vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - izboljšanje premoženjskega stanja upravičenca do brezplačne pravne pomoči - premoženje upravičenca do brezplačne pravne pomoči - stanovanje
Upravičenec do BPP je dolžan povrniti dodeljena sredstva za BPP, če se je njegovo premoženjsko stanje v štirih letih izboljšalo do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Glede tožnikovega premoženjskega stanja iz listin v spisih izhaja, da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, v katerem ne živi in katerega vrednost presega vrednost, do katere se BPP še lahko odobri (13.780,00 EUR). Razlogi, iz katerih tožnik v stanovanju ne živi, z ozirom na citirano zakonsko ureditev za odločitev niso pomembni. Za to, da se stanovanje ne upošteva kot premoženje, je namreč potrebno, da gre za stanovanje, v katerem posameznik (prosilec) ali družina živi, kar pa v konkretnem primeru, ko v stanovanju stanuje tožnikova teta, ni podano. Zato se pravilno ugotavlja, da tožnik pogojev za BPP več ne izpolnjuje in je zato v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan povrniti dodeljena sredstva.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izredna brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Pričakovanje tožnika, da bi uspel s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 114/2014 z dne 29. 5. 2014, je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zaradi česar je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna, saj tožnik nedvomno ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. Organ za BPP je sprejeto odločitev tudi podrobno obrazložil, tožnik pa v tožbi le pavšalno in na splošni ravni izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, pri čemer pa ne konkretizira, katera dejstva oziroma okoliščine naj ne bi bile pravilno ugotovljene in posledično odločitev nepravilna. Sodišče glede na povedano tako nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe
ZDoh-2 člen 90, 90/3, 95, 95-9, 98, 98/6. ZUstS člen 44.
dohodnina - dohodnina od dohodka iz kapitala - osebna družba - družba z neomejeno odgovornostjo - pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika
Kot pravna podlaga za odločanje v davčnem postopku je bila uporabljena tudi določba tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2. Ta je bila predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, ki je besedilo tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, ki se glasi: „ter pripisom dobička kapitalskemu deležu družbenika“, 9. točko 95. člena in šesti odstavek 98. člena ZDoh-2 razveljavilo. Ker se na podlagi 44. člena ZUstS zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne sme uporabiti za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v ponovnem postopku upošteva navedeno odločbo Ustavnega sodišča.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca - dohodek iz dejavnosti - dodatek za pomoč in postrežbo
Dodatka za pomoč in postrežbo ni mogoče uvrstiti med prejemke iz 1. točke prvega odstavka 12. člena ZSVarPre in ga všteti v lastni dohodek prosilca.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je uporaba drugega odstavka 15. člena ZSVarPre v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči protiustavna, kar pomeni, da se do razjasnitve podzakonskih predpisov, sprejetih na podlagi ZSVarPre, uporablja Pravilnik o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.
razlastitev - odločba o razlastitvi - poseg v zasebno lastnino - sorazmernost posega - ničnost odločbe - izrek odločbe za nično - ničnostni razlogi - odločitev brez zahteve stranke - ugasnitev stvarne služnosti
Tožnik ugovora, da je prišlo do posega v njegovo lastninsko pravico v nasprotju z določbo 92. člena ZUreP-1, ni utemeljil s konkretnimi navedbami, upravni organ pa je presojo tega vprašanja utemeljeval med drugim s podatkom o ugotovitvi namena rabe razlaščenih zemljišč in ugotovitvijo, da na razlaščenih zemljiščih ni bilo formirano kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec bi bil razlastitveni zavezanec in bi mu to predstavljalo glavni vir preživljanja.
Označitev nepremičnin z identifikacijskimi podatki v postopku sprejemanja lokacijskega načrta (Uredbe) ni pogoj za zakonitost takšnega akta, zato tožnik s navedenim ugovorom, ne more utemeljevati trditve o neustavnosti in nezakonitosti Uredbe. Označitev nepremičnin z identifikacijskimi znaki je namreč nujna v samem postopku razlastitve, kjer morajo biti nepremičnine natančno navedene in označene, tako kot to zahtevajo določbe ZZK-1. Odločba o razlastitvi je namreč podlaga za vpis lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca v zemljiško knjigo, nepremičnine pa se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, v konkretnem primeru je to zemljiška parcela.
Razlastitvena upravičenka ni podala zahteve za ugasnitev neprave stvarne služnosti vpisane v korist družbe C., zato je drugostopenjski organ ravnal v nasprotju z določbo tretjega odstavka 108. člena ZUreP-1 in je o izbrisu te neprave služnosti odločil brez zahteve stranke. Gre za ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, zato je sodišče presodilo, da je bila odločba drugostopenjskega organa v tem delu nična.
Z izdajo drugostopenjske odločbe, s katero je bilo pritožbi tožnikov ugodeno, izpodbijana odločba ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Korist oziroma interes, ki ga je tožeča stranka zasledovala z vložitvijo tožbe, bi bil pravilna odmera komunalnega prispevka, ki bi morala temeljiti na pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.
Odškodnina zaradi razlaščene nepremičnine obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšanje vrednosti preostale nepremičnine. V obravnavanem primeru znesek 656.050,30 EUR ni bil vključen v odmero dohodnine tožniku, saj predstavlja neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 3. točki 95. člena ZDoh-2. Znesek 1.000.000,00 EUR, ki ga je tožnik prav tako prejel na podlagi pogodbe, pa je davčni organ utemeljeno štel kot neto drug prejemek v skladu s 105. členom ZDoh-2, saj je ugotovil, da ne gre za stranske stroške, ki bi tožniku nastali v zvezi z razlastitvijo.
ZZdrS člen 57, 59. ZUP člen 222, 222/4. Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije člen 38.
zahteva za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem - kršitev kodeksa medicinske deontologije - izdaja lažnega zdravniškega potrdila - molk organa
Navedba tožnice v pritožbi zaradi molka organa, da pomeni izdaja lažnega zdravniškega potrdila hujšo kršitev - strokovno napako, ki ima lahko znake kaznivega dejanja, zaradi česar naj se zdravnici izreče ustrezen ukrep, nima opore v materialnih predpisih, ki veljajo za ta primer. Ker izdaja morebitnega lažnega zdravniškega potrdila nedvomno ne predstavlja hujše strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu, saj to ravnanje zdravnice ni povzročilo trajnejše hude posledice na zdravju ali smrt bolnika oziroma zdravnica s tem ni resno ogrozila zdravje ali življenje kakega bolnika, se tudi sodišče strinja z zaključkom v izpodbijani odločbi, da ne gre za tak primer, ki bi terjal ukrepanje zbornice na način, kot ga predlaga tožnica.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - stroški postopka - v zvezi z razlastitvenim postopkom nastali stroški - povrnitev stroškov postopka
Termin „odškodnina“ se nanaša na obe obliki odškodnine, kot ju določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, torej na materialno odškodnino za razlaščeno. Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ pa se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnino zgolj substančno odškodnino, odškodnino za stranske posledice – stranske stroške, povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev. Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji, izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - prosti preudarek - sum zavajanja in zlorabe postopka - ugotavljanje istovetnosti prosilca - nujnost in sorazmernost ukrepa - begosumnost
V upravnem postopku in na glavni obravnavi je tožnik navajal, da je v prvem postopku navajal bratovo ime, ker so ga domači začeli tako klicati po tem, ko je njegov brat, ki naj bi bil njegov dvojček, umrl. Na glavni obravnavi pa ni znal pojasniti, zakaj se v Nemčiji ni predstavil z istim imenom, kot prvič v Sloveniji. Prav tako ni pojasnil, zakaj je navajal različne datume rojstva. Zato je po presoji sodišča tožbena trditev, da gre za tožnikovo zmoto v imenu, neprepričljiva. Nasprotno, iz teh okoliščin in tožnikovih navedb, s katerimi pojasnjuje različno uporabo imena, izhaja najmanj sum, da tožnik zavaja azilni organ oziroma zlorablja postopek za priznanje mednarodne zaščite.
Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru utemeljeno uporabljen strožji ukrep (omejitev gibanja na prostore Centra za tujce – druga alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), saj je tožnik prvič, ko je bil nastanjen v Azilnem domu, Republiko Slovenijo samovoljno zapustil, iz izjav, danih v tem postopku, pa izhaja, da tudi tokrat želi zapustiti Slovenijo in oditi v Nemčijo (ker naj v Sloveniji ne bi bilo verske skupnosti, ki ji pripada, in ker naj bi bila v Nemčiji boljša zdravstvena oskrba).
kolektivna organizacija - ukrep nadzornega organa - posredovanje poslovne dokumentacije - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala v posledici izvršitve izpodbijanega sklepa, ni izkazal. Izvršitev izpodbijanega sklepa torej pomeni izvršitev tožniku s sklepom naložene obveznosti (predložitev poslovne dokumentacije). Tudi ob prisilni izvršitvi tega sklepa (npr. na načine s prisilitvijo) torej ne bi prišlo do položaja, v katerem tožnik ne bi mogel več opravljati dejavnosti kolektivne organizacije (146. člen ZASP), zato ob tem zatrjevana premoženjska škoda - zaradi neuveljavljanja pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic – imetnikom oziroma tožniku ne bi nastala. To pa pomeni, da tožnik ni izkazal temeljnega pogoja, ki mora biti po določbah 32. člena ZUS-1 izpolnjen, da bi sodišče moglo odločiti o odložitvi izvršitve izpodbijanega sklepa, tj. da bi mu z izvršitvijo tega sklepa nastala težko popravljiva škoda.
Pravne posledice, na kakršne tožnik opira trditve o premoženjski škodi, tj. neuveljavljanje pravic avtorjev in imetnikov sorodnih pravic po kolektivni organizaciji, bi (lahko) nastale le iz odločbe, s katero bi bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije.
davek od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih inštrumentov - terminski posli - davčna osnova - vrednost finančnih inštrumentov ob odsvojitvi
Banka izračunava dnevni dobiček oziroma izgubo za posamezen posel, ki predstavlja razliko med pogodbeno vrednostjo posla (vrednost, izračunana na podlagi terminskega tečaja) ter poravnalno vrednostjo posla (vrednost izračunana na podlagi dnevnega poravnalnega tečaja oziroma končnega poravnalnega tečaja). Izračun dnevnih dobičkov oziroma izgub je rezultiral v obvestilu tožniku, iz katerega je izhajalo, da je v letu 2008 ustvaril 51.288,04 EUR izgube. Tudi sodišče se strinja, da gre pri tem za ekonomski vidik obračunavanja sklenjenih poslov. Davčni vidik pa se obravnava v skladu z zakonsko podlago po ZDDOIFI, po katerem se dobički oziroma izgube ugotavljajo za vsako posamezno transakcijo z izvedenimi finančnimi instrumenti.
ZUP člen 43, 260, 260-9. ZV-1 člen 108, 136, 136/1, 136/1-3, 150. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-3.
obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - obnovitveni razlog - stranka v postopku - imetnik vodnega dovoljenja - soglasje imetnika vodnega dovoljenja
V določbi 150. člena ZV-1 je izrecno zapisano, da se lahko poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, izvede samo na podlagi vodnega soglasja. Gre torej za soglasje, katerega obstoj ugotavlja upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja v okviru 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, po kateri mora pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja. To pomeni, da tožeča stranka oziroma imetnik vodnega dovoljenja ni stranka v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak je stranka le soglasodajalec, ki to soglasje izda v posebnem postopku.
O prošnji tožnika za dodelitev BPP v isti zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila prošnja zavrnjena. Zato je toženka tožnikovo ponovno vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla. Dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, se namreč, kot izhaja iz podatkov v spisu, ni spremenilo in na to se tožnik niti ne sklicuje.