Ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je neutemeljen, ker je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika, za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, je utemeljen, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
ZPP člen 270, 270/2. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3 – 2, 244, 244/1, 390, 390/2. ZIZ člen 240.
predhodna odredba - osebni stečaj - prekinitev postopka zaradi osebnega stečaja dolžnika - prednostna terjatev
Zaradi začetega osebnega stečaja nad dolžnico je bil postopek zavarovanja s predhodno odredbo prekinjen; ker sodišče v času prekinitve ne sme opravljati nobenih izvršilnih dejanj, tudi o nadaljnjih izvršilnih stroških ne more odločiti.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - vezanost na izvršilni naslov - sprememba dolžnikove obveznosti - delni umik predloga za izvršbo - utesnitev izvršbe - predložitev novega izvršilnega naslova - odlog plačila - tek zamudnih obresti
V kolikor se torej tekom izvršilnega postopka spremeni bodisi predmet, vrsta oziroma obseg dolžnikove obveznosti, mora upnik ustrezno spremeniti (utesniti) izvršilni naslov, na podlagi katerega je vložil predlog za izvršbo, ne pa predložiti drugega (novega) izvršilnega naslova, kot je to storil v obravnavanem primeru, saj je sodišče pri presoji utemeljenosti izvršilnega predloga vezano na dolžnikovo obveznost (predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve) iz izvršilnega naslova, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Iz pritožbenih navedb prekrškovnega organa je razvidno, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do prekoračitve največje dovoljene mase na četrti osi tovornega vozila prišlo zaradi tega, ker je kršitelj prevažal sipek material, ki se je med vožnjo zaradi zaviranja in pospeševanja neenakomerno razporedil po kesonu tovornega vozila. Z izpodbijanjem takšne ugotovitve sodišča prve stopnje prekrškovni organ ne uveljavlja pritožbenega razloga iz 2. točke 154. člena ZP-1, torej kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa ki določa prekršek, pač pa uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa v tem postopku pritožba ni dovoljena.
dogovor – kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe - reprezentativni sindikat – retroaktivnost – retroaktivnost – regres za letni dopust – določitev števila dni letnega dopusta
Z Dogovorom je bilo med socialnimi partnerji pri toženi stranki dogovorjeno znižanje plač, regres za letni dopust za leto 2012 ter števila dni letnega dopusta. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb koncerna prvega toženca, na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev.
Odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, ne pomeni posega v že pridobljene pravice tožnika, ker do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v skladu s 131. členom ZDR zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Druga tožena stranka je tako tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovoru opredeljeno znižanje odmerjenega letnega dopusta za 2 dneva.
V Dogovoru je določeno, da se regres za letni dopust za leti 2012 in 2013, ne glede na določbe KPDŽP, izplača v enem delu v višini minimalne plače, najkasneje do konca junija tekočega koledarskega leta. Glede na to, da je v 2. odstavku 131. člena ZDR določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta je Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012 višino regresa za letni dopust za leto 2012 lahko določil drugače, kot pa je določeno v KPDŽP, ne da bi pri tem posegel v tožnikove že pridobljene pravice. Zato zahtevek za plačilo razlike v regresu za letni dopust ni utemeljen.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika (vložitev tožbe), ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.
Za vsak jubilej se nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu PKP. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od januarja 2004 do vključno novembra 2008, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
plačilo razlike plače - vojak - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - denarna terjatev
Zahteva za plačilo po dejanskem delu je čista denarna terjatev. Tožnikov zahtevek na plačilo razlike v plači je čista denarna terjatev, glede katere je v skladu z določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR dopustno direktno sodno varstvo.
vrnitev v prejšnje stanje – napaka v naslovu sodišča
Vloga je pravočasna, če prispe na pristojno sodišče pravočasno, to je pred potekom roka. Da sodišče lahko pritožbo, vloženo na pristojno sodišče po izteku roka dne 17. maja 2013, šteje za pravočasno na podlagi določbe šestega odstavka 112. člena ZPP, mora torej slediti predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožene stranke.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
zamudna sodba - pogodba o štipendiranju - dolžnost izpolnitve obveznosti
Med strankama je bila sklenjena pogodba o štipendiranju. Štipendist (toženec) se je zavezal, da bo takoj po prejemu obvestila štipenditorja, da je pogodba razvezana zaradi neizpolnjevanja obveznosti štipendista, vrnil izplačane zneske štipendije, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prejema posameznih štipendijskih zneskov dalje do plačila. Ker toženec ni izpolnil obveznosti iz sklenjene pogodbe o štipendiranju in šolanja ni zaključil, je dolžan tožeči stranki povrniti izplačane zneske štipendij.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.