Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Njuna pritožba je zato prepozna. Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pravočasnih pritožbah, izjemoma pa sme upoštevati tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD).
Ker je pridobitev podatkov o dolžnikovi zaposlitvi zagotovljena v okviru sodnega postopka, upnikova predhodna poizvedba ni potrebna za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ.
V konkretnem primeru je pridobitev potrdila o izvršljivosti izvršilnega naslova vsebinsko in časovno povezana s pripravo predloga za izvršbo, zato so s tem povezani odvetniški stroški tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zajeti v nagradi po tarifni št. 31 OT.
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Sodišče je bilo s smrtjo tožnice seznanjeno in je tudi pridobilo smrtovnico, vendar v sodbi ni navedlo, da po pokojni tožnici, ki ne more biti pravdna stranka, kot tožeča stranka nastopajo dediči po njej. Ker se sodba glasi na osebo, ki ne more biti pravdna stranka, je podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je odpravljiva (postopek se lahko nadaljuje z dediči), a sme glede na četrti odstavek 354. člena ZPP to pomanjkljivost odpraviti le sodišče prve stopnje sámo.
Pravna oseba sama ni oziroma ne more biti storilka prekrška, ampak je lahko spoznana za odgovorno za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba (storilec), ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odgovorna oseba neposredni storilec prekrška, torej tisti, ki bi moral davčnemu organu predložiti obračun davka na dodano vrednost za mesec december 2022 v zakonsko predpisanem roku, ampak iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da bi moral kot direktor pravne osebe preverjati izvrševanje obveznosti računovodstva in skrbeti, da bodo te obveznosti še vedno pravilno in pravočasno izpolnjene, pa tega ni storil. Ugotovilo torej je, da je bil storilec odgovorna oseba odgovoren za izvajanje dolžnega nadzorstva, kot to določa drugi odstavek 15. člena ZP-1 - da je bil tisti, ki je bil pri pravni osebi pooblaščen izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek in je to svojo dolžnost opustil. Glede na navedeno storilcu odgovorni osebi prekršek, kot se mu očita v plačilnem nalogu, torej kot neposrednemu storilcu (prvi odstavek 15. člena ZP-1), ni dokazan.
Storilec pravna oseba se zoper sodbo ni pritožil, vendar pa ker je njegova odgovornost za prekršek pridružitvena, so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev o ustavitvi postopka zoper storilca odgovorno osebo, v korist tudi storilcu pravni osebi.
Pri načinu vročanja s fikcijo vročitve je odločilno, da naslovnik prejme sporočilo, v katerem je navedeno, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh, sicer se bo štelo, da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Glede na to, da je bilo pritožnikom 12. 5. 2025 puščeno sporočilo o prispelem pismu z zgoraj navedeno vsebino, čemur pritožniki niti ne oporekajo, so lahko računali s tem, da se bo vročitev štela za opravljeno s potekom 15 dni in je bila njihova odgovornost, da poskrbijo za dvig pošiljke in se z njo seznanijo. S tem, da je po poteku roka pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika, pa se zgolj zagotavlja večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve res seznanil s pisanjem. V vsakem primeru pa se šteje, da je bilo pisanje vročeno 27. 5. 2025, ne glede na to, kdaj je bilo dejansko puščeno v njem in potem iz njega prevzeto.
Tožnika sta v pritožbi navedla številna relevantna dejstva, da vzrok za opustitev procesnega dejanja ni bil opravičljiv in bi zamudo pri vložitvi odgovora na tožbo toženka lahko preprečila ob zadostni skrbnosti, ob upoštevanju njenih osebnih lastnosti in okoliščin na njeni strani. Vsa ta sporna dejstva terjajo razpis naroka, na katerem bo treba izvesti dokaze, na podlagi katerih bo šele moč presoditi, ali je zdravstveno stanje povzročilo zamudo, ki je toženka kljub zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.
Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.
Predlagateljičino zavzemanje za oženje stikov v času počitnic (mati se zavzema, da bi deklica z očetom preživela strnjeno največ 5 dni) ni utemeljeno. Predlagateljica ni ponudila nobenih bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale poseg v že s sodno poravnavo dogovorjene stike. Čustveno stanje deklice se izboljšuje in materi ni uspelo z ničemer izkazati, da bi imela deklica zaradi stikov z očetom kakršne koli težave.
Okoliščine so se tako na strani preživninske upravičenke kot tudi na strani preživninskih zavezancev bistveno spremenile, zato je bila preživnina zvišana, preživninsko breme pa je sodišče pravično porazdelilo.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
SEU je s sklepom C-368/25 odgovorilo na predhodno vprašanje, ki mu ga je zastavilo VS RS z odločbo II Ips 14/2025. S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek. Postopek bo zato moralo nadaljevati že na podlagi drugega odstavka 208. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 77. člena SPZ ter svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka izkazala javno rabo sporne nepremičnine v času pred lastninjenjem zemljišč. Parcela 000 po ugotovitvah izvedenca v naravi ni bila v javni funkciji vsaj od leta 1938, pravno pa od leta 1987. Odločba nasprotne udeleženke z 20. 8. 2020, na podlagi katere je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba javnega dobra lokalnega pomena in lastninska pravica Mestne občine X. zato ne pomeni, da je parcela imela funkcijo javnega dobra pred nastankom lastninjenja družbenih zemljišč, kar bi lahko predstavljalo oviro za lastninjenje po ZLNDL.