Za izračun pokojninske osnove detaširanih delavcev se upoštevajo plače, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se pokojnina odmeri od dejansko izplačane plače v tuji valuti, neutemeljen.
ureditev meje - stroški postopka - solidarna zaveza - sosporniki
Sosporniki krijejo stroške po enakih delih, pri solidarnih zavezancih pa je solidarna tudi njihova odgovornost za stroške, prisojene nasprotni stranki (tretji odstavek 161. člena ZPP). Ker so nasprotni udeleženci kot solastniki nepremičnine, glede katere se je določala meja, solidarni zavezanci, so dolžni skupne stroške povrniti predlagatelju solidarno.
službena ocena - vojska - odpoved pogodbe o zaposlitvi - negativna službena ocena
Tožeča stranka je prejela dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je po 2. alinei 1. odstavka 94. člena ZObr samostojni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v skladu s to določbo lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če je imel negativno službeno oceno dvakrat zaporedoma).
Pravica do vdovske pokojnine je osebna, neprenosljiva in nepodedljiva. S smrtjo zavarovanca pravica do uveljavljanja priznanja pravice do vdovske pokojnine ugasne in je v imenu pokojnega zavarovanca ne more uveljavljati nihče. Sodišče je zato postopek, v katerem je tožnica uveljavljala priznanje pravice do družinske pokojnine, zaradi njene smrti zakonito ustavilo.
odškodninska odgovornost - izplačilo razlike plače - poslovodna oseba - prenehanje mandata - protipravnost
Pogodba o zaposlitvi direktorice je določala obseg pravic, ki gredo tožnici iz naslova opravljanja funkcije direktorice tožene stranke. Potek mandata je določil datum, do katerega je tožnica upravičena do plače direktorice tožene stranke (31. 3. 2007). Po tem času, tudi če tožnica ne bi bila nezakonito razrešena in ji pogodba ne bi bila odpovedana, do plače za delovno mesto direktorice ne bi bila več upravičena. Tožnica je že 17. 6. 2006 s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala tudi po poteku časa, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 določen za čas trajanja mandata direktorice. Zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej tožnica ni bila upravičena do plače direktorice po prenehanju mandata direktorice (31. 7. 2007), saj je v tem delu kljub razveljavitvi odpovedi prenehala določba, ki je tožnici določala plačo direktorice. Odpoved je vplivala le na to, da je tožnici priznana podlaga za plačilo razlike v plači za čas trajanja mandata. Zato v ravnanju tožene stranke, ki tožnici v času po prenehanju mandata direktorice ni več izplačevala plače za delovno mesto direktorice, ni protipravnosti, ki bi jo lahko šteli kot element odškodninskega delikta.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 92, 92/2, 92/2-4, 109, 109/1, 109/2, 109/2-3, 109/4. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 56, 56/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – odpovedni rok – odpravnina – kontinuiteta delovnega razmerja – stečaj
Tožnik od leta 1988 do 1996 ni imel prekinitve v delovni knjižici, zato je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1988 do 1996 ter nato od 1997 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi v vmesnem obdobju od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, je podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
nadaljevanje izvršbe z družbenikom izbrisane družbe – edini družbenik ima stalno prebivališče v tujini – izvršili naslov
Sodišče prve stopnje bi moralo najprej odločiti o predlogu za nadaljevanje izvršbe proti družbeniku in šele v naslednjem koraku ugotavljati, ali ima družbenik v Republiki Sloveniji kakšno premoženje, zoper katerega bi bilo mogoče voditi izvršbo. Brez sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika namreč upnik ne bi imel nobene odločbe slovenskega sodišča, na podlagi katere bi sploh imel možnost uveljavljati poplačilo v državi, v kateri ima družbenik stalno prebivališče.
Ker tožnica pred vložitvijo tožbe pri tožencu ni najprej zahtevala, naj se o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo odloči v nadaljnjih sedmih dneh, in zatrjevala, da je ta rok brezuspešno potekel, ni prišlo do molka organa iz 2. odstavka 72. člena ZDSS-1, zato se tožba zavrže.
Ker je sodišče pritožbo zoper sodbo, poslano z navadno pošiljko, prejelo po izteku roka za pritožbo (15 dni od vročitve sodbe), je pritožba prepozna, zato se zavrže.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - stanje prehodne nerazsodnosti
Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedene določbe ni le, da delavec ne pride na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral, temveč je pogoj zanjo tudi to, da je to mogel storiti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v kritičnem obdobju zaradi stanja prehodne nerazsodnosti zaradi uporabe psihoaktivnih snovi ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Takšna ugotovitev izvedenca pa pomeni, da ni bil podan eden od kumulativno naštetih elementov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, to je možnost delavca, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost.
Tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana, ker ni (neupravičeno) prišel na delo, temveč zato, ker o odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri presoji, ali je tožniku možno očitati, da tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pa je dejansko pomembno ne le, ali je tožnik zaradi prehodne nerazsodnosti to mogel storiti, temveč tudi ali se je tožnik po svoji krivdi sam spravil v takšno stanje. Glede odgovornosti delavca za opustitev iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je v primeru prehodne nerazsodnosti smiselno potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 136. člena OZ. Ta določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.
solastnina – posel rednega upravljanja – popravilo strehe - soglasje solastnika – spor majhne vrednosti
Plačilo izvedenih del v zvezi s popravilom strehe je utemeljen na določbi 68. čl. SPZ, ker sta toženca kot solastnika soglašala s sanacijo; če soglasja ne bi bilo, bi bila terjatev utemeljena na podlagi 1. odst. 202. čl. OZ.
delna invalidska pokojnina - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Tožniku je delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo že dne 13. 3. 2012, odpoved pa mu je bila vročena šele dne 13. 4. 2012. 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine teče šele od takrat, ko je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja, to je z vročitvijo odpovedi, zato je bila prijava pri zavodu (20. 4. 2012) pravočasna.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/2, 12/4, 13, 13/3, 13/4.
zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks – neresnični podatki o družinskem članu
Del izjave o premoženjskem stanju je tudi izjava vlagatelja in polnoletnih družinskih članov, da so vsi navedeni podatki v vlogi (izjavi o premoženjskem stanju) resnični, točni in popolni, ter da so v vlogi navedeni vsi dohodki, prejemki in premoženje vlagatelja in njegovih družinskih članov. Če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, je treba izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - stroški v zvezi z zdravljenjem - izguba na zaslužku - odmera višine odškodnine - zastaranje - renta - sukcesivno nastajajoča škoda
V sodni praksi ni sporno, da lahko oškodovanec odškodnino za sukcesivno nastajajočo škodo (izgubo na dohodku) uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje, pri čemer se zastaralni roki računajo po določilih 352. člena OZ in rok prične teči z dnem, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod.
Okužba tožnika s hepatitisom C, ki je bila opredeljena za poklicno bolezen, ne sodi med zavarovane primere po zavarovalni polici za zavarovanje odgovornosti po splošnih zavarovalnih pogojih, sklenjeni med prvo in drugo toženo stranko, zato drugo tožena stranka ni odgovorna za izplačilo odškodnine tožniku.
Pri presoji ali gre za pasivnega družbenika ni pomembno, ali je bil družbenik dejansko pasiven ali aktiven, pač pa, ali bi glede na položaj, ki ga je imel v družbi, lahko bil aktiven. Njegova dejanska neaktivnost ga ne more razbremeniti odgovornosti. Drugi dolžnik bi torej moral dokazati, da glede na svoj položaj v družbi (lastnik 50 % poslovnega deleža) ni mogel vplivati na poslovne odločitve.
ZDR člen 6.a, 6.a/4, 44, 45, 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - poseg v delavčevo osebno integriteto
Nadrejena tožnice ni diskriminirala oziroma nad njo ni izvajala mobinga. Po določilih 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija, ki je podana, če delodajalec ne zagotavlja enake obravnave glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu z ZDR. Tožnica je navedla, da je bila diskriminirana iz razloga, ker živi sama z invalidnim sinom. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožena stranka kakorkoli tožnico diskriminirala iz tega. Tožničino doživljanje dogodkov je posledica njenega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila tožnica v dalj časa trajajočem bolniškem staležu in je zdravnik na obdobnem zdravniškem pregledu ocenil, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Ker ni bila ugotovljena odškodninska odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava, torej da gre za protipravno ravnanje, krivdo, nastanek škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo.
Poglavitni pogoj, da sodišče lahko izda zamudno sodbo je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, ta pogoj pa v predmetni zadevi ni izpolnjen. Tožena stranka namreč v času vročanja tožbe ni bivala na naslovu, kjer se ji je vročala tožba v odgovor, torej ji ni bilo omogočeno, da bi uspešno odgovorila na tožbo. Do spremembe naslova pa je prišlo že pred vložitvijo tožbe.