Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
Čeprav pritožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pa je iz nadaljnjih navedb v obrazložitvi razvidno, da je pritožba dejansko vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila pokazana takoj po opravljeni meritvi, ter podaja lastno videnje poteka postopka izvajanja meritve hitrosti), torej iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa pritožba v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.