Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ.
Tožničina vloga (dopolnitev tožbe) je bila zavržena, ker tožnica kljub pozivu in ustreznem opozorilu, vloge (dopolnitve tožbe) ni podpisala. Zato je bila zavržena še tožničina tožba, saj kljub (predhodnemu) pozivu za dopolnitev tožbe in ustreznem opozorilu posledično tudi tožba ni bila dopolnjena v smeri, da bi se lahko vsebinsko obravnavala (z dejstvi, na katera se opira zahtevek, in z dokazi, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo).
Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitev sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je tudi po stališču pritožbenega sodišča podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Iz ustavno sodne presoje izhaja, da podzakonski akt brez zakonske podlage ne sme omejiti oziroma celo odvzeti zavarovancem pravico, ki jim pripada na podlagi zakona. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Pravilnik pa je z določitvijo dodatnega spornega pogoja naredil točno to, česar ne bi smel. Gre za kršitev ustavnega načela legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. Določba Pravilnika je zato dejansko v nasprotju s 153. členom Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakonom. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen ZS).
Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.
Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene.
Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.
Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom iz pogodbe. Če bi mu povrnili oboje, bi to vodilo v previsoko povrnitev škode.
Pritožbeno sporno je vprašanje, ali vloga po vsebini predstavlja obrazložen odgovor na tožbo. Iz vsebine vloge izhaja zgolj pavšalna navedba, da tožena stranka v celoti izpodbija tožbeni zahtevek, brez navedbe kakršnihkoli dejstev ali dokazov, s katerimi bi konkretno nasprotovala zatrjevanim dejstvom tožnika. Takšna pavšalna izjava ne dosega standarda obrazloženosti, ki ga zahteva 278. člen ZPP. Ustaljena sodna praksa dosledno poudarja, da mora biti odgovor vsebinsko konkreten in torej ne zadošča zgolj formalno zanikanje zahtevka.
V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).
Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.
Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).
Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.
Ker obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 toženka ni izpolnila, tožnici ni bil omogočen zagovor v postopku izredne odpovedi, saj je ta delavcu omogočen le, če mu delodajalec pravilno vroči pisno obdolžitev, iz katere izhaja, katere (že storjene) kršitve se mu očitajo, in je vabljen na zagovor pred izredno odpovedjo v zvezi s temi kršitvami. Ker tega toženka ni storila, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na do, da naj bi bil tožnici zagovor omogočen, pa ga ni podala.
Tožbeni predlog je v drugem sporu drugačen (razlika med 18 % in 30 % cene bencina) in temelji na drugi pravni podlagi kot v prvem sporu. Objektivna identiteta zahtevkov zato ni podana, sodišče prve stopnje pa pravilno tožbe ni zavrglo na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP. Pri tem ni odločilno, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov enaka. Pri prvem zahtevku je šlo za zahtevek za vračilo stroškov prevoza v obliki kilometrine v višini razlike do 18 % cene bencina na kilometer, pri drugem pa za vračilo razlike med že prisojeno kilometrino v višini 18 % cene bencina in 30 % cene bencina na kilometer.
Delodajalec v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dolžan navesti, na katere delavce bo prenesel posamezno nalogo ukinjenega delovnega mesta. Za obstoj organizacijskega razloga mora dokazati, da je dejansko ukinil delovno mesto in dela delavca na ukinjenem delovnem mestu ni nadomestil z novim zaposlenim, kot tudi, da delovnega mesta ni ukinil zato, ker se je želel znebiti delavca, ki je bil zaposlen na tem delovnem mestu, ampak zaradi objektivnih poslovnih potreb.