Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00038687
ZPP člen 358, 358-5. OZ člen 6, 6/1, 10.
krivdna odškodninska odgovornost - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju - padec med hojo - višinska razlika - javna pohodna površina - elementi civilnega delikta - protipravno ravnanje - standard povprečno skrbnega človeka - nepazljivost oškodovanca - opustitev skrbi za lastno varnost - skrbnost dobrega gospodarja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
V danem primeru mesto tožnikovega padca ne predstavlja potencialno nevarnega mesta, ki bi ga bilo treba nujno zavarovati (še) z ograjo (izrazit rob in dobro vidna označba poti predstavljata zadostno varovanje). Zato ni mogoče govoriti o protipravnosti oz. malomarnosti zavarovanca toženke. Nasprotno, tožnik je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil nastalo situacijo. Ob običajni previdnosti pri hoji bi se lahko izognil padcu.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037879
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. OZ člen 270, 270/1, 283, 316, 316-5.
izterjava preživninske terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor izpolnitve obveznosti - načelo formalne legalitete - nadomestna izpolnitev - soglasje upnika - pobotni ugovor - pobotanje preživninske terjatve
Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo, da je sicer mogoč drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti, vendar to pomeni prenehanje obveznosti le v primeru, če bi upnica oziroma zakonita zastopnica s tem soglašala. V konkretnem primeru pa zakonita zastopnica zanika obstoj drugačnega dogovora o načinu izpolnitve dolžnikove preživninske obveznosti, medtem ko dolžnik zatrjuje kompenzacijo svoje obveznosti do mld. otroka s svojo terjatvijo do zakonite zastopnice, za kar pa narava terjatve, ki je predmet tega postopka, zatrjevanega načina izpolnitve niti ne dopušča.
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da roditelj, ki je dolžan preživljati svoje mladoletne otroke, ne more sam izbrati, ali bo plačeval določen denarni znesek kot preživnino ali pa jim bo zagotovil preživljanje na drug način. Ob upoštevanju načela formalne legalitete, je v izvršilnem naslovu določeno, na kakšen način naj dolžnik svojo obveznost izpolnjuje. Odstop od navedenega pravila je sicer mogoč, vendar le ob soglasju obeh staršev, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj takšen dogovor ni dopusten, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Terjatev, ki izvira iz zakonite obveznosti preživljanja, ne more prenehati s pobotom in tudi ne s kakršnokoli medsebojno terjatvijo zakoncev iz naslova skupnega premoženja.
vročanje pravni osebi - naslov, vpisan v sodnem registru - vročanje s pritrditvijo pisanj na sodno desko - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse
Dolžnik v pritožbi ne navaja, da bi sodišču sporočil spremembo naslova. Tudi sicer za pravne osebe velja, da so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register. Do datuma morebitne objave spremembe sedeža v registru je stranka dolžna poskrbeti, da sodno pošiljko prejema na svojem starem naslovu, saj je bil v razmerju do tretjih oseb to še vedno njen edini naslov.
URS člen 20. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-3, 207, 402, 402/3, 432, 432/1, 432/1-2.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - utemeljeni razlogi za sum - obstoj konkretnega razloga za podaljšanje - ogrožanje varnosti ljudi - sorazmernost ukrepa
Sicer pa je z dejanji, ki se obdolžencu očitajo, ogrožena varnost oškodovancev, ki je nad oškodovanci izvrševal kazniva dejanja vse dokler zoper njega ni bil odrejen pripor.
obrazloženost ugovora - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - novo izvršilno sredstvo - socialni razlog
Dolžnikove ugovorne navedbe o prenizki pokojnini ne predstavljajo ugovornih razlogov, ki bi izvršbo na novo izvršilno sredstvo preprečevali. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vprašanje uspeha ali neuspeha izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ne more vplivati na pravilnost nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/2, 386, 439, 439/3. KZ-1 člen 59, 59/2. URS člen 29, 29-1.
pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - vabilo na glavno obravnavo - priprava na glavno obravnavo - procesne pravice - priča - neposredno zaslišanje - zagovornik - strokovna pomoč - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - odločba o kazenski sankciji
Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS).
Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno opozorjen na svoje procesne pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slovenski državljan, zato sodišča prve stopnje ni zavezovala dolžnost po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP; niti iz pritožbe namreč ni razvidno, od kod obrambna ocena, da "ima obdolženi težave z razumevanjem slovenskega jezika". Okoliščine, ki jih pritožniki izpostavljajo (obdolženčeva starost, odsotnost formalne izobrazbe, narodnost), pritožbenemu sodišču ne vzbujajo pomislekov v ugotovitev, da je bil obdolženi na glavni obravnavi v potrebni meri seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, potem pa se je odpovedal tako pravici do strokovne pomoči zagovornika kot do pravice, da neposredno postavlja vprašanja pričam. Po vsebini nasprotnih zaključkov pritožnikov sodišče druge stopnje zato ne sprejema.
ZPP člen 25, 25/1, 47, 47/1, 481, 481/1, 482, 482/2, 483, 484. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - javni sklad - dogovor o krajevni pristojnosti
Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak javni sklad, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako pravilno sklepa, da njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP. V tem primeru niti ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada in torej ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona v smislu drugega odstavka 482. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tem postopku iztožuje terjatev iz naslova kršitve pogodbe o sofinanciranju kadrovskih štipendij, gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati glede na vrednost spornega predmeta, ker ta ne presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče.
Zmotno pa Okrožno sodišče v Ljubljani meni, da je za odločanje v obravnavanem sporu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru glede na sedež tožene stranke skladno s prvim odstavkom 47. člena ZPP. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je bila med strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena ZIZ), tej navedbi pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041065
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 2, 7, 339, 339/1, 339/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca - prispevek zakonca - ugovor nadpolovičnega deleža - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje
V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.
Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.
postopek osebnega stečaja - sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic - končni seznam preizkušenih terjatev - pritožba zoper končni seznam preizkušenih terjatev - ločitvena pravica - ločitvena pravica nastala na podlagi izvršilnega naslova - izpodbijanje ločitvene pravice, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova - napotitev na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja ločitvene pravice - napotitev stečajnega upravitelja na pravdo
Če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala na podlagi izvršilnega naslova, mora tožbo za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, vložiti tisti, ki je ločitveno pravico prerekal (2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru je ločitveno pravico prerekala upraviteljica, zato ima pritožba prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo pri navedenih štirih premičninah v zvezi s prerekanjem ločitvene pravice na pravdo napotiti upraviteljico in ne upnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - zamuda roka - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pravilnih ugotovitev, da sporni odpovedi tožnikoma v decembru 2018 nista bili vročeni in da sta bila tožnika o tem, da jima je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2018, s strani računovodkinje tožene stranke obveščena šele 17. 1. 2019, ko sta preko svojega pooblaščenca prejela tudi kopiji podpisanih izvodov rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s kopijo vročilnice, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bila tožba 13. 2. 2019 vložena v 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
nedenarna terjatev - predmeti izvzeti iz izvršbe - pritožbene novote
Pritožbena zatrjevanja o predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ter obstoju okoliščin po 79. členu ZIZ, so pritožbene novote, ki jih pritožnik ne opraviči skladno z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ, zato v pritožbenem postopku niso upoštevne.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00041386
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f, 97f/2.
vojak - misija - neizrabljen tedenski počitek
S strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dneve dejansko prosto. Dejstvo, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna.
Pripadnik v času, ko ima sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen, saj udeležba na sestankih pomeni opravljanje delovnih obveznosti oziroma vsaj čas, ko mora biti pripadnik na razpolago delodajalcu.
izpraznitev stanovanja - prodaja nepremičnine v postopku osebnega stečaja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - omejitev lastninske pravice - rok za izpraznitev in izročitev stanovanja - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov
Lastninska pravica ni absolutna, temveč je (lahko) omejena zaradi dosega nekega drugega legitimnega cilja, ki se v danem primeru odraža v pravici upnikov do čim boljšega poplačila njihovih terjatev v stečajnem postopku. Ta je uzakonjena v določbi 47. člena ZFPPIPP, po kateri je postopek zaradi insolventnosti treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. Zakonodajalec je navedenemu cilju pripisal takšen pomen, da je pri tehtanju pravice do uporabe stanovanja ali družinske stanovanjske hiše, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik in pravice upnikov do čim boljšega in čim hitrejšega poplačila njihovih terjatev, dal večjo težo oziroma prednost slednji. Omejitev lastninske pravice v danem primeru torej ima utemeljitev v omenjenem legitimnem cilju.
KZ-1 člen 7, 211, 211/1, 211/3. KZ člen 9, 111, 111/1-3, 217, 217/1, 217/2.
zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnih rokov - pretrganje zastaranja - goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - čas storitve kaznivega dejanja
Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.
Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok.
Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.
Glede na določilo 3. točke 111. člena KZ je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral dne 27. 10. 2014, ob ugotovitvi, da v tem času ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca je bila vložena več kot 5 let po preteku 10-letnega roka od storitve kaznivega dejanja.
Zakonska zahteva pomeni, da mora biti terjatev v kvalificiranih dokaznih listinah opisana tako, da jo je mogoče ločiti od drugih in da ni nobenega dvoma o njej. S tem, ko se je novi upnik v predlogu z dne 31. 1. 2019 priloženih listinah skliceval na terjatvi iz kreditnih pogodb s točno določenimi številkami, čeprav je od teh odstopil in ju uveljavljal v pravdi, ni pa se skliceval na isti terjatvi v sodbi, je zadostil zakonski zahtevi po identifikaciji terjatve v ustreznih dokaznih listinah.
vmesna sodba - podjemna pogodba - odgovornost za škodo - odgovornost za napake - odprava napak - zamakanje - podizvajalec - garancija za napake stvari - rok za uveljavljanje napak - pravočasno uveljavljanje napak - vedenje za napako - opozorilo na napake materiala - skrite napake - prevzem posla - dober gospodar
Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je njen podizvajalec vedel, da podlaga ni primerna za polaganje keramičnih ploščic, pa je kljub temu delo opravil, s tem, da tožeče stranke ni seznanil s to napako.
OZ člen 6, 6/2, 131, 147, 147/2, 240, 766, 766/1. ZGO-1 člen 88.
mandatna pogodba - odškodninska odgovornost - nadzornik gradbenih del
Sodišče prve stopnje je pogodbi za izvajanje gradbenega nadzora, ki sta ga sklenili sedaj pravdni stranki, pravilno opredelilo kot pogodbi, ki v razmerju do tožeče stranke za toženo stranko vzpostavlja pogodbeno poslovno zavezo, ki se kaže v obligaciji prizadevanja. Obligacija prizadevanja je tipična pri mandatnih pogodbah, obligacija prizadevanja se pri gradbenem nadzorniku kaže v tem, da se ne zaveže, da bo zaradi njegovega nadzora objekt brez napake, ampak, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napake. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pri obligaciji prizadevanja odločilno, da se zatrjuje, da ena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, kolikor oškodovalec ne trdi in dokaže drugače. Po določbi 240. člena OZ je oškodovalec prost obveznosti, če trdi in dokaže, da pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okoliščin, ki so mu to preprečile. Prvotožena stranka je trdila in dokazovala, da je obstajala vrsta okoliščin, ki so vplivale na njeno delo, predvsem pa je trdila in dokazovala, da je pri svojem delu kot mandatar morala upoštevati tudi navodila tožeče stranke kot njenega naročnika.
Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotavljati ali je pri drugotoženi stranki res izkazan namen kot najtežja oblika krivde, kar pomeni, da bi moralo ugotoviti ali se je drugotožena stranka zavedala nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter ali jih je tudi hotela, pri čemer bi moralo upoštevati še, da je volja povzročitelja pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene posledice.