razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - določitev stikov - določitev preživnine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastopanje po substitutu - zaslišanje pravdne stranke - postavitev izvedenca - pisno izvedensko mnenje - dopolnitev mnenja - zaslišanje izvedenca - potrebe otroka in zmožnosti staršev - korist mladoletnega otroka
V sodni praksi je enotno stališče, da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki bi izključevala strnjene stike toženca z otrokoma vsak drug vikend, kot sta predlagali pravdni stranki. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali bi takšni stiki ogrozili razvoj otrok in zato niso v njuno korist. Če je odgovor negativen, ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo določeno, da otroka prespita pri tožencu.
Delavna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov v okviru trditvene podlage tožnice, ki teh stroškov bivanja ni konkretno opredelila v navedbah, jih pa je ob zaslišanju, v ta namen pa je predložila tudi račune, je bila pravilna in je povsem zadoščala za pravilno dokazno oceno teh dejstev. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je ob zaslišanju natančno opredelila stroške, ki jih ima v zvezi z bivanjem, ki so objektivno primerljivi z bivalnimi stroški v podobnih skupnostih.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - večstanovanjska stavba - družbena lastnina - prenos lastninske pravice - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - kriteriji za določitev - ugovor javnega dobra
Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.
V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, saj se je pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Lastniki stanovanj so zato brez vsakega dvoma z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali so zanj kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi pritožnica ves čas postopka zatrjevala, da njena pravna prednica na investitorja gradnje stavbe v soseski ni prenašala zemljiških parcel.
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člen ZVEtL-1. Če se ugotovi, da so izpolnjeni navedeni zakonski pogoji, potem nikakor to ne more pomeniti neupravičenega posega v lastninsko pravico.
Ugovor javnega dobra bi bil seveda lahko pomemben, vendar pa bi pri tem morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Pritožničino sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi sporno zemljišče predstavljalo javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Javno dobro tudi ne nastane že samo po sebi, ampak na podlagi ustreznega pravnega akta.
Ne drži, da bi bil v 43. členu ZVEtL-1 določen vrstni red kriterijev in bi kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča veljala presoja prostorskih in upravnih aktov. ZVEtL-1 kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča namreč ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v 43. členu primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna in da sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti oziroma učinkovitosti takšne reorganizacije. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Delodajalec pa lahko reorganizacijo izvede tudi ob sicer dobrem poslovanju (npr. odločbe VSRS VIII Ips 251/2015, VIII Ips 132/2013, VIII Ips 314/2015). Pri ugotavljanju zakonitosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora sodišče presoditi, ali gre za utemeljen ali navidezen odpovedni razlog in ali je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnice (seveda ob ustrezni trditveni podlagi).
Sprememba organizacije, ki se izrazi z ukinitvijo delovnega mesta ter razporeditvijo dela na druge zaposlene, je organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
ZSRib člen 25, 25/1, 25/1-13, 26, 26/2, 66, 66/1, 66/1-6, 66/3. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
ribolov - prepoved ribolova - sladkovodno ribištvo - izjeme - dovoljenje ministra - izdelava raziskave - opis prekrška v izreku - zakonski znaki prekrška
Raziskava ni zakonski znak prekrška iz prvega odstavka 25. člena ZSRib, temveč je zakonski znak prepovedan ribolov, česar pa odločba o prekršku v konkretizaciji dejanja ne očita, razen tega pa v opisu dejanja tudi ni konkretizirano, s čim je bila kršena 13. alineja prvega odstavka 25. člena ZSRib, saj ni opisano, na kakšen način se je izvajal prepovedan ribolov.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00037472
ZP-1 člen 113a, 113a/1, 113b, 113b/1. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-6.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - utemeljen sum - odgovornost lastnika vozila - imetnik pravice uporabe vozila
Prvostopenjsko sodišče je zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek po 6. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP, iz katere izhaja zakonska domneva, da je lastnik vozila ali imetnik pravice uporabe vozila voznik vozila.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, glede na to, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (list. št. 233 - 234). Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter se utemeljeno ni odločilo za izrek kazni, tudi ne denarne, kot jo predlaga v pritožbi državni tožilec. Denarno kazen je smiselno izreči, kadar storilcu premoženjsko stanje dopušča njeno plačilo. Odločitev o tem, da bo predlagal delo v splošno korist kot način izvršitve kazni, pa mora sprejeti tisti, ki bo delo v splošno korist opravljal in za takšno delo pokaže pripravljenost, a ne zato, ker kazni ne bi mogel plačati. Iz obdolženčevih osebnih podatkov je razvidno, da prejema socialno pomoč v znesku med 50,00 in 100,00 EUR, torej nima finančnih sredstev, da bi denarno kazen plačal. Odločbe o kazenski sankciji po obrazloženem ne gre spreminjati.
Sodišče v sporih iz družinskih razmerij izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Izdaja regulacijske začasne odredbe o preživljanju otroka je zato izjemen ukrep, ki ga izreče sodišče le takrat, ko ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vložnikovo vlogo, na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno kot nepopolno zavrglo. Ker vložnik ni ravnal skladno z zahtevo sodišča po dopolnitvi vloge, saj sodišču ni posredoval izpodbijane dokončne odločbe in je bila njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, je sodišče postopalo pravilno.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
nedopustnost izvršbe - vrednost spornega predmeta - stvarna pristojnost
Ker tožnica ni uspela dokazati, da je sodišče prve stopnje napačno (previsoko) določilo vrednost spora, je njeno pojasnjevanje, da se s previsoko določeno vrednostjo spora povečujejo stroški postopka, brezpredmetno, sklicevanje na kršitve posameznih določb ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP pa posplošeno in neutemeljeno.
ZIZ člen 9, 9/4, 45, 45/1, 239. ZPP člen 106, 106/1, 108, 330, 330/2, 336.
postopek zavarovanja - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - vročitev sklepa - postopek s pritožbo - vročanje pritožbe nasprotni stranki - nezadostno število izvodov pritožbe - nepopolna pritožba - zavrženje pritožbe
Prvostopenjsko sodišče je z vročanjem sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (čeprav to ni bila njegova zakonska obveznost) vzpostavilo situacijo iz četrtega odstavka 9. člena ZIZ-1, ki narekuje vročanje vložene pritožbe tudi nasprotni stranki. S to obveznostjo sodišča pritožnik po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel računati. Iz spisovnega gradiva namreč tudi ne izhaja, da bi sodišče pritožnika informiralo o vročanju sklepa z dne 23. 12. 2019 nasprotni stranki.
V okoliščinah danega primera, ko je bila obveznost vložitve pritožbe v dveh izvodih (za sodišče in nasprotno stranko) povzročena s postopanjem sodišča in ni izhajala iz normativne ureditve glede na izid prvostopenjskega postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe, je določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s posledicami iz 336. člena ZPP treba presojati restriktivno. Sankcija za vloženo nepopolno pritožbo iz izpodbijanega sklepa bi bila namreč prehud poseg v pritožnikovo pravico do pritožbe.
ZFPPIPP člen 60, 103, 103/4-2. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 6.
stečajni postopek - nagrada upravitelju za preizkus terjatev - število preizkušenih terjatev - pravna podlaga za terjatev
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica v prijavi terjatve za vse prijavljene terjatve navedla, da gre za neporavnane obveznosti dolžnika, ki so prihodek proračuna Republike Slovenije. Ali je kot taka zapisana v prijavi ali ne, ni pomembno. Pravno naravo terjatve je namreč mogoče ugotoviti le iz opisa dejstev in iz priloženih dokazov k prijavi terjatve.
Na podlagi dejstev, ki jih je upnica navedla v prijavi in dokazov, ki jih je k prijavi priložila, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da je prijavila eno terjatev, ki temelji na isti dejanski in pravni podlagi. Že iz uvodnega stavka o pripojitvi dveh družb k dolžniku in iz priloženih listin izhaja, da je v prijavi zajetih več terjatev, ki temeljijo na različnih seznamih izvršilnih naslovov, izdanih zoper tri pravne osebe. Zgolj na podlagi dejstva, da se je določena pravna oseba pripojila k stečajnemu dolžniku, terjatve zoper njo ni mogoče skupaj s terjatvijo zoper dolžnika opredeliti za eno terjatev, če ne temeljita na isti dejanski in pravni podlagi. Iz priloženih listin pa ne izhaja, da vsi seznami izvršilnih naslovov temeljijo na enaki pravni podlagi. Nekateri seznami izvršilnih naslovov temeljijo na odločbah o davčnem inšpekcijskem pregledu, nekateri na odločbah o odmeri davka na nepremičnine, nekateri pa na obračunu DDV. Že na podlagi navedenih dejstev izhaja, da je imela upnica do stečajnega dolžnika ne le eno, pač pa več terjatev.
Ker je nadomestilo nagrade za preizkus terjatev odvisno od števila pravočasno prijavljenih terjatev in v zvezi s tem posredno tudi z obsegom dela, ki je potreben za preizkus vsake od teh terjatev, upnica glede na neizpodbite razloge sodišča prve stopnje o ugotovljenem številu preizkušenih pravočasno prijavljenih terjatev upnikov neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava.
plačilni nalog za plačilo sodnih taks - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - fikcija vročitve - vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - pritožba se šteje za umaknjeno - izločitev sodnika - prepozna zahteva za izločitev sodnika
ZPP v prvem odstavku 116. člena omogoča vrnitev v prejšnje stanje, če je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženčevi razlogi za zamudo niso izkazani oz. utemeljeni. Toženec v pritožbi ne izpodbija vsebinsko argumentov izpodbijanega sklepa za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje (s katerimi se pritožbeno sodišče strinja), pač pa napada razloge prvostopenjske sodbe, kar pa ni upoštevno. Toženec ni uspel dokazati, da je zamudil s plačilom sodne takse za pritožbo iz upravičenega razloga, postopek s pritožbo zoper sodbo pa je ustavljen.
V zvezi s pritožbenimi očitki o nepravičnosti sodnika, ki merijo na izločitev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP). Navedbe tožene stranke v pritožbi so v tej smeri zato prepozne.
dodatek za pomoč in postrežbo - fikcija vročitve - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je sodna presoja dopustna le glede zakonitosti zavrženja rednega pravnega sredstva v predsodnem upravnem postopku in je prvostopenjska zavrnilna odločba o dodatku za pomoč in postrežbo že pravnomočna, v tem sodno socialnem ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o pravici sami.
skupno premoženje - skupno in posebno premoženje zakoncev - obstoj zakonske zveze - ekonomska skupnost - življenjska skupnost zakoncev - pojem življenjske skupnosti - družinsko in intimno življenje - ločeno življenje zakoncev - prenehanje življenjske skupnosti zakoncev pred razvezo zakonske zveze - zapuščinski postopek - izjava o odpovedi dediščini - sprejem dediščine - prekinitev zapuščinskega postopka - dedna pravica zakonca
Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da so življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora. Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev.
standard obrazloženosti ugovora - izvršba na podlagi verodostojne listine
V trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni zadostil standardu obrazloženosti in da dolžnik ni zanikal temelja zahtevka.
V kolikor je pritožba vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, takšne pritožbe ni mogoče šteti za dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe sodišča druge stopnje dovoljena zgolj izredna pravdna sredstva, to je revizija ali obnova postopka.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Pri pogoju izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji gre za dejansko in pravno vprašanje, tako da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti zgolj ob goli jezikovni razlagi. Z interpretacijskim argumentom pri razlagi vprašanja o izčrpanju možnosti zdravljenja ne zadostuje ugotovitev, da je bila tudi v Sloveniji zagotovljena enakovredna metoda, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca.
Nerelevantno je nenazadnje zatrjevanje tožene stranke, da se je tožeča stranka sama odločila za zdravljenje v tujini, ker je bolj zaupala kirurgu v Nemčiji. Iz celotne procesne dokumentacije, predvsem pa iz ugotovitev izvedenca je razvidno, da se je tožeča stranka za zdravljenje v tujini odločila zgolj in edino zaradi dejstva, ker ji v slovenskem sistemu ni bila ponujena enakovredna možnost za rešitev njene zdravstvene težave. Res je bila situacija izjemna, saj številne magnetno resonančne preiskave niso pokazale napetosti v možganskih prekatih, kar sicer potrjuje redkost zadeve, vendar so v Nemčiji izjemnost situacije prepoznali. Tožničino bolezensko stanje je bilo ogrožajoče in ni dopuščalo odlaganja zdravljenja brez posledic v časovnem obdobju 6 do 8 mesecev. Če bi tožeča stranka sledila priporočilom slovenskih specialistov, bi prišlo do precejšnjega ireverzibilnega kognitivnega upada in demence, kar je glede na njeno starost nesprejemljivo.