plačilo razlike plače - povečan obseg dela - pričakovani delovni rezultati
Na podlagi 22e. člena ZSPJS javnemu uslužbencu ne pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če (tudi če je opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta) ne presega pričakovanih rezultatov. Okoliščina, da javni uslužbenec opravljala dela in naloge drugega, a enako vrednotenega delovnega mesta, sama po sebi ne utemeljuje pravice do dela plače, o katerem govori 22.e člen ZSPJS.
Dokler izvršilni naslov velja, ga mora dolžnik izpolniti, sicer lahko upnik uporabi prisilna sredstva, v tem primeru postopek zavarovanja. Z vložitvijo predloga za zavarovanje so nastali upniku stroški. Ti so bili potrebni za zavarovanje po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj dolžnik še vedno dolguje obveznost po izvršilnem naslovu.
V kolikor je pritožba vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, takšne pritožbe ni mogoče šteti za dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe sodišča druge stopnje dovoljena zgolj izredna pravdna sredstva, to je revizija ali obnova postopka.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog za zamudo - vročanje družbi
V ugotovljenih dejanskih okoliščinah bi dolžnik po seznanjenosti s sodnim pisanjem moral v 11 dneh organizirati poslovanje tako, da bi kdorkoli iz podjetja dvignil pošiljko. Ker je šel kljub temu na kolektivni dopust, se je izpostavil nevarnosti zamude pri vložitvi ugovora.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Pri pogoju izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji gre za dejansko in pravno vprašanje, tako da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti zgolj ob goli jezikovni razlagi. Z interpretacijskim argumentom pri razlagi vprašanja o izčrpanju možnosti zdravljenja ne zadostuje ugotovitev, da je bila tudi v Sloveniji zagotovljena enakovredna metoda, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca.
Nerelevantno je nenazadnje zatrjevanje tožene stranke, da se je tožeča stranka sama odločila za zdravljenje v tujini, ker je bolj zaupala kirurgu v Nemčiji. Iz celotne procesne dokumentacije, predvsem pa iz ugotovitev izvedenca je razvidno, da se je tožeča stranka za zdravljenje v tujini odločila zgolj in edino zaradi dejstva, ker ji v slovenskem sistemu ni bila ponujena enakovredna možnost za rešitev njene zdravstvene težave. Res je bila situacija izjemna, saj številne magnetno resonančne preiskave niso pokazale napetosti v možganskih prekatih, kar sicer potrjuje redkost zadeve, vendar so v Nemčiji izjemnost situacije prepoznali. Tožničino bolezensko stanje je bilo ogrožajoče in ni dopuščalo odlaganja zdravljenja brez posledic v časovnem obdobju 6 do 8 mesecev. Če bi tožeča stranka sledila priporočilom slovenskih specialistov, bi prišlo do precejšnjega ireverzibilnega kognitivnega upada in demence, kar je glede na njeno starost nesprejemljivo.
ZUPJS člen 15, 15/2, 15/3, 23.. ZUP člen 10, 169, 171.. ZŠtip-1 člen 3, 9, 15.. ZUKD-2 člen 2, 3, 7.
državna štipendija - katastrski dohodek - mirovanje pravic
Glede na metodološki način določanja KD, ko sploh ne gre za dejanske prihodke zmanjšane za materialne stroške, temveč na predpisan način ocenjen dohodek na vnaprej določenih kategorijah kmetijskih in gozdnih zemljišč skladno z ZUKD-2, tožnica v tem sodno socialnem sporu ne more uspešno zatrjevati, da višina KD ni takšna, kot izhaja iz uradnih evidenc pristojnega davčnega organa. Ni sprejemljivo stališče sodišča o presoji in preizkušanju višine KD v Informativnem izračunu dohodnine za sporno leto v smeri, ali je izkazan v pravilni višini ali ne. Tožbeni razlogi s tem v zvezi niso takšni, da bi po 171. členu ZUP-a dopuščali dokazovanje, da v javnih listinah, in sicer v odločbi o odmeri KD ali informativnem izračunu dohodnine, ki sta postali pravnomočni, saj ju tožnica po lastni izjavi v davčnem postopku ni izpodbijala, KD po ZUKD-2 ne bi bil pravilno ocenjen in odmerjen. Sicer se že načeloma ni mogoče uspešno sklicevati na pravno neukost ali nepoznavanje prava, kaj šele na nezavedanje vpliva domnevno nepravilne davčne odločbe na drugih področjih
Prvi dolžnik je bil o dolžnosti podpisa pritožnika opozorjen v drugem odstavku pravnega pouka predhodnega sklepa, da se štejeta ugovora dolžnikov za umaknjena. Ker prvi dolžnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje o nepodpisu pritožbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni bila popolna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038395
KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 205, 205/1, 205/1-3.
kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba pravne kvalifikacije - sostorilstvo - kazenska ovadba kot dokaz - uradni zaznamek o prepoznavi
Zagovorniku zato ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sodbo oprlo tudi na vsebino kazenske ovadbe oškodovanca D. D., storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ravnanje sodišča prve stopnje sicer pomeni kršitev načela neposrednosti in s tem povezane pravice obdolženca do obrambe v smislu določbe 355. člena ZKP, torej relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa po presoji višjega sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
Ker pa pojem istovrstnosti zajema še tista kazniva dejanja, ki imajo skupen objekt varstva, to je v obravnavanem primeru lastnina oziroma premoženje drugih, je višje sodišče tudi kaznivo dejanje, opisano v točki II. izreka izpodbijane sodbe, skupaj z vsemi dejanji, opisanimi pod točko I. izreka sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Istovrstnost kaznivega dejanja je namreč podana tudi pri vseh oblikah udeležbe, torej tudi pri sostorilstvu, v takšnem primeru pa je treba nadaljevano kaznivo dejanje kvalificirati po najhujšem kaznivem dejanju.
Ker sodišče o toženkinih priglašenih pritožbenih stroških z izpodbijanim sklepom v izreku ni odločilo, se toženka zoper neodločitev sodišča ne sme (ne more) pritožiti.
Toženka je podala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, le podredno je podala pritožbo. Ker je sodišče o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa odločalo, in sicer tako, da ga je s sklepom zavrnilo, je bil njen primarni predlog izčrpan, zato o podredni pritožbi ni bilo dopustno (ni bilo treba) odločati.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00037434
ZDZdr člen 39, 39/1, 70, 70/1.
prisilna hospitalizacija - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - pogoji za zdravljenje brez privolitve - organska duševna motnja
Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra lahko zanesljivo prepričalo, da ima pritožnica duševno motnjo (organsko blodnjavo in osebnostno motnjo, s ponavljajočimi se depresivnimi epizodami), zaradi katere sta hudo moteni presoja realnosti in sposobnost pritožnice obvladovati svoje ravnanje. Kljub drugačni pritožbeni trditvi je narava te duševne motnje takšna, da terja ne le prisilno zdravljenje, ampak tudi omejitev pritožničine osebne svobode. Pritožnica je namreč pod vplivom duševne motnje že poskušala drugi osebi vzeti življenje in se je zato celo znašla v kazenskem postopku. Poleg tega je večkrat poskušala storiti samomor, s čimer spravila v resno nevarnost tudi svoje življenje.
standard obrazloženosti ugovora - izvršba na podlagi verodostojne listine
V trditvah je dolžnik nasprotoval terjatvi upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da ugovor ni zadostil standardu obrazloženosti in da dolžnik ni zanikal temelja zahtevka.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vložnikovo vlogo, na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno kot nepopolno zavrglo. Ker vložnik ni ravnal skladno z zahtevo sodišča po dopolnitvi vloge, saj sodišču ni posredoval izpodbijane dokončne odločbe in je bila njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, je sodišče postopalo pravilno.
plačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi zaradi neplačila sodne takse
Druga dolžnica ne zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni plačala takse za ugovor v roku, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi sklepa višjega sodišča, na kar sta jo opozorili sodišči prve in druge stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je bila materialnopravno pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00039787
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija - poveljnik
Tožnik je bil poveljnik oddelka, kar je dolžnost, ki ga je zavezovala k delovnim obveznostim ves čas misije, ne glede na določen in predviden prosti čas pripadnikov. Tožnik je bil tudi takrat odgovoren zanje. Tudi na proste dneve je moral pridobiti informacije od svojih pripadnikov, jih posredovati svojim nadrejenim in obratno. Sestanki so bili v oddelku vsak dan, pri čemer je bila njihova vsebina bistvena za delo v naslednjih dneh. Tožnik je moral vsak dan preverjati prisotnost pripadnikov svojega oddelka. Od tožnika se je pričakovalo, da bo na naloge pripravljen in da morajo biti pripravljeni tudi pripadniki njegovega oddelka. Četudi ni dobil izrecnega ukaza, je moral kot skrben poveljnik oddelka izvesti pripravo z vojaki, pregledati opremo in pripraviti vse potrebno za nalogo naslednjega dne. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik tudi na te dneve, ki so bili sicer evidentirani kot dnevi počitka, ni bil prost delovnih obveznosti. Ker mu tožena stranka ni zagotovila 21 dni tedenskega počitka, ji je sodišče utemeljeno naložilo plačilo odškodnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038023
KZ-1 člen 20, 20/2, 34, 34/1, 73, 73/1, 252, 251/3, 308, 308/3.. ZKP člen 374, 374/2.
varnostni ukrep odvzema predmetov - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kaznivo dejanje ponarejanja listin - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov
S temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, konkretno po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega zagovornica tudi ne trdi, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o izrečenem varnostnem ukrepu. Slednje pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP, to je izpodbijanje odločbe o varnostnem ukrepu, če sicer ne gre za kršitev zakona iz 5. točke 372. člena tega zakona, pač pa je sodišče to odločbo izdalo nepravilno.
skupno premoženje - skupno in posebno premoženje zakoncev - obstoj zakonske zveze - ekonomska skupnost - življenjska skupnost zakoncev - pojem življenjske skupnosti - družinsko in intimno življenje - ločeno življenje zakoncev - prenehanje življenjske skupnosti zakoncev pred razvezo zakonske zveze - zapuščinski postopek - izjava o odpovedi dediščini - sprejem dediščine - prekinitev zapuščinskega postopka - dedna pravica zakonca
Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da so življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora. Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev.
zahtevek za izročitev stvari - izročitev ključev - vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka - določitev vrednosti nedenarnega zahtevka - stvarna pristojnost sodišča - vrednost nepremičnine - ocena pravnega interesa - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Pri določitvi vrednosti nedenarnih zahtevkov, njihova vrednost ni avtomatično enaka vrednosti nepremičnine, temveč gre le za oceno pravnega interesa tožeče stranke za uspeh v pravdi. V konkretnem primeru ne gre za spor o lastninski pravici, ko bi ekonomska vrednost nepremičnine lahko bila relevantno merilo za presojo pravilnosti vrednosti spornega predmeta. Tožbeni zahtevek temelji na določbi prvega odstavka 66. člena SPZ, ki govori o tem, da ima solastnik pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmernemu svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Oceniti je torej potrebno pravni interes tožnic, da v takšni pravdi uspeta. Pri tem je odločilna vrednost spornega predmeta, kot sta jo določili tožnici v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Sodišče prve stopnje lahko spremeni višino spornega predmeta le v primeru, če stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost (tretji odstavek 44. člena ZPP), torej le, če je že na prvi pogled jasno, da izrazito odstopa od razumnega razpona vrednosti spora. Za to v konkretnem primeru ne gre.
oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - interes za kazenski pregon - zavrženje obtožnice
Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da bi zgolj zainteresiranost oškodovanca kot tožilca za vodenje kazenskega postopka v primeru aktivne legitimacije delničarjev, brez obstoja neposrednega deliktnega razmerja pomenilo obsežno širitev zakonske izjeme subsidiarnega kazenskega pregona na vse delničarje in družbenike v primerljivih zadevah, je zakonita in pravilna. Če bi se namreč dovolilo neposrednim ali celo posrednim delničarjem uveljavljati škodo, ki jim naj bi nastala kot posledica škode družbi, bi bil potencialni krog delničarjev, ki bi lahko uveljavljali takšno škodo, neomejen. Posledično bi takšne zahtevke lahko uveljavljali tudi manjšinski delničarji in posredni delničarji, ki so od oškodovane družbe preko vmesnih, hčerinskih družb oddaljeni. Vse to pa bi vodilo v množico sporov z nepredvidljivo visokim številom udeležencev.
ZPP člen 23, 23/3, 24, 24/1, 26, 26/2, 354, 354/1. ZIZ člen 266, 266/1, 266/4.
stvarna pristojnost - postopek zavarovanja z začasno odredbo - spor o pristojnosti - predhodno vprašanje - preuranjena odločitev - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - procesna kršitev - dejanja, s katerimi bi bilo nevarno odlašati - pravica do učinkovitega sodnega varstva - koneksnost
V pojasnjenem posebnem položaju, ko se je pravdno sodišče že predhodno izreklo, da ni stvarno pristojno, in mora o tem sprejeti višje sodišče pravnomočno odločitev, določila četrtega odstavka 266. člena ZIZ ni mogoče uporabiti drugače, kot, da se počaka na navedeno odločitev, saj gre za vprašanje, ki mora biti predhodno rešeno, da se lahko sprejme dokončno odločitev tudi o pristojnosti v postopku z začasno odredbo.