spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – kršitev načela kontradiktornosti – vročitev po fikciji – javna listina - nepravilna vročitev
Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.
Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.
ZFPPIPP člen 20, 20/5, 48, 231, 231-3, 232, 232/4, 279, 279/1. ZGD-1 člen 414.
začetek stečajnega postopka – ovira za začetek stečajnega postopka – postopek redne likvidacije – pravni interes upnika za začetek stečaja – procesna legitimacija upnika
Postopek redne likvidacije, ki je v teku nad dolžnikom, ni ovira za začetek stečajnega postopka. V primeru, da je dolžnik insolventen mora likvidacijski upravitelj nemudoma ustaviti postopek likvidacije in predlagati začetek stečajnega postopka. Nobene ovire pa ni, da začetek stečajnega postopka predlagajo upniki, če tega ni storil likvidacijski upravitelj.
Če upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen, so pogoji za začetek stečajnega postopka podani, s tem je podan tudi pravni interes za začetek stečajnega postopka. Pri tem tudi ni pomembno dejstvo, da je vse dolžnikovo premoženje zastavljeno.
sklep o razdelitvi – pritožba zoper sklep o razdelitvi – procesna legitimacija – stranka postopka – stečajni dolžnik
Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti le stranka postopka, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Insolventni dolžnik v glavnem postopku stečaja nima položaja stranke, saj je objekt in ne subjekt stečajnega postopka, postopek se vodi nad njim oziroma njegovim premoženjem.
Za vsak jubilej se nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu PKP. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo.
izvršilni naslov - stroški odgovora na ugovor - objektivno potrebni stroški
V predmetni zadevi sicer gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je vročitev ugovora dolžnika (v konkretni zadevi drugodolžnika) v odgovor upniku na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, pri čemer mora sodišče upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozoriti, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi storilo z dopisom z dne 18. 12. 2012 - list. št. 43 spisa). Vendar pa se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje, ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
ZOdv člen 2a, 34a, 34b, 34c, 34č, 34d, 34f. ZPP člen 87, 87/3, 343.
pritožba – zastopanje po tuji odvetniški družbi
Pritožba zoper sodbo je bila vložena po pooblaščeni odvetniški družbi s Hrvaške, ki ni izkazala, da ima pravico opravljati odvetniške storitve v Sloveniji. Pritožba je nedovoljena in se zavrže.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Tožena stranka je od podjetja prenosnika s pravnim poslom prevzela pravico izdajanja televizijskega programa, prav tako je prevzela pravico uporabe nacionalne frekvence, na kateri je lahko program tudi oddajala. V obravnavanem primeru je zato šlo za prenos dejavnosti po 73. členu ZDR. Navedeno pomeni spremembo delodajalca po samem zakonu, torej brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in brez sklenitve nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Pogodba, ki jo ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom, velja nespremenjena naprej pri delodajalcu prevzemniku in je ni dovoljeno odpovedati. Zato je tožnici potrebno priznati pravice iz pogodbe o zaposlitvi sklenjeni pri delodajalcu prenosniku.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
rejništvo - dodelitev otroka tretji osebi - sodna pristojnost
Po mnenju pritožbenega sodišča ima oče pravico, da s tožbo zahteva dodelitev svojih otrok babici, saj rejništvo ne izključuje odločanja o tem, pri komu naj bodo mladoletni otroci in pristojnost sodišča.
ZTPDR člen 49. SKPgd člen 47. ZDR člen 7, 7/3, 29, 29/1, 72, 129, 238.
dodatek za delovno dobo - odpoved pravici
Na podlagi 238. čl. ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2003) pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Tožnica je ob uveljavitvi ZDR imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
ZJU člen 5. ZSPJS člen 2, 3, 3/3, 3.a, 8, 8/1, 13, 13/2, 19, 49.a, 49.a/1. ZDR člen 20, 20/1. ZZDej člen 62.
določitev višine plače – nov plačni sistem – napredovanja – javni uslužbenci
Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.