih navedbah ne opravlja že od maja 2013 ter je spremenila svojo poklicno pot. Zato ne more uspeti niti s sklicevanjem na kršitev ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS. Morebitna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa ni posledica v tem upravnem sporu izpodbijanega akta.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - izvršilni postopek - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - obrazložitev predloga - zavrnitev predloga
Dolžničin predlog ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali, kakšen naj bi bil vpliv na videz nepristranskosti izvršilnega sodišča ali kako bi prenos pristojnosti lahko olajšal izvedbo postopka. Svoja stališča o zakonitosti postopanja pristojnega sodišča pa lahko dolžnica uveljavlja v okviru dovoljenih pravnih sredstev zoper odločitve tega sodišča ter predlogov temu sodišču.
pridobitev lastninske pravice - dokazovanje - dokazovanje z indici - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Argument, da predlagani dokaz, tudi če bi sam po sebi uspel, ne bi mogel pripeljati do drugačnega sklepa o obstoju pravno pomembnega dejstva, ne pomeni nedopustnega razloga za zavrnitev dokaza, še posebej, ker naj bi se z njim ugotavljal le indic, katerega moč je bila v primerjavi z drugimi dokaznimi dejstvi ocenjena kot taka, da ne bi vplivala na drugačno dokazno oceno.
dovoljenost revizije - navadno sosporništvo na aktivni strani - subjektivna kumulacija zahtevkov - nediferencirana vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Ustaljeno stališče Vrhovega sodišča je, da ima v konkretnem procesnem položaju navedba enotne (nediferencirane) vrednosti spornega predmeta enake posledice kot njen popoln izostanek, zaradi česar revizija ni dovoljena. Ker so tožniki navedli zgolj enotno (nediferencirano) vrednost spornega predmeta v višini 42.000,00 EUR, si niso zagotovili pravice do revizije.
podelitev koncesij - odločba o izbiri koncesionarja - voda - koncesijska pogodba - pravni interes - zavrženje tožbe
Sklenitev koncesijske pogodbe je v trenutku izdaje upravnega akta (odločbe o podelitvi koncesije) šele bodoče negotovo dejstvo, ki je odvisno od pogodbene volje strank. Niti sama sklenitev koncesijske pogodbe niti njena vsebina ne izhajata iz odločbe o podelitvi koncesije, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijana odločba pritožnici onemogoča pridobitev koncesije in sklenitev koncesijske pogodbe brez kršitve njenih ustavnih in zakonskih pravic.
Drugi člen Pravilnika o komercialnih ribnikih, ki določa pogoje za komercialni ribnik, ki so po svoji vsebini pogoji za podelitev vodne pravice, nima podlage v zakonu, zato ga sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati, saj so sodniki pri sojenju vezani le na Ustavo in zakon.
začasna odredba - lekarniška dejavnost - neizkazana težko popravljiva škoda - nedovoljene pritožbene novote
Tožničina predvidevanja, da bi škoda lahko nastala v bodočnosti, ko bi njene stranke začele obiskovati novo lekarno, kar bi lahko vodilo do izpada dohodka in izgube delovnih mest, ne zadoščajo za verjetnost nastanka težko popravljive škode.
ZUS-1 člen 36, 36/1-4. ZZ člen 36, 36/1, 37. URS člen 22, 23, 25, 49, 49/3.
javni razpis - direktor javnega zavoda - obvestilo o neizbiri - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - začasna odredba - ni upravni akt - kršitev ustavnih pravic - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu
Sklep o tem, da se za direktorja javnega zavoda ne izbere nobeden od prijavljenih kandidatov, ni upravni akt ali drug akt iz 2. člena ZUS-1, katerega zakonitost bi bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 22. ZPP člen 108, 108/5, 136, 137, 137/1. ZST-1 člen 12.
oprostitev plačila sodnih taks - vročanje v zapor - vročanje po pooblaščencu
Praviloma se po 136. čl. ZPP pisanja osebi, ki ji je odvzeta prostost, vročajo po upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, vendar pa prvi odstavek 137. člena ZPP hkrati določa, da če ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno vročilo poziv za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks pooblaščencu pritožnika.
Dolžničin predlog ne vsebuje razlogov, ki bi utemeljevali, kakšen naj bi bil vpliv na videz nepristranskosti izvršilnega sodišča ali kako bi prenos pristojnosti lahko olajšal izvedbo postopka. Svoja stališča o zakonitosti postopanja pristojnega sodišča pa lahko dolžnica uveljavlja v okviru dovoljenih pravnih sredstev zoper odločitve tega sodišča ter predlogov temu sodišču.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) točka 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife
Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo in je z njo uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice.
Nikjer v ZASP pa ni določeno, da bi skladateljem predobstoječe glasbe z vključitvijo njihove glasbe v avdiovizualno delo prenehale pravice javnega predvajanja te glasbe. Četudi se glasba predvaja v avdiovizualnem delu, gre še vedno za priobčitev glasbe v smislu njene slišne zaznave, ki se od siceršnjega predvajanja glasbe ne razlikuje toliko, da bi bi bilo zato treba zmanjšati pravice njenih avtorjev. Še vedno se za priobčitev te glasbe javnosti zahteva dovoljenje avtorja.
Zavod AIPA zato ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, razmerja do njih še ni uredila.
Utemeljeno pa toženka opozarja, da sta nižji sodišči napačno razlagali Pravilnik 1998. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo.
Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno.
Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da dejanska uporaba ne vpliva na veljavnost tarife. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljensko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet pred dvajsetimi leti.
Po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.
Vrhovno sodišče je pri zapolnitvi nastale praznine kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabilo Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA. Kot izhodišče je upoštevalo načelo, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje. Gre za tarifo, namenjeno zgolj za uporabo v konkretnem sporu in določeno glede na zbrano procesno gradivo in primerljive predpise. Njen izračun v ničemer ne prejudicira tarife za bodoča razmerja med pravdnima strankama in se lahko uporablja zgolj začasno, dokler SAP ne določi veljavne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - sodni izvedenec kot stranka v postopku - zavrnitev predloga
Okoliščina, da naj bi bil upnik sodni izvedenec, ni "drug tehten razlog", ki bi utemeljeval prenos krajevne pristojnosti. Sodni izvedenec ni imenovan le za določeno sodišče, pač pa za območje cele države in lahko sodeluje s sodniki vseh sodišč v državi. Morebitno pogostejše sodelovanje izvedenca v postopkih pri posameznem sodišču pa ni takšen razlog, da bi povzročil realen dvom v pristranskost sojenja.