zavarovanje terjatve z zastavno pravico - sorazmernost ukrepa - nujnost ukrepa - omejitev zavarovanja
Pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju je obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Ne gre za zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje.
Nujnost ukrepa je upnik utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno.
prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - tržna vrednost nepremičnine - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - sklep o prvi prodaji - javna dražba z zviševanjem izklicne cene
Breme upnika, ki se sme pritožiti proti sklepu o prodaji, je, da izkaže, tj. da do stopnje verjetnosti dokaže, da cenitev ni več ažurna.
ZIZ člen 24, 24/2. ZOKIPOSR člen 2, 2-3, 2-6, 17, 17/3.
ugovor novega dolžnika zoper sklep o izvršbi - prevzem dolga na podlagi zakona - ugovor plačila - ugovor zastaranja - trditveno in dokazno breme dolžnika - izvršilni naslov zoper družbo, izbrisano po ZFPPod - stroški postopka - omejitev odgovornosti
Zakon v ničemer ne posega v temeljna načela dokaznih postopkov, niti torej ne v načelo, da negativnih dejstev ni treba niti mogoče dokazovati. Zahteva, da upnik dokaže, da terjatev še ni bila plačana, bi pomenila, da se od upnika terja, da dokazuje negativno dejstvo. Smiselno enako velja tudi glede zastaranja terjatve. Tudi to, da terjatev ni zastarala, ne sodi v upnikovo trditveno in dokazno breme. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje.
Utemeljeno upnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko upniki plačilo terjatev zahtevajo le na podlagi izvršilnih naslovov, izdanih neposredno zoper družbenike izbrisanih družb. Napačno je tudi stališče izpodbijanega sklepa, da so predmet prevzema dolga po ZOKIPOSR samo terjatve, ki jih je povzročila ali bila dolžna izbrisana družba in ne tudi terjatve (npr. izvršilni stroški), ki so nastali pri izterjavi od odgovorne družbenice. Neutemeljeno je nazadnje tudi zavzemanje za omejitev upnikove terjatve po višini.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - utemeljenost pisnega opozorila - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnici je v prvem pisnem opozorilu utemeljeno očitana kršitev 33. člena ZDR-1 in toženkinega Hišnega reda, ker je v mesecu maju 2023 trikrat neupravičeno zamudila na delo. S pritožbeno navedbo, da se je vsakokrat opravičila, se ne more razbremeniti očitane kršitve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da zamude v okviru javnega prevoza, ki ga je uporabljala za prihod na delo, pomenijo objektivno okoliščino, na katero ni mogla vplivati.
Tožnica je med delovnim časom opravljala osebni nakup (nabirala izdelke), to pa pomeni, da v tem času ni opravljala zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je kršila 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter Hišni red. Ključne okoliščine očitane kršitve, ki je v tem, da je tožnica izdelke za osebni nakup nedopustno nabirala med efektivnim delovnim časom, ne more spremeniti dejstvo, da je te izdelke plačala po koncu delovnega časa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00088982
OZ člen 174, 179. ZPP člen 161, 161/4, 195, 318, 318/1.
zamudna sodba - navadno sosporništvo - zavarovanje civilne odgovornosti - zavarovalnica in delodajalec - delovna nesreča
S prvo toženko, pri kateri je imela zavarovano svojo civilno odgovornost, je druga toženka solidarno odgovorna za nastalo škodo, vendar ne gre za enotno, ampak navadno sosporništvo, zato se procesna dejanja prve toženke ne raztezajo tudi na drugo toženko. Vsak sospornik je samostojna stranka postopka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in tudi ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). S tem, ko je prva toženka odgovorila na tožbo, je ustvarila procesni učinek le zase. Druga toženka bi morala sama odgovoriti na tožbo, da bi preprečila izdajo zamudne sodbe, česar pa ni storila, zato mora nositi posledice svoje opustitve.
Sodišče je pritožbo zavrglo iz razloga nepopolnosti na temelju prvega odstavka 343. člena ZPP, ker ne vsebuje sestavin iz 4. točke 335. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pritožbe razvidno, da ne vsebuje izvirnega lastnoročnega podpisa pritožbe. Skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP tudi podpis pritožnika. Izviren lastnoročni podpis pritožbe je ne le obvezna, ampak tudi nujna sestavina pritožbe. Upoštevajoč dejstvo, da se v postopku pritožbe ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je potrebno zavreči pritožbo, ker ne vsebuje sestavin iz 4. točke 335. člena ZPP.
delna sodba na podlagi pripoznave - pritožba zoper sodbo - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker je toženka (delno) pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno, brez nadaljnjega obravnavanja izdalo (delno) sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki ga je toženka pripoznala. Tožnica zato nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je sama zahtevala od sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP).
trditveno in dokazno breme - zahteva družbenika za informacije - vpogled v poslovno dokumentacijo - družba mati - hčerinska družba - odvisna in obvladujoča družba
Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater.
Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe.
Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze.
Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.
ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 148, 148/2, 149a, 149b, 149b/1, 155. KZ-1 člen 113, 113/1, 113/2, 113/5. URS člen 15, 15/4, 37, 37/1.
izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazni standard - utemeljeni razlogi za sum - anonimni vir - uradni zaznamek - informator policije - predkazenski postopek
Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče.
V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpostavki, da so akti organa predkazenskega postopka (policije) vestno, pravočasno in skrbno protokolirani.
odmera pravdnih stroškov - sklep o pravdnih stroških - kriterij uspeha v postopku - končni uspeh strank - plačilo DDV - obračun odvetniške storitve - zavezanec za plačilo DDV
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno, saj ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti, oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZOZP člen 15, 15/1.
obvezno zavarovanje v prometu - dokazna ocena
Izpodbijana sodba ne temelji na ugotovitvi, da se škodni dogodek ni zgodil, kot zmotno prikazuje pritožnik, temveč na zaključku, da ni zanesljivo, da se je zgodil tako, kot je pritožnik uveljavljal. Nadaljnji samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil, da tožnik svoje škode ni dokazal po višini.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00089865
ZFPPIPP člen 383b, 384, 386, 399, 399/1, 401, 403, 403/1, 403/1-2, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 45, 50, 138. KZ-1 člen 22. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/1.
postopek osebnega stečaja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - obveznosti stečajnega dolžnika med preizkusnim obdobjem - kršitev zakonsko določenih obveznosti stečajnega dolžnika - sklenitev posojilne pogodbe - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - odsotnost soglasja - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - silobran - napake volje - grožnja - pritožbene novote - namen odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - dokazni sklep - neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da kršitev dolžnikovih obveznosti iz 386. člena ZFPPIPP utemeljuje že dejstvo, da je posojilno pogodbo sklenil brez soglasja sodišča. Tudi ne glede na navedeno dolžnik ne more uspeti, saj ni ponudil ustreznih trditev, ki bi lahko vodile v sklepanje o izključitvi protipravnosti te kršitve ali o neučinkovitosti sporne pogodbe, s katero naj bi odvračal nevarnost oziroma ki naj bi bila sklenjena zaradi groženj.
Za presojo silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ) so tudi v civilnem pravu uporabljivi elementi, ki so za ta položaj opredeljeni v kazenskem pravu (22. člen KZ-1), med drugim tudi zahteva, da je obramba nujno potrebna in edino mogoče varno sredstvo za odvrnitev napada. Kaj takega iz pravočasnih trditev dolžnika ne izhaja.
Grožnja načeloma utemeljuje (zgolj) izpodbojnost pogodbe (45. člen OZ), sodna praksa pa v primerih izredno hudih groženj, ki jasno in očitno nasprotujejo tako temeljnim ustavnim načelom kot prisilnim predpisom, izjemoma dopušča možnost, da se ti položaji lahko prilegajo tudi ničnim in celo neobstoječim pogodbam. Take možnosti v konkretnem primeru ni že zato, ker dolžnik ni podal pravočasnih trditev, s katerimi bi zatrjevane grožnje ustrezno opisal. Ker se je nanje le splošno skliceval, zadošča tudi splošen odgovor, da je pogodba, sklenjena zaradi nedopustne grožnje, zgolj izpodbojna, ne pa morda nična ali celo neobstoječa oziroma fiktivna.
Ker dolžnik glede sporne posojilne pogodbe ni podal sklepčnih trditev, jih ni bilo treba dokazovati.
Očitek, da sodišče prve stopnje o dokaznih predlogih ni odločilo z dokaznim sklepom, pomeni le relativno bistveno kršitev postopka, za katero dolžnik ni opredeljeno navedel, v čem bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ter kako naj bi se tak vpliv izrazil.
postopek osebnega stečaja - začetek postopka osebnega stečaja - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - dolgoročna plačilna nesposobnost - domneva trajnejše nelikvidnosti - namen postopka osebnega stečaja - posledice začetka stečajnega postopka zoper dolžnika - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - vrednost premoženja - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - posebna pravila za prednostne terjatve - terjatev zakonite preživnine - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - uporaba določb ZFPPIPP - splošna razdelitvena masa - vrstni red plačila terjatev - višina upnikove terjatve - nesorazmernost ukrepa - dokazi in izvajanje dokazov - neprerekana dejstva - dokazni standard - verjetnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - nasprotje med razlogi - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja.
Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zavarovanja, prekinitev postopka izvršbe in zavarovanja ter pravne posledice začetka stečajnega postopka za ločitvene in izločitvene pravice (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Obravnavane preživninske terjatve so predmet dveh že začetih izvršilnih postopkov, ki zaenkrat potekata (le) z rubežem dolžnikove plače in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Za prisilno izterjavo preživninskih terjatev lahko upniki posežejo tudi na drugo premoženje dolžnika in to možnost ohranijo tudi v primeru, da se nad premoženjem dolžnika začne stečajni postopek (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Tak njihov položaj oziroma odsotnost vpliva stečaja na izterjavo preživninskih terjatev utemeljuje sklepanje, da samo s takimi terjatvami načeloma ni mogoče utemeljiti začetka postopka osebnega stečaja, če bodo lahko v celoti poplačane v izvršbi oziroma izven stečaja. V takem primeru namreč vodenje postopka osebnega stečaja ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).
V konkretnem primeru se je izkazalo, da se obravnavane preživninske terjatve prvega, drugega in tretjega upnika že prisilno izterjujejo v izvršbi, na katero predlagani stečaj ne bi vplival, oziroma da lahko upniki neodvisno od stečaja dosežejo celotno poplačilo svojih terjatev s prisilno prodajo dolžnikovega nepremičnega premoženja. Upniki niso z ničimer pojasnili, zakaj tega niso poskusili storiti, čeprav je bil že njihov prejšnji predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem istega dolžnika pravnomočno zavrnjen (VSL sklep Cst 204/2022 z dne 7. 7. 2022). S svojimi prednostnimi (preživninskimi) terjatvami zato ne morejo doseči začetka postopka osebnega stečaja nad premoženjem dolžnika, temveč bi jih lahko v tem postopku prijavili, če bi bil začet na podlagi kakšne druge terjatve.
Takšna druga terjatev v konkretnem primeru ni izkazana. Predlog za začetek stečajnega postopka se poleg preživninskih terjatev opira še na terjatvi četrte upnice iz naslova uporabnine za vikend in stroškov izvršbe za stike z otroki. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti terjatve za plačilo uporabnine je prestala pritožbeni preizkus, preostala terjatev v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov (248,58 EUR) pa je prenizka, da bi lahko utemeljevala začetek stečajnega postopka, ki bi v primerjavi z navedeno terjatvijo in v okoliščinah konkretnega primera za dolžnika pomenil nesorazmeren ukrep. Zanj bi namreč stečaj ustvaril dodatne obveznosti (383.b in 384. člen ZFPPIPP) in mu tudi omejil poslovno sposobnost (386. člen ZFPPIPP), v zvezi s stečajem pa bi nastali še dodatni stroški, ki bi bremenili stečajno maso. Ker bi bile te posledice glede na izrazito nizko vrednost terjatve četrte upnice in siceršnji obstoj dolžnikovega premoženja, iz katerega se lahko (tako kot preostali upniki) v celoti poplača izven stečaja, pretirane, in ker obenem niso izkazane nobene druge terjatve, ki bi samostojno utemeljevale začetek postopka osebnega stečaja, vodenje tega postopka tudi v tem primeru ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).
Standard verjetnosti je predvsem kvalitativen, zato četrta upnica ne more uspeti z očitkom, da je za svoje trditve ponudila več dokazov kot dolžnik. Trditev je verjetno izkazana, ko so razlogi v prid tej trditvi prepričljivejši (ne pa nujno številčnejši) od razlogov, ki govorijo proti njej, pri napolnjevanju dokaznega standarda pa je treba upoštevati tudi naravo posega in usodnost posledic odločitve za predlagatelja in prizadeto osebo. Zato samo po sebi ni odločilno, da se je dolžnik glede določenega zatrjevanega dejstva dokazno branil le s svojo izpovedjo, četrta upnica pa je poleg svoje izpovedbe ponudila še listinske dokaze.
Če določena ugotovitev samostojno temelji na nespornih trditvah strank, jim sodišče z neizvedbo dokazov ne more odvzeti možnosti obravnavanja pred sodiščem.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - namen skrbništva - postavitev skrbnika za poseben primer - zmožnost razsojanja - nerazsodnost - upravljanje finančnega premoženja - duševna motnja - potrebno zdravljenje - nujnost in sorazmernost ukrepa
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje. Namen skrbništva je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznikov.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - podjemna pogodba
Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku
Sodišče druge stopnje pritožbene navedbe zavrača in pojasnjuje, da je pravica iz 22. člena Ustave RS v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice določena zlasti, na eni strani kot zahteva, da oblastni organ (tudi sodišče) stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih, na drugi strani pa kot pravica do poštenega postopka, katera naj izhodiščno zagotavlja enakost orožja strank v postopkih, tudi v procesnih situacijah, kjer obdolženemu oziroma obsojenemu kot načeloma šibkejši stranki v kazenskem postopku nasproti stoji državno tožilstvo kot predstavnik države z vzvodi fizične prisile. Sodišče druge stopnje se, upoštevaje, da pritožniki izpostavljajo samo konkretno procesno situacijo, ne pa odločitev v zatrjevano primerljivih primerih, opredeljuje zlasti do drugega vidika pravice iz člena 22 Ustave RS.
Dejstvo, da je kazenski postopek formaliziran glede potrebnega ravnanja osebe, ki je njegov glavni subjekt, o procesnih obveznostih in o posledicah nespoštovanja procesnih obveznosti pa je ta oseba tudi vnaprej poučena, terja ugotovitev, da je obsojeni že tekom postopka imel možnost pojasniti svoje sporno ravnanje v dejanskem in pravnem pogledu, kar je tudi razlog, da je postopek odločanja o krivdno povzročenih stroških procesno zasnovan brez obligatorno razpisane posebne možnosti, da se o kršitvah svojih procesnih obveznosti (dodatno) izjavlja pred sprejemom odločitve.
Na način možnosti sprotnega pojasnjevanja svojih procesnih korakov, ob vnaprejšnji obveščenosti o obveznostih tekom postopka ter o posledicah njihovega nespoštovanja, pa tudi z vložitvijo pritožbe, je obsojencu v procesni situaciji, kjer ne nastopa kontradiktorno proti drugi stranki, pač pa proti sodišču, ki v skladu s členom 23 Ustave RS odloča o njegovih pravicah in dolžnostih, v zadostni meri zagotovljena pravica do izjave in s tem poštenost postopka.
ZVO-2 člen 233, 233/1, 233/4. Odlok o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana (2014) člen 20. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8, 451, 453, 454.
spor majhne vrednosti - vročitev dopolnitve tožbe - vročitev s fikcijo - izpodbijanje domneve o pravilnosti vročilnice - narok v sporih majhne vrednosti - oskrba s pitno vodo - občinska gospodarska javna služba varstva okolja - fiksni stroški - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode
Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo.
Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo.
Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode.
Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino - ustavitev izvršilnega postopka - prenehanje pravnega interesa v pritožbenem postopku - umik izvršilnega predloga - podlaga za zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe
Pravni interes za pritožbo mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku, enako kot mora obstajati pravni interes za tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00088140
KZ-1 člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - priznanje krivde - pogoji za izrek pogojne obsodbe - kaznovalni predlog državnega tožilca - predobravnavni narok
V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti.
nasilje v družini - družinsko nasilje - načelo sorazmernosti - prepoved približevanja - potrebnost ukrepa
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje stališčem sodne prakse, ki jo v pritožbi citira nasprotni udeleženec, da za izrek ukrepov po ZPND ne zadostuje vsakršno nasilje, temveč mora biti stopnja nasilja takšna, da ogroža žrtev, pri čemer je treba njegovo ravnanje presojati tudi objektivno; zgolj pod takšnimi pogoji je dovoljen poseg v družinsko skupnost, pri čemer je v vsakem primeru potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (5. člen ZPND).