Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica invalidka I. kategorije s priznano 100% telesno okvaro, na invalidskem vozičku in da ima nefunkcionalno levo stran telesa, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
status vojnega veterana - odprava po nadzorstveni pravici - specialni predpis - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Čeprav ZVojI kot lex specialis ne govori posebej o očitni kršitvi materialnega prava, temveč o kršitvi materialnega prava nasploh, je sodna praksa tudi glede razlage in uporabe 105. člena ZVojI zavzela stališče, ki je bistveno enako sodni praksi glede nadzorstvene pravice po ZUP. Tako je treba tudi pri odločanju po nadzorstveni pravici v okviru 105. ZVojI izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim organom, ne da bi organ, ki je pristojen za izvajanje nadzorstvene pravice (v tem primeru toženka), sam preverjal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja iz odločbe prvostopenjskega organa.
V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.
ZOA člen 20, 21. ZUP člen 8, 146, 214, 237, 254, 254/1.
osebna asistenca - obrazloženost - drugostopenjska odločba - meritorna odločitev - dejansko stanje - neobrazložena odločba
Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.
Tožniku je bilo prvo mnenje komisije vročeno šele z izpodbijano odločbo. V pritožbi je tožnik uveljavljal razloge glede neseznanitve z mnenjem in glede same vsebine tega mnenja. Do teh ugovorov se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Skliceval se je le na novo pridobljeno mnenje komisije, ki pa ga ponovno ni dal tožniku v izjasnitev pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker organ tožniku še pred izdajo odločbe ni vročil vsega za odločitev relevantnega procesnega gradiva (mnenji, ocenjevalni obrazec,...) in mu omogočil, da se o njem izjavi, je s tem kršil njegovo pravica do izjave.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD2, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.
Pravilnik o dodeljevanju enkratne denarne pomoči v Občini Laško (2012) člen 4, 6, 9, 10. ZDSS-1 člen 7, 7/1.
socialni spor - enkratna denarna pomoč - denarna pomoč - nepristojnost upravnega sodišča - sklep o nepristojnosti
Tožnik je vložil tožbo zaradi odprave odločbe občinske uprave, da ni upravičen do dodelitve enkratne denatne pomoči, da saj je bila vlagatelju že odobrena pomoč za kritje stroška pogreba ter pomoč po smrti družinskega člana iz naslova izredne denatne socialne pomoči s strani pristojnega centra za socialno delo in se mu za isti namen občinska denarna socialna pomoč ne more dodeliti.
Ker gre za odločanje o pravici do socialnega prejemka (denarne pomoči), katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca in je za priznanje pravice do tega prejemka odločilen (tudi) premoženjski cenzus, je sodno varstvo zagtovoljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno sodišče, ne upravno sodišče.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
Iz odločbe, ki je predmet odločanja, morajo jasno izhajati razlogi, ki so organ vodili k njegovi odločitvi. Zagotovo iz izpodbijane odločbe ne more izhajati zgolj navedba, da je organ prejel mnenje Komisije iz katerega izhaja, da vlagateljica ni upravičena do osebne asistence, brez razlogov organa za sprejeto odločitev, saj na ta način iz odločbe izhaja, da je torej o vlogi odločila Komisija in ne organ, ki je pristojen odločati.
osebna asistenca - pogoji za priznanje pravice - mnenje komisije - obrazloženost odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Dejstvo, da je v postopek odločanja o pravici do osebne asistence pritegnjena strokovna komisija, upravnega organa ne odvezuje dolžnosti, da sprejme konkretizirano odločitev, zanjo navede razloge in opravi zaključek glede ocene vrste in obsega osebne asistence vlagatelja.
Sodišče po pregledu izpodbijane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedenski mnenji o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 20 ur osebne asistence manj kot je veljalo od leta 2020 naprej. Upravna organa prve in druge stopnje se sploh nista opredelila do navedb tožnika in njegove dodatne medicinske dokumentacije v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja.
osebna asistenca - izvedensko mnenje - presoja dokazov - obrazložitev - glavna obravnava
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožečo stranko, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da je uporabnik upravičen do 30 ur osebne asistence manj in zakaj je uporabnik izgubil storitev namenjeno pomoči v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih. Upravna organa se nista opredelila do navedb tožeče stranke, da se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo, zaradi česar je vložila vlogo na podlagi 22. a. člena ZOA, za povečanje števila ur osebne asistence. Prav tako nista obrazložila zakaj je upravni organ umik vloge zavrgel in nadaljeval postopek po uradni dolžnosti.
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski in drugostopenjski organ v obrazložitvi (zgolj) sklicevala na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za tožnika, iz same odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi, in sicer, zakaj organ šteje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 5. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA za dodelitev pravice do osebne asistence v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Odločba prvostopenjskega organa razen sklicevanja na mnenje strokovne Komisije ne vsebuje nobene obrazložitve glede katerih aktivnosti tožnik potrebuje pomoč in zakaj njegove potrebe niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko, medtem ko je drugostopenjski organ sicer izpostavil, da tožnik potrebuje pomoč pri določenih dnevnih aktivnosti, ki jih je v izvedenskem mnenju zapisala Komisija, vendar pa prav tako ni pojasnil, zakaj potrebe tožnika vendarle niso takšne, da bi dosegale potrebo po osebni asistenci v obsegu vsaj 30 ur tedensko.
Otroški dodatek predstavlja družinski prejemek, znižanje plačila za programe vrtcev pa je urejeno v četrtem odstavku 32. člena Zakona o vrtcih v zvezi s 6. členom ZUPJS. Iz prvega odstavka 38. člena ZUPJS nadalje izhaja, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, iz tretjega odstavka istega člena pa, da v sporih zoper odločbe ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, odloča pristojno socialno sodišče.
V predmetni zadevi gre torej za spor s področja socialnih pravic, za katere je na podlagi 4.b točke prvega odstavka in drugega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.
Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje ni smiselna.
Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države, kot to trdi tožnik. Prispevek za DO pa višino obremenitve dohodkov iz zaposlitve ne zvišuje v tolikšni meri, da bi sama višina, četudi je visoka, predstavljala poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in po 1. členu Protokola h EKČP.
osebna asistenca - načelo varstva pravic strank in javne koristi - mnenje komisije - obrazložitev odločbe - pomanjkljivo obrazložena odločba
Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da ima tožnica hudo obliko epilepsije, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Upravni organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
ZUP člen 146, 146/4, 214. ZOA člen 1, 2, 6, 20, 21, 35.
osebna asistenca - pravica do izjave - neobrazloženost
Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da sta se prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ (zgolj) sklicevala na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločb pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice niti do 30 ur osebne asistence na teden.