Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA po opravljenem razgovoru in izpolnitvi obrazca izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence. Vendar to ne pomeni, da Komisija tudi odloča o pravici posameznika do osebne asistence. Odločitev o pravici do osebne asistence je glede na tretji odstavek 20. člena ZOA naloga upravnega organa, pri čemer mora upravni organ svojo odločitev obrazložiti, kot to določa 214. člen zup.
Dejstvo, da prosilcu za osebno asistenco del pomoči nudijo sosedi, po zakonu o osebni asistenci ni razlog za manjši obseg potrebnih storitev osebne asistence.
Tožnica se v svojih zahtevah sklicuje na okoliščino, da je šlo za postopek po uradni dolžnosti, sodišče pa pojasnjuje, da tudi v primeru tovrstnih postopkov, četudi se za stranko končajo ugodno, stranka ni upravičena do povračila vseh stroškov. Skladno z drugim odstavkom 113. člena ZUP stranka ni upravičena do povračila osebnih stroškov (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
Posebni procesni stroški pa bi ji skladno z drugim in prvim odstavkom 113. člena ZUP pripadali, a zgolj, če bi bili po vrsti stroška takšni, kot jih določa zakon, kar pa stroški samega postopka pri stranki, ki nima pooblaščenca, niso.
Tožničin prejemek sodi med dohodke iz 6. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2, kar je bila očitno tudi volja zakonodajalca, vendar ga je na navedeni pravni podlagi mogoče obdavčiti zgolj za davčno leto 2025 in kasneje, ne pa tudi za nazaj.
Glede na časovno veljavnost dopolnjene 6. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 delnega plačila za izgubljeni dohodek, prejet v skladu z ZSDP-1, ni mogoče umestiti v nobeno od kategorij dohodkov. Znesek, ki ga je prejela tožnica v letu 2017, po takrat veljavnih davčnih predpisih ni bil obdavčljiv dohodek po ZDoh-2.
Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih organov je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti odločb, vendar to ne velja vselej.
V konkretni zadevi ko je toženka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopenjskega organa, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti.
Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.
Dolžnost organa je, da v zadevah, ko ne sledi (v celoti) vlagatelju zahtevka, utemelji razloge, ki so vodili do spoznanja, da je oz. ni vlagatelj zahtevka upravičen do določenega števila ur, kar vključuje tudi razloge, čemu ni upravičen do takega obsega storitev, kot jih uveljavlja, česar pa toženka ni storila.
Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, da ima status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Pri tem ne nasprotuje razlagi oziroma pogojem za določitev statusa zavarovanca, ampak na načelni ravni nasprotuje vključitvi v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Z izpodbijano odločbo se tožniku ni odvzela nobena pravica oziroma ni bilo vanjo nedopustno poseženo, prav tako tožnik na njeni podlagi ni dobil statusa invalidne osebe. Odločitev ni arbitrarna, ampak je bil tožnik na podlagi kogentnih zakonskih določb vključen v obvezno zavarovanje, enako kot vse ostale osebe, ki so na dan 3. 8. 2023 izpolnjevale zakonsko določene pogoje.
S tem, ko je toženka z izpodbijano odločbo (po prvem odstavku) 252. člena ZUP sama rešila zadevo in torej sama odločila o tožničini vlogi za priznanje pravice do osebne asistence z dne 6. 6. 2022, bi morala tudi odločiti, od kdaj tožnici ta pravica pripada. Vendar o tem izpodbijana odločba v 2. do 6. točki izreka molči. V 2. točki izreka izpodbijana odločba vsebuje le nejasen sklic na odločbo I, češ da ima tožnica pravico do osebne asistence, ki ji je že bila priznana z odločbo I. To je nelogično, saj ni jasno, zakaj bi toženka z izpodbijano odločbo znova odločala o nečem, kar je že bilo odločeno.
Odločitev, da se tožnici zavrne pravica do osebne asistence v obsegu nad 40 ur tedensko, še naprej ostaja v najboljšem primeru "implicitna", razlogi o tem, zakaj tožnici ne pripada več od 40 ur osebne asistence, pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostali. Ni razumljivo, zakaj toženka, brez navedbe zakonske podlage, odloči, da tožnici pripada "le" 40 ur osebne asistence, s čimer hkrati "implicitno" odloči, da ji več kot to ne pripada. Tako tudi v tem implicitnem zavrnilnem delu po presoji sodišča izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, prav tako pa toženka ni sledila napotkom sodišča iz predhodno izdane sodbe za odpravo kršitev pravice do izjave.
Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA po opravljenem razgovoru in izpolnitvi obrazca izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence. Vendar to ne pomeni, da Komisija tudi odloča o pravici posameznika do osebne asistence. Odločitev o pravici do osebne asistence je glede na tretji odstavek 20. člena ZOA naloga upravnega organa. Ob sprejemu odločitve mora organ podati konkretizirano obrazložitev, v kateri mora sprejeti zaključek glede vrste in obsega osebne asistence na podlagi vseh navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena, in navesti razloge za svojo odločitev. Pri tem ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na pregled celotne spisovne dokumentacije.
V skladu z načelom zakonitosti so pogoji za napredovanje celovito določeni na zakonski ravni v določbi 69. člena ZSV, na katerega se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi sklicuje. Navedena zakonska določba je jasna. Z ustaljenimi metodami razlage pomena zakonske norme kot so: jezikovna metoda, namenska metoda, sistematična metoda ne moremo priti do zaključka, da bi morala tožnica izpolnjevati še pogoj, ki v 69. členu ZSV ni eksplicitno naveden, to je, da gre za strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca, ki dejansko opravlja socialno varstvene storitve, kot to razlagala toženka. Glede na to, da je določba 69. člena ZSV povsem jasna, tudi ne gre za nikakršno pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z zakonsko analogijo. Opravljanje storitev ali neposredno delo z uporabniki ni pogoj, da bi bila lahko oseba strokovni delavec, saj ZSV tega nikjer ne določa.