vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.
Prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR tako ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi, saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala.
Tožena stranka je od podjetja prenosnika s pravnim poslom prevzela pravico izdajanja televizijskega programa, prav tako je prevzela pravico uporabe nacionalne frekvence, na kateri je lahko program tudi oddajala. V obravnavanem primeru je zato šlo za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Navedeno pomeni spremembo delodajalca po samem zakonu, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Pogodba, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, velja nespremenjena naprej pri delodajalcu prevzemniku in je ni dovoljeno odpovedati. Zato je tožnici potrebno priznati pravice iz pogodbe o zaposlitvi sklenjeni pri delodajalcu prenosniku.
KONCESIJE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074649
ZPP člen 185. ZDKDPŠ člen 3, 3/1, 3/3. ZIPRS0607 člen 29. ZJF člen 56.
koncesijsko razmerje – pogodba o koncesijski dajatvi – koncesijska dajatev – dodatna koncesijska dajatev – aktivna legitimacija – študentska organizacija – proračunska sredstva – objektivna sprememba tožbe
Dodatna koncesijska dajatev je prihodek proračuna v lasti RS. Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev.
S sklenitvijo nove pogodbe je za kritje (plačilo zavarovalnine) – (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil – zavezana tudi nova zavarovalnica; to je lahko razlog, da je tožeča stranka kljub sklenjeni in veljavni pogodbi v potrdilu omenjala prenehanje kritja. V primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri dveh zavarovalnicah je obveznost pri izvajalcu pokrita, če zdravstveno storitev ali zdravilo (do)plača ena od njiju.
Zavezanka iz zavarovalne pogodbe je toženka in ne njen delodajalec. Ona je dolžna poskrbeti za obveznost plačila premij; njen riziko je, če delodajalec njenega naloga za plačilo premij ni izvajal.
ZIZ člen 178. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o določitvi vrednosti nepremičnine - obrazložitev sklepa – absolutna bistvena kršitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v izvršilnem postopku odločilo o vrednosti nepremičnine, ki se bo prodajala na javni dražbi, zato je določitev vrednosti za dolžnika pomembna odločitev. Najmanj, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno storiti je, da bi dolžniku odgovorilo na njegove pripombe. Zato sklep ni obrazložen tako, da bi lahko stranka vedela, zakaj sodišče ni sledilo njenim pripombam in da bi ga lahko pritožbeno sodišče preizkusilo.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074671
OZ člen 131, 140, 140/1, 243, 243/1, 336, 336/1, 352, 352/1, 352/3.
temelj odškodninske odgovornosti – razdor pogodbe – zastaranje odškodninske terjatve – nastanek škode – privolitev v kršitev pravice – pravočasno grajanje relativnih bistvenih kršitev postopka - zastopanje stranke
Tožeča stranka je za obseg škode izvedela šele po kršitvi pogodbene obveznosti in po razdrtju pogodbe. O zastaranju odškodninske terjatve pa je smiselno govoriti od takrat dalje, ko škoda nastane, kar ni nujno istočasno s škodnim dogodkom.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
dogovor – kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe - reprezentativni sindikat – retroaktivnost – retroaktivnost – regres za letni dopust – določitev števila dni letnega dopusta
Z Dogovorom je bilo med socialnimi partnerji pri toženi stranki dogovorjeno znižanje plač, regres za letni dopust za leto 2012 ter števila dni letnega dopusta. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb koncerna prvega toženca, na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev.
Odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, ne pomeni posega v že pridobljene pravice tožnika, ker do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v skladu s 131. členom ZDR zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Druga tožena stranka je tako tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovoru opredeljeno znižanje odmerjenega letnega dopusta za 2 dneva.
V Dogovoru je določeno, da se regres za letni dopust za leti 2012 in 2013, ne glede na določbe KPDŽP, izplača v enem delu v višini minimalne plače, najkasneje do konca junija tekočega koledarskega leta. Glede na to, da je v 2. odstavku 131. člena ZDR določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta je Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012 višino regresa za letni dopust za leto 2012 lahko določil drugače, kot pa je določeno v KPDŽP, ne da bi pri tem posegel v tožnikove že pridobljene pravice. Zato zahtevek za plačilo razlike v regresu za letni dopust ni utemeljen.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke (javnega zavoda) je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Čeprav pritožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pa je iz nadaljnjih navedb v obrazložitvi razvidno, da je pritožba dejansko vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila pokazana takoj po opravljeni meritvi, ter podaja lastno videnje poteka postopka izvajanja meritve hitrosti), torej iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa pritožba v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
dodatek za delo ob nedeljah - nočno delo - plačilo za delo - dodatek za posebne pogoje dela
Tožena stranka ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati dodatke. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.
ZJU člen 5. ZSPJS člen 2, 3, 3/3, 3.a, 8, 8/1, 13, 13/2, 19, 49.a, 49.a/1. ZDR člen 20, 20/1. ZZDej člen 62.
določitev višine plače – nov plačni sistem – napredovanja – javni uslužbenci
Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – kršitev načela kontradiktornosti – vročitev po fikciji – javna listina - nepravilna vročitev
Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.
Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.
Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Z navajanjem, da mora po prvem odstavku 45. člena ZPrCP voznik hitrost in način vožnje prilagoditi, med drugim tudi lastnosti ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, vozniškim sposobnostim, tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo, pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1 (kdaj gre za takšno kršitev določa ZP-1 v določbi 156. člena), temveč uveljavlja s pravnim sredstvom v tem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena ZP-1.