vročanje pravni osebi - naslov, vpisan v sodnem registru - vročanje s pritrditvijo pisanj na sodno desko - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse
Dolžnik v pritožbi ne navaja, da bi sodišču sporočil spremembo naslova. Tudi sicer za pravne osebe velja, da so dolžne ravnati skrbno in poskrbeti, da je na naslovu, vpisanem v register, omogočeno sprejemanje pisanj oziroma da v primeru spremembe naslova le-to vpišejo v register. Do datuma morebitne objave spremembe sedeža v registru je stranka dolžna poskrbeti, da sodno pošiljko prejema na svojem starem naslovu, saj je bil v razmerju do tretjih oseb to še vedno njen edini naslov.
Res je od med pravdnima strankama sklenjene pogodbe odstopila tožena stranka, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila za neizpolnitev pogodbe odgovorna tožena stranka in da je skladno z določili člena 111 OZ v zvezi z drugim odstavkom 239. člena OZ dolžna vrniti tožeči stranki potopno črpalko in plačati strošek izdelave vrtine skladno z vrednostjo, kot je opredeljena v ponudbi, ki jo je tožena stranka sprejela.
obrazloženost ugovora - sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - novo izvršilno sredstvo - socialni razlog
Dolžnikove ugovorne navedbe o prenizki pokojnini ne predstavljajo ugovornih razlogov, ki bi izvršbo na novo izvršilno sredstvo preprečevali. Kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, vprašanje uspeha ali neuspeha izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ne more vplivati na pravilnost nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - protispisnost - odmera stroškov postopka - nagrada za posvet s stranko
V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako je dovoljen le pritožbeni razlog po drugem odstavku 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa po prvem odstavku 339. člena ZPP (relativne bistvene kršitve določb postopka).
Bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki pa v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti, kot že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog.
Odvetnikom se ne priznava nagrade za posvet s stranko po tar. št. 39/1 OT, če to ni samostojna storitev in to v okoliščinah obravnavnega primera nedvomno ni, saj jo je odvetnik opravil v zvezi s storitvijo sestave dopolnitve tožbe, za kar pa mu je sodišče prve stopnje skladno s tar. št. 18 utemeljeno priznalo 200 točk.
I. kategorija invalidnosti - zaključeno zdravljenje
Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Z ustreznimi diagnostičnimi postopki mora biti ugotovljeno, da je že na podlagi dosedanjega zdravljenja delovna zmožnost zmanjšana do take mere, da vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Gre za strokovno medicinsko vprašanje povezano z uporabo definicije invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2.
ZKP člen 8, 8/6, 371, 371/2, 386, 439, 439/3. KZ-1 člen 59, 59/2. URS člen 29, 29-1.
pravica do uporabe svojega jezika - pravica do obrambe - vabilo na glavno obravnavo - priprava na glavno obravnavo - procesne pravice - priča - neposredno zaslišanje - zagovornik - strokovna pomoč - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - odločba o kazenski sankciji
Neupravičena je graja pritožnikov, da je prvostopenjsko sodišče na način iz drugega odstavka 371. člena ZKP prekršilo določbo tretjega odstavka 439. člena ZKP. Zagovornikom je pritrditi, da navedena določba predpisuje minimalno obdobje treh dni med vročitvijo vabila na glavno obravnavo in samo glavno obravnavo zato, da ima obdolženi čas za pripravo obrambe. Vendar pritožniki spregledajo, da je minimalen rok za pripravo obrambe sodišče dolžno zagotoviti le v primeru vročitve vabila obdolžencu na prvo glavno obravnavo, v zvezi s tem pa tudi podatek, da je bil obdolženi v skladu z navedeno zakonsko določbo pravočasno seznanjen s prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo pri čemer se naroka, kljub temu, da je bil v vabilu opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, ni udeležil, razlogov za svoj izostanek pa tudi ni navedel. Ključno je, da je bil obdolženi že tedaj, ko je prejel vabilo na prvi narok, seznanjen s tekom kazenskega postopka zoper njega v obliki razpisane glavne obravnave, od tedaj dalje pa je imel primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alineja 29. člena Ustave RS).
Protispisno zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da obdolženi ni bil ustrezno opozorjen na svoje procesne pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi slovenski državljan, zato sodišča prve stopnje ni zavezovala dolžnost po določbi šestega odstavka 8. člena ZKP; niti iz pritožbe namreč ni razvidno, od kod obrambna ocena, da "ima obdolženi težave z razumevanjem slovenskega jezika". Okoliščine, ki jih pritožniki izpostavljajo (obdolženčeva starost, odsotnost formalne izobrazbe, narodnost), pritožbenemu sodišču ne vzbujajo pomislekov v ugotovitev, da je bil obdolženi na glavni obravnavi v potrebni meri seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, potem pa se je odpovedal tako pravici do strokovne pomoči zagovornika kot do pravice, da neposredno postavlja vprašanja pričam. Po vsebini nasprotnih zaključkov pritožnikov sodišče druge stopnje zato ne sprejema.
ZPP člen 25, 25/1, 47, 47/1, 481, 481/1, 482, 482/2, 483, 484. ZIZ člen 62, 62/2.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - javni sklad - dogovor o krajevni pristojnosti
Okrožno sodišče v Ljubljani pravilno opozarja, da tožeča stranka ni gospodarski subjekt, ampak javni sklad, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za gospodarske spore iz prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako pravilno sklepa, da njegova pristojnost ni podana niti po določbah 483. in 484. člena ZPP. V tem primeru niti ne gre za spor v zvezi z dodelitvijo sredstev sklada in torej ne gre za primer, ko bi tožeča stranka v pravdi nastopala kot stranka na podlagi posebnega zakona v smislu drugega odstavka 482. člena ZPP. Ker tožeča stranka v tem postopku iztožuje terjatev iz naslova kršitve pogodbe o sofinanciranju kadrovskih štipendij, gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, o katerem je pristojno odločati glede na vrednost spornega predmeta, ker ta ne presega 20.000,00 EUR, okrajno sodišče.
Zmotno pa Okrožno sodišče v Ljubljani meni, da je za odločanje v obravnavanem sporu krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru glede na sedež tožene stranke skladno s prvim odstavkom 47. člena ZPP. Upnik je namreč že v predlogu za izvršbo navedel, da je bila med strankama dogovorjena krajevna pristojnost sodišča v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena ZIZ), tej navedbi pa tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041065
ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2. ZPP člen 2, 7, 339, 339/1, 339/2.
skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - delež na skupnem premoženju - posebno premoženje zakonca - prispevek zakonca - ugovor nadpolovičnega deleža - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje
V skladu s stališčem novejše sodne prakse je potrebno procesno ravnanje tožene stranke v primeru podanega zgolj ugovora posebnega premoženja ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera, tako da je v primeru, ko tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, potrebno te njene trditve upoštevati v okviru oziroma tudi kot ugovor višjega deleža.
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta stanovanje podedovala tožnik in njegova sestra, torej ne samo tožnik, da sta bila solastnika tega stanovanja vsak do 1/2, je materialno pravno, t.j. v skladu s 1. odstavkom 51. člena ZZZDR, napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je to stanovanje (v celoti) predstavljajo posebno premoženje tožnika, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je posebno premoženje tožnika predstavljal le njegov solastniški delež (1/2) na tem stanovanju. Pri tem je namreč potrebno upoštevati tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se je solastniški delež tožnikovi sestri izplačal iz sredstev skupnega premoženja pravdnih strank, kar ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pomeni, da je polovica tega stanovanja predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, enako pa velja tudi za kupnino, doseženo z njegovo prodajo.
Vložkov posebnega premoženja v tem konkretnem primeru ni mogoče kar avtomatično pretvarjati v deleže na skupnem premoženju in nato le še na preostalem deležu skupnega premoženja ugotavljati (dodaten) delež pravdnih strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Potrebno je upoštevati tudi konkretne posebne okoliščine obravnavanega primera, predvsem pa dejstvo, ki ga tožnik pritožbeno ne izpodbija, da se je tudi v njegovo posebno premoženje, ki se je nato vložilo v skupno premoženje pravdnih strank, vlagalo precejšnja sredstva iz skupnega premoženja pravdnih strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00038310
ZPP člen 3, 3/3, 22, 139, 139/3, 142, 142/4, 277, 318, 338, 338/2. OZ člen 111, 619, 639, 639/2.
zamudna sodba - pasivnost tožene stranke - afirmativna litiskontestacija - vročitev zamudne sodbe - vročitev s fikcijo - tek pritožbenega roka v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - pravočasna pritožba - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - podjemna pogodba - obstoj stvarne napake - pravočasno grajanje napak - primeren naknadni rok za odpravo napak - odstop od pogodbe - pravne posledice razveze pogodbe
V obravnavanem primeru tožena stranka odgovora na tožbo sploh ni podala, zato je bila tudi izdana zamudna sodba. Njeno sklicevanje na dogovor o krajevni pristojnosti v pritožbi zoper zamudno sodbo je prepozno, zato se pritožbeno sodišče do njega vsebinsko ne more opredeljevati.
Zakonska zahteva pomeni, da mora biti terjatev v kvalificiranih dokaznih listinah opisana tako, da jo je mogoče ločiti od drugih in da ni nobenega dvoma o njej. S tem, ko se je novi upnik v predlogu z dne 31. 1. 2019 priloženih listinah skliceval na terjatvi iz kreditnih pogodb s točno določenimi številkami, čeprav je od teh odstopil in ju uveljavljal v pravdi, ni pa se skliceval na isti terjatvi v sodbi, je zadostil zakonski zahtevi po identifikaciji terjatve v ustreznih dokaznih listinah.
vmesna sodba - podjemna pogodba - odgovornost za škodo - odgovornost za napake - odprava napak - zamakanje - podizvajalec - garancija za napake stvari - rok za uveljavljanje napak - pravočasno uveljavljanje napak - vedenje za napako - opozorilo na napake materiala - skrite napake - prevzem posla - dober gospodar
Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo, ker je njen podizvajalec vedel, da podlaga ni primerna za polaganje keramičnih ploščic, pa je kljub temu delo opravil, s tem, da tožeče stranke ni seznanil s to napako.
poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Toženka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu tehnična podpora, ki ga je zasedal tožnik; toženka je sprejela odločitev o racionalizaciji poslovanja in nepotrebnosti dela na delovnem mestu tehnična podpora. Tako opredeljen razlog za odpoved ustreza opredelitvi poslovnega razloga v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 234, 234/4, 235, 235/1, 235/2, 235/3, 236, 242, 242/2, 242/3. ZPP člen 142, 142/4, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22.
stečajni postopek nad pravno osebo - vročitev predloga za začetek stečajnega postopka - vročitev s fikcijo - enako varstvo pravic - pravica do izjave - opustitev vložitve ugovora - domneva o insolventnosti dolžnika - pritožba zoper sklep o začetku postopka - pritožba družbenika - procesna legitimacija upnika - verjetnost obstoja terjatve - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Pritožnikove trditve v pritožbi, s katerimi skuša sedaj izpodbiti procesno legitimacijo upnice, so povsem pavšalne, saj ne ponudi nobene resne trditve glede obstoja in višine terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbenih trditev v zvezi z samim obstojem terjatve upnice, ki je s stopnjo verjetnosti že izkazana, zaradi pritožnikovih nekonkretiziranih trditev sploh ni mogoče preizkusiti.
OZ člen 6, 6/2, 131, 147, 147/2, 240, 766, 766/1. ZGO-1 člen 88.
mandatna pogodba - odškodninska odgovornost - nadzornik gradbenih del
Sodišče prve stopnje je pogodbi za izvajanje gradbenega nadzora, ki sta ga sklenili sedaj pravdni stranki, pravilno opredelilo kot pogodbi, ki v razmerju do tožeče stranke za toženo stranko vzpostavlja pogodbeno poslovno zavezo, ki se kaže v obligaciji prizadevanja. Obligacija prizadevanja je tipična pri mandatnih pogodbah, obligacija prizadevanja se pri gradbenem nadzorniku kaže v tem, da se ne zaveže, da bo zaradi njegovega nadzora objekt brez napake, ampak, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napake. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pri obligaciji prizadevanja odločilno, da se zatrjuje, da ena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, kolikor oškodovalec ne trdi in dokaže drugače. Po določbi 240. člena OZ je oškodovalec prost obveznosti, če trdi in dokaže, da pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okoliščin, ki so mu to preprečile. Prvotožena stranka je trdila in dokazovala, da je obstajala vrsta okoliščin, ki so vplivale na njeno delo, predvsem pa je trdila in dokazovala, da je pri svojem delu kot mandatar morala upoštevati tudi navodila tožeče stranke kot njenega naročnika.
Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotavljati ali je pri drugotoženi stranki res izkazan namen kot najtežja oblika krivde, kar pomeni, da bi moralo ugotoviti ali se je drugotožena stranka zavedala nedopustnosti svojega ravnanja in posledic ter ali jih je tudi hotela, pri čemer bi moralo upoštevati še, da je volja povzročitelja pri namenu v civilnem pravu vselej usmerjena k povzročitvi določene posledice.
ZST-1 člen 11, 12. ZBPP člen 14. ZUPJS člen 10, 18.
oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - vrednost premoženja - mesečni povprečni dohodek na člana družine - premoženjski cenzus - prihranki
ZST-1 podrobnih meril, kdaj so s plačilom sodne takse občutno zmanjšana strankina sredstva, s katerimi se preživlja, ne določa, in zato se v skladu s sodno prakso pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev upoštevajo merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP in ZSVarPre, ki oba kot relevantno okoliščino, ne pa tudi edino, upoštevata povprečni mesečni dohodek na družinskega člana, ki znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, ta pa je v času odločanja sodišča prve stopnje znašal 804,36 EUR.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o povprečnih mesečnih dohodkih tožnice, ki skupaj znašajo 853,68 EUR in glede na ugotovitve o njenem preostalem premoženju, t.j. prihrankov na transakcijskem računu v višini 9.464,88 EUR, ki zadoščajo za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji (2.046,00 EUR), pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da do oprostitve plačila sodne takse tožnica ni upravičena.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 197. ZPP člen 161, 161/1, 161/2, 161/3, 161/4.
izvršilni stroški - solidarni dolžniki - sospornik - stroški, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji
Kljub temu, da se terjatev izterjuje od solidarnih dolžnikov, ki so sicer načeloma solidarno odgovorni tudi za s tem povezane stroške, je treba upoštevati, da so s strani upnika priglašeni stroški nastali zgolj v zvezi z opravo izvršbe na nepremičnino, ki je v izključni lasti dolžnice A. A. Stroški, ki nastanejo zaradi izvršbe na nepremičnino v lasti le enega od dolžnikov, tudi po mnenju višjega sodišča predstavljajo stroške, ki jih je na nek način „povzročil“ le dolžnik, na nepremičnino katerega teče izvršba, zato jih ni mogoče naložiti v plačilo drugim (solidarnim) dolžnikom.
Denarni zahtevek iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja je del spora o (obstoju ali) prenehanju delovnega razmerja, za katerega velja tridesetdnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.
domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse - plačilo sodne takse - ugovor zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zagovor - posebne okoliščine
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo tožnici omogočil zagovor. Pravica do zagovora v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga, izredne odpovedi) je realizacija pravice do obrambe, s čimer se delavcu zagotavlja možnost sodelovanja in lahko tudi vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Take okoliščine je treba razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na delodajalcu. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje kot take okoliščine štelo, da je tožnica že oktobra (pred odpovedjo) povedala toženi stranki, da je ne bo več na delo, in se na pozive tožene stranke tudi po zaključku bolniškega staleža ni več oglašala in ni prišla na delo. Navedene okoliščine, ki pravzaprav pomenijo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso tiste, zaradi katerih toženi stranki ne bi bilo treba omogočiti zagovora tožnici. Obstoj odpovednega razloga in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Ker je tožena stranka štela, da je bil tožničin izostanek neupravičen (kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), bi tožnica lahko na morebitnem zagovoru pojasnila razloge za svoj izostanek, lahko pa bi se tedaj razjasnili tudi razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost) ter okoliščine in interesi na njeni strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja.