Tožnik je bil v obdobju od 16. 2. 2023 do 23. 6. 2023 v bolniškem staležu na podlagi odločb ZZZS z dne 22. 2. 2023 in 3. 4. 2023. Z njima je bilo odločeno, da je tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo. Na podlagi teh odločb mu je toženka tudi izplačevala oziroma obračunala nadomestilo v breme ZZZS. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kljub nastopu bolniškega staleža upravičen do nadomestila plače zaradi čakanja na delo doma, ker naj ne bi delal iz razlogov na strani toženke, je materialnopravno zmotno. Tožnik, za katerega je pristojni organ ZZZS ugotovil začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni, je bil z dela odsoten zaradi razlogov, ki niso povezani s čakanjem na delo, temveč z njegovo boleznijo. Kot rečeno, institut čakanja na delo doma pojmovno predpostavlja položaj, v katerem bi delavec sicer moral priti na delo in je delo sposoben opravljati, pa mu delodajalec dela ne more zagotoviti. Ker je bil tožnik v navedenem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni, o čemer je odločil ZZZS, čakanja na delo sploh ni mogel nastopiti.
Upoštevajoč naravo tožnikovega dela in navodila za delo, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni šlo za nevarno dejavnost. Gre namreč za tipično policijsko delo, iz katerega ne izhaja povečana nevarnost. Tožnik bi pred odprtjem vrat moral preveriti (preko domofona, video nadzora), kdo je pred vrati, česar ni storil. Glede na izjavo osebe pred vrati, da ima pošto za vlado in ne DZ, je že na podlagi navedenega vedel, da ni razlogov, da bi osebi (čez vikend ob 19:56 uri, ko ni uradnih ur in se ne sprejema pošte) odprl vrata in jo spustil v notranjost. Objektivna odgovornost toženke tako ni podana, glede krivdne odgovornosti pa tožnik tekom postopa na prvi stopnji ni podal navedb.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP), saj ni uspela s stopnjo prepričanja dokazati dejanskega poteka škodnega dogodka, da bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo ostale elemente civilnega delikta oziroma odškodninsko odgovornost tožene stranke v konkretnem primeru.
Na podlagi 332. člena ZPP se določba 325. člena ZPP pri sklepih uporablja smiselno, vendar to ne pomeni, da se lahko prilagaja zakonsko določen rok za podajo predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Smiselnost se nanaša na procesni položaj, v katerem se lahko predlaga izdaja dopolnilnega sklepa (ali gre pri sklepu, ki se dopolnjuje, za odločitev o zahtevku oziroma predlogu). Ker je sodišče prve stopnje s sklepom odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, pri čemer je pozabilo odločiti tudi o predlogu toženke, da se sklep z dne 2. 2. 2026 razveljavi, je utemeljeno izdalo dopolnilni sklep.
Zakonske podlage, da bi lahko prišlo v okviru 128. člena ZD do omejitve dedovanja le na določeno premoženje, oziroma, da bi dajalec pomoči sam izbral, na katerem premoženju se izvede omejitev dedovanja, ni. Dajalec pomoči lahko z dediči zgolj sklene dogovor (sodno poravnavo), s katerim se dogovori o delitvi zapustnikovega premoženja, v odsotnosti dogovora pa se omejitev dedovanja izvede na celotni zapuščini v alikvotnem deležu.
V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.
Fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pisanje pusti v hišnem predalčniku. Če naslovnik pisanja v petnajstih dneh od prejema obvestila ne dvigne, se vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan petnajstdnevnega roka, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
Značilnost duševne motnje je, da oseba zaradi bolezensko spremenjenega mišljenja zmotno presoja realnost in ni sposobna obvladovati svojih ravnanj.
Rok za vložitev tožbe iz drugega odstavka 25. člena ZJU je materialni prekluzivni rok, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje v primeru njegove zamude ni dopustna. Institut vrnitve v prejšnje stanje je namreč namenjen le odpravi zamude procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. Ker torej predlog za vrnitev v prejšnje stanje že po samem zakonu ne more biti uspešen, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dan, ko je pošiljka po poteku roka puščena v hišnem predalčniku oziroma dan dejanske seznanitve s pisanjem, za presojo dneva vročitve ni pravno odločilen. Po izrecni določbi četrtega odstavka 87. člena ZUP namreč vročitev velja za opravljeno že z dnem poteka roka za prevzem pisanja, ne pa šele z dnem poznejše fizične izročitve pisanja v hišni predalčnik oziroma z dnem dejanske seznanitve z njim. Morebitna kasnejša seznanitev s pisanjem tako ne more vplivati na začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ker toženka na tožbo ni odgovorila, se v skladu s pravili, ki veljajo za zamudno sodbo štejejo za priznana vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, vključno z zatrjevanim priznanjem obstoja obveznosti poklicnega zavarovanja. Takšno zatrjevano priznanje temelja obveznosti namreč pomeni priznanje, da so podani pogoji, od katerih je odvisna dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje, med drugim tudi glede vrste in nosilnosti vozila ter značilnosti delovnega mesta, zaradi katerih je to uvrščeno med delovna mesta poklicnega zavarovanja. Ker se zaradi izostanka odgovora na tožbo navedena dejstva štejejo za priznana, ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožbena podlaga ne omogoča materialnopravnega sklepa o utemeljenosti zahtevka.
Iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ izhaja, da se zdravniku glede na psihične obremenitve letni dopust poveča za 10 dni zaradi dela z bolniki z duševnimi motnjami. Glede na 4. točko prvega odstavka 36. člena KPZZ se vsem zdravnikom, ki opravljajo delo s pacienti, ki imajo duševno motnjo, poveča dopust za 10 dni zaradi psihičnih obremenitev, ki jih predstavlja zdravljenje pacientov z duševno motnjo, čeprav jih primarno zdravijo zaradi drugih, npr. nevroloških težav. Namen te določbe je, da se zdravnikom, ki zdravijo paciente z duševno motnjo, omogoči dodatni dopust, ker se šteje, da zdravljenje takšnih pacientov predstavlja dodatno psihično obremenitev. Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ.
Tožnik je s tem, ko se je odločil, da je sestanek zaključen in je brez razloga predčasno odšel, A.A. onemogočil, da bi ga dokončala skladno z navodilom in svojo namero. Takšno ravnanje tožnika je nespoštljivo in nedopustno ter kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 34. člena ZDR-1), zaradi katere mu je toženka zakonito podala pisno opozorilo.
V tem postopku nastopata dva tožnika, ki ne uveljavljata enakih zahtevkov, temveč oba skupaj uveljavljata nedenarni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in spremljajočega zavarovanja; glede tega zahtevka sta tožnika nujna sospornika. Samo prvi tožnik uveljavlja denarni zahtevek, zato se pravilo o prejudicialnosti in vmesnem ugotovitvenem zahtevku lahko nanaša le nanj, medtem ko druga tožnica uveljavlja ugotovitveni zahtevek kot glavni zahtevek, zato njen zahtevek ne more biti prejudicialen do kakšnega drugega zahtevka.
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (ni še potekel rok za vložitev pritožb vseh udeležencev postopka), zato izpodbijanega sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je sodišče druge stopnje odločilo le o pritožbi nasprotnega udeleženca, ki jo je vložila odvetnica. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbe vseh udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitnih pritožbah ostalih udeležencev.
Res so bila v sodni praksi (in tudi teoriji) zavzeta stališča, da v zapuščinskem postopku ni predvidena izdaja delnega sklepa o dedovanju, vendar je po drugi strani mogoče zaslediti tudi argumente, ki izdaji delnega sklepa o dedovanju kategorično ne nasprotujejo. Ali je v zapuščinskem postopku mogoče (in smotrno) izdati delni sklep o dedovanju, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Takšni primeri so sicer izjemno redki, vendar to po mnenju pritožbenega sodišča ni povsem izključeno.
Skrbnik za varovanca običajno res ne opravlja realnih materialnih dejanj (fizične oskrbe). Zakoniti udeleženec kot postavljeni skrbnik bo pomoč pri pripravi predpisanih zdravil za nasprotno udeleženko, ki tako pomoč nujno potrebuje, uredil in zagotovil po ustreznih postopkih pred pristojnimi organi.
V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.
V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica kot prejemnica denarne socialne pomoči oproščena plačila sodnih taks. Prav tako ni sporno, da je v postopku delno uspela. Sporno pa je, ali je na podlagi sklenjene sodne poravnave pridobila premoženje, kar četrti odstavek 15. člena ZST-1 določa kot pogoj za njeno taksno obveznost.
Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.
Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.