Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za obrazloženo vlogo, saj je tožnica navedeno vlogo vložila potem, ko je prejela odgovor tožene stranke na tožbo. Pojasnila je, zakaj vztraja pri tožbi in zakaj se ne strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo. V tem primeru vloga vsebuje pravne in dejanske trditve. Upoštevaje navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da gre zgolj za enostavno pisanje sodišču oziroma za krajši dopis.
odločitev o stroških pravdnega postopka - potrebnost stroškov za pravdo - uspeh s tožbo - odgovor na tožbo - nasprotovanje tožbenemu zahtevku - obrazloženost odgovora na tožbo - narok za glavno obravnavo - zamudna sodba - oprostitev plačila stroškov
Vsi odmerjeni pravdni stroški so bili potrebni pravdni stroški (nagrada za tožbo, nagrada za tožnikovo prvo pripravljalno vlogo, nagrada za narok, odsotnost pooblaščenca tožnika iz pisarne ter kilometrina). Toženec je vložil obrazložen odgovor na tožbo.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da posamični dogodki pomenijo nedopustno izključevanje tožnice iz vsakodnevne komunikacije oziroma iz socialnega in delovnega okolja. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v skladu s 47. členom ZDR-1 zagotavljala takšno delovno okolje, v katerem tožnica ni bila izpostavljena nadlegovanju ali trpinčenju s strani tožene stranke, predpostavljenih ali sodelavcev. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica v času od konca leta 2014 do avgusta 2016 ni bila izključena z dela in delovnega okolja z večkratnimi premestitvami, siljenjem k odpovedi in premestitvijo v drugo bolnico, ter da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožnica zaradi tega hudo zbolela za depresijo in posttravmatskim stresnim sindromom.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - javni sklad - personalni kriterij za opredelitev spora - vrsta tožbenega zahtevka
Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki javnega sklada, ki ne spada med osebe, za katere veljajo pravila o gospodarskih sporih po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Tožeča stranka zato personalnega kriterija za sojenje po določbah ZPP o gospodarskih sporih ne izpolnjuje.
V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva vrnitev dodeljenih sredstev zaradi kršitve pogodbene obveznosti po pogodbi o sofinanciranju. Ne gre torej za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada, zato ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona. Ker tožeča stranka vtožuje terjatev iz naslova kršitve sklenjene pogodbe, gre za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati civilno sodišče.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zanikanje obstoja terjatve - obrazloženost ugovora - presoja dokazov
Zanikanje vtoževane terjatve v izterjevanem znesku pomeni zanikanje dolga in s tem zadostno obrazloženost ugovora. Presoja ponujenih dokazov ni stvar presoje obrazloženosti ugovora, temveč je stvar pravdnega postopka, saj postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine nima instrumentarija presojati dokaze.
ZPP člen 350, 350/2. SPZ člen 77, 77/1. ZNP člen 37.
določitev meje med nepremičninami - ureditev meje - javno dobro - zasebna lastnina - ureditev meje med javnim dobrom in zemljiščem v zasebni lasti - stanje v zemljiškem katastru - kriterij močnejše pravice - pravična ocena - sodna praksa - katastrski podatek - katastrska meja - izvedenec geodetske stroke - geodetska napaka - površina parcele - dobroverna lastniška posest - prepozna vloga
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039977
OZ člen 149, 150, 153, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožnik poškodoval spornega dne, ko je s sodelavcem razkladal približno 30 kg težke vrtne betonske robnike. Sodelavec je stal na vozilu in robnike nastavljal na rob kesona, tožnik pa je stal na tleh in robnike iz kesona odlagal na tla. Med obema ni bilo usklajenega delovanja - tožnik je v kritičnem trenutku posegel z rokami na keson, delavec na vozilu pa ni počakal in je spustil robnik, tako da je ta poškodoval prste tožnikove desne roke. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v višini 10 % (153., 171. člen OZ) utemeljeno obrazložilo s tem, da tožnik ni spremljal poteka raztovarjanja vrtnih robnikov, čeprav je imel izkušnje z delom v gradbeništvu in je tudi že pred tem raztovarjal različno blago. Odgovornost toženke pa je utemeljilo z objektivno odgovornostjo za nastali škodni dogodek (149., 150. člen OZ) - da je šlo za nevarno dejavnost, saj bi morali robnike (30 kg) premeščati trije delavci, eden na kesonu in dva na tleh (in ne le eden na kesonu in eden na tleh). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zaključek, da sam ni v ničemer prispeval k nastanku škode.
ZDSS-1 člen 24.. ZUI člen 8, 8/4.. ZIPRS1415 člen 68, 68/2.
javni uslužbenec - napredovanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se lahko teh šest let nanaša le na čas od uveljavitve Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) dalje (24. 5. 2008), ne pa tudi na predhodno obdobje, saj naj bi to pomenilo nedopustno retrogradno uporabo Uredbe, kar pa ne drži. Določba o preteklem številu let že po sami vsebini nima zveze z vprašanjem retrogradne uporabe ali veljavnosti predpisa. Kot pravilno navaja pritožba, na napačnost stališča, da pretekla leta iz časa pred uveljavitvijo Uredbe niso upoštevana, kaže tudi prehodna določba 11. člena Uredbe, iz katere izhaja, da se napredovalno obdobje z dnem začetka uporabe te Uredbe ne prekine.
Po tretjem odstavku 36. člena ZST-1 ima pravico do vrnitve takse tudi, kdor plača takso za pravno sredstvo in s tem pravnim sredstvom uspe, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo. Ta določba stranki ne daje upravičenja do vračila takse za postopek na prvi stopnji, saj se nanaša na postopek s pravnim sredstvom. Do vrnitve sodne takse po navedeni določbi tudi ni upravičena stranka, ki bi ob pravočasni priglasitvi stroška v postopku lahko dosegla povrnitev takse od nasprotne stranke. Tožeča stranka bi lahko pravočasno, to je v 15 dneh od nastanka taksne obveznosti, uveljavljala povrnitev stroškov sodne takse od tožene stranke kot del pravdnih stroškov. Tega tožeča stranka ni storila, zato niso izpolnjeni pogoji za vrnitev.
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - rok za pritožbo - tek roka - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začetek teka roka - zadržanje teka roka
Izpodbijani sklep je bil dedinji vročen 28. 5. 2020, v času veljave začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ. Tek procesnih rokov (tudi roka za pritožbo) v nenujnih sodnih zadevah (takšna je tudi obravnavana zadeva) je bil v tem času prekinjen in se je nadaljeval s 1. 6. 2020. Glede na to je 15-dnevni pritožbeni rok v obravnavani zadevi začel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 15. 6. 2020. Dedinja je vložila pritožbo 16. 6. 2020, po preteku pritožbenega roka. Njena pritožba je prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (drugi odstavek 343. člena in prvi odstavek 346. člena ZPP).
Pritožba se zavrže s sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da je umaknjena (člen 390 ZKP). Na temelju tega procesnega določila, upoštevaje izrecne izjave oškodovanke kot tožilke, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrglo kot nedovoljeni.
Oškodovanki kot tožilki pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ZKP ne pozna instituta delnega umika pritožbe; pritožbo upravičenec lahko v skladu s procesnimi določili umakne le v celoti ali pa sploh ne. V kolikor so na strani oškodovanke kot tožilke po izdaji sklepa sodišča prve stopnje nastopile okoliščine, ki terjajo zaključek, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo njeno vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžna preživljati, predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo stroškov postopka lahko poda na sodišču prve stopnje najpozneje do izteka roka, ki ga bo sodišče določilo za plačilo teh stroškov (določba petega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom člena 95 ZKP).
SPZ člen 73, 99, 99/1. OZ člen 133, 133/1, 133/2. ZPP člen 213, 243.
varstvo lastninske pravice - negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - vznemirjanje kot pravni standard - poseg v lastninsko pravico - opustitev poseganja v lastninsko pravico - vzpostavitev prejšnjega stanja - zahteva na odstranitev škodne nevarnosti - neodpravljiva nesklepčnost - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - dokazovanje pravno odločilnih dejstev
Zakonski pojem vznemirjanja je pravni standard, ki ga opredeljuje že pravna teorija, v vsakem posameznem primeru pa napolnjuje sodna praksa. Do takšnega poseganja lahko pride, če si tretji na lastnikovi stvari lasti kakšno pravico ali pa so poseganja tretjega takšne narave, da onemogočajo ali otežujejo lastniku rabo njegove stvari oziroma ga ovirajo v izvrševanju njegove pravice (gre za poseg v uporabo stvari). Vznemirjanje je mogoče vršiti na več načinov, in sicer z aktivnim vznemirjanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, poseg pa mora imeti trajno ali ponavljajočo se naravo. Zgolj besedno zatrjevanje in besedno prisvajanje kakšne pravice s strani toženca ni vznemirjanje, pred katerim je lastnik stvari varovan z negatorno tožbo. Vznemirjanje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice.
Okoliščina morebitne spremembe cestnoprometnega režima že pojmovno ne more predstavljati vznemirjanja lastninske pravice, saj je urejanje cestnega prometa predmet upravnega in ne civilnega (stvarnega) prava.
Pravno upoštevno vznemirjanje v smislu 99. člena SPZ je tisto, ko obstoji (fizična) ovira ali (fizična) sprememba v zvezi s stvarjo.
Ker niso izkazani (niti zatrjevani) toženkini posegi v nepremičnine, ki bi jih bilo možno definirati kot vznemirjanje tožnikove lastninske pravice po prvem odstavku 99. člena SPZ (tožba je bila neodpravljivo nesklepčna), presoja (morebitne) protipravnosti toženkinih ravnanj ni pomembna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041598
SPZ člen 40. ZOR člen 99. ZPP člen 8, 339, 339/2. OZ člen 198.
pogodba o poslovnem sodelovanju - prenehanje pogodbe - nejasno pogodbeno določilo - dokazna ocena - verodostojnost priče - razlaga pogodbe
Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da bi bila pri sklepanju Pogodbe o poslovnem sodelovanju »pozabljena« časovna omejitev obveznosti tožene stranke, zato tožena stranka verodostojnosti zaslišanih prič ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na njuno domnevno pristranskost, ki naj bi bila posledica njune želje, da se izogneta očitkom, da sta, ker je bila časovna omejitev pozabljena, sklenila (za toženo stranko) škodljivo pogodbo, saj ta njena domneva ni z ničemer izkazana.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tudi tožeča stranka prispevala k izgradnji igrišč, da je bila brezplačna uporaba teniških igrišč (ki se je v primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve v plačilu denarne protivrednosti) tožeči stranki priznana kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč (in ne kot darilo), da je z odpovedjo Pogodbe o poslovnem sodelovanju prenehal veljati bistveni vsebinski del Dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, da je z odpovedjo tožena stranka prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, prav tako pa so z odpovedjo prenehale tudi ostale pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke iz 4. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih je bila tožeči stranki v času trajanja pogodbe priznana pravica do uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov, vse brez nadomestila, pa tudi, da je bil namen spornega določila 4. člena Dogovora št. 1/99 z dne 14. 4. 1999, da sta se pogodbeni stranki dogovorili, kako naj se uredijo njuna medsebojna razmerja v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot sestavnim delom Dogovora z dne 14. 4. 1999.
OZ člen 65, 65/1, 104, 104/1, 105, 105/2, 105/3. ZDPN-2 člen 16, 16/1.
predpogodba - pogodba - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - razdrtje pogodbe - ara - vračilo are - davek na promet nepremičnin - zakonite zamudne obresti
Prvi odstavek 16. člena ZDPN-2 določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. Zakon torej ne zahteva sporazumnega razdrtja in vračila DPN ne pogojuje s predložitvijo podpisanih izjav vseh strank pogodbe. Pogodba je lahko razdrta tudi na podlagi zakona (kot je bila v konkretnem primeru) in v tem primeru zadostuje obvestilo drugi pogodbeni stranki, zavezanec pa mora v davčnem postopku dokazati zatrjevano razdrtje pogodbe. Če ne gre za sporazumno razvezo pogodbe nenazadnje tudi ni logično pričakovati, da bo kupec to podpisal.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - davki in prispevki
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarju 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019, zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.
Ker v postopku ne tožnik ne tožena stranka sodne razveze nista predlagala, sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo o takem zahtevku.
Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da sodišče v delovnem sporu kot sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, pač pa je ob izplačilu prejemka to stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018). V tem delu je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.
sodni register - vpis spremembe družbenika - prenos poslovnega deleža - univerzalno pravno nasledstvo - samostojni sodniški pomočnik - odločitev o pritožbi - pravni interes za pritožbo
Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je registrsko sodišče pritožbi zoper vpis novega družbenika P. d. o. o. ugodilo. Tak izrek je nejasen in pomanjkljiv, saj o predlogu subjekta vpisa kot predlagatelja vpisa spremembe družbenika P. d. o. o., registrsko sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločilo, na kar sta pravilno opozorila pritožnika A. Z. in J. Z., zato jima ni mogoče odreči pravnega interesa za izdajo odločitve, ki ne bo obremenjena z nejasnostjo in pomanjkljivostjo glede odločitve o predlogu za vpis. Sodnik registrskega sodišča je z izpodbijanim sklepom odločil o pritožbah zoper sklep sodniške pomočnice o vpisu spremembe družbenikov na podlagi drugega odstavka 11. člena ZSReg. Ker ZSReg nima določil o možnih odločitvah registrskega sodnika, je treba smiselno uporabiti določila 39. in 40. člena ZSReg o možnih rešitvah pritožb sodišča druge stopnje zoper sklepe registrskega sodišča.
ZZVZZ člen 78a. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103.
odškodninska odgovornost bolnice - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje - očitek opustitvenega ravnanja - nujno zdravljenje - parkinsonova bolezen - obvezno zdravstveno zavarovanje - plačilo prispevkov - neizpolnitev obveznosti - neporavnane obveznosti - pravica do zdravstvenega varstva - hospitalizacija - potrebno zdravljenje - nujnost postopka - presoja vseh okoliščin - izpolnitev pogoja - samoplačniška storitev - opcija - podjemna pogodba - plačilo storitev - zakonodajna protipravnost - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - postavitev izvedenca medicinske stroke - izločitev izvedenca - kršitev pravice do izjave
ZZVZZ določa, da se zavarovancem v času, ko nimajo poravnanih obveznosti plačila prispevkov, zadržijo njihove pravice do zdravstvenih storitev iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in da lahko v tem času (dokler prispevki niso plačani) na račun obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo le nujno zdravljenje (78.a člen ZZVZZ). Kriterije nujnega zdravljenja določa drugi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki kot nujno zdravljenje šteje (poleg nekaterih poškodb, zastrupitev, nalezljivih bolezni itd., kar ne pride v poštev za ta primer) tisto zdravljenje, ki je potrebno za »preprečitev nenadnih in usodnih poslabšanj kroničnih bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ki bi lahko povzročilo trajne okvare posameznih organov ali njihovih funkcij.« Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da za dne 8. 8. 2014 predvidena tožnikova hospitalizacija ni ustrezala kriterijem nujnega zdravljenja v smislu citiranega predpisa. Zato je zaključilo, da je prva toženka tožnika, ki v tistem času nesporno ni imel plačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, upravičeno odklonila in s tem torej ni ravnala protipravno.
Predmet te pravde ni ugotavljanje tožnikovega zdravstvenega stanja, klinično ovrednotenje celotnega poteka zdravljenja in prognoze tožnikove bolezni, temveč le vprašanje, ali je bila hospitalizacija 8. 8. 2014 nujna v smislu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Razmerja v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev (že iz obveznega zavarovanja, še toliko pa bolj to velja za samoplačniške storitve) se po večinski sodni praksi obravnavajo kot podjemna pogodba. Pogodba o delu pa je odplačna pogodba in tudi iz samega imena samoplačniškega zdravljenja izhaja, da mora za takšno zdravljenje pacient sam plačati. Tožnik v svojem razpravljanju o možnosti samoplačniškega zdravljenja ni niti zatrjeval, kaj šele izkazal, da bi bil pripravljen in zmožen samoplačniško hospitalizacijo plačati; take navedbe pa bi bile tudi v očitnem nasprotju z njegovimi poprejšnjimi navedbami (primerjaj I. točko tožbe) in izpovedbo, da je bil v finančnih težavah, da je moral zato uporabljati storitve pro bono zdravstvenih ambulant in da se je preživljal s pomočjo očetove pokojnine.
V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00041084
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZDR-1 člen 184, 184/1. Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) člen 6. Pravilnik o varovanju zdravja pri delu otrok, mladostnikov in mladih oseb (2015) člen 4, 6.
Četudi bi bilo mogoče izvedencu iz varstva pri delu očitati nekoliko neprimeren odnos oziroma neprimerno, mestoma že tudi nekoliko žaljivo izražanje pri podaji odgovorov na pripombe tožene stranke in vrednostne sodbe v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa zgolj zaradi takšnega izražanja izvedenca, ki je bilo vsaj deloma izzvano tudi s strani tožene stranke v njenih pripombah, njegovo izvedensko mnenje še ni avtomatično nestrokovno, nepopolno ali nejasno, da ga sodišče pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati.
Sam način izražanja izvedenca v izvedenskem mnenju in pridobivanje dodatne dokumentacije, za katero je izvedenec iz varstva pri delu, kot izhaja iz podatkov v spisu, predhodno pridobil tudi dovoljenje sodišča prve stopnje, tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost oziroma bi izkazovala njegovo pristranskost, ki bi terjala njegovo izločitev v skladu s 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je, čeprav sicer samo pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih navodil, še zlasti v tem konkretnem primeru, ko gre za delo mladoletne osebe, pri kateri ni mogoče izhajati iz stališča, da ima dovolj izkušenj, pri presoji potrebno upoštevati, da takšno opravljanje dela doma in v dejavnosti ni primerljivo, predvsem ne iz vidika in področja varnosti in zdravja pri delu, saj že sama količina dnevno pripravljenih obrokov (400) ni podobna okoliščinam vsakodnevnega pomivanja posode v domačem okolju. Ob takšnem zaključku in ob dejanskih ugotovitvah, da je to delo v konkretnem primeru opravljala mladoletna tožnica šibke konstitucije, pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke kot delodajalec v skladu s 6. členom Pravilnika o varovanju zdravja pri delu otrok tožnici zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, do česar pa glede na izvedene dokaze (izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu in zaslišanje tožnice) ni prišlo.
Ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi obstoja soposesti, ugoditi tožbenemu zahtevku iz razloga, ker bi ugotovilo „nekaj manj“ od zatrjevane izključne posesti. V takem primeru bi bilo namreč tožnici prisojeno „nekaj drugega“ (extra petitum) od zahtevanega varstva njene izključne posesti.