sklep o razdelitvi – pritožba zoper sklep o razdelitvi – procesna legitimacija – stranka postopka – stečajni dolžnik
Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti le stranka postopka, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Insolventni dolžnik v glavnem postopku stečaja nima položaja stranke, saj je objekt in ne subjekt stečajnega postopka, postopek se vodi nad njim oziroma njegovim premoženjem.
Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožena stranka (dolžnik) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikala obstoja poslovnega razmerja s tožečo stranko. Navedbe, da nima zapadlih obveznosti do tožeče stranke, gre v obravnavanem primeru razumeti, kot da je vse svoje obveznosti do tožeče stranke že poravnala, ne pa, da v poslovnem razmerju s tožečo stranko nikoli ni bila. Ne gre torej za ugovor zanikanja obstoja obligacijskega razmerja, temveč za ugovor izpolnitve obveznosti.
Račun oziroma faktura je enostranska knjigovodska listina, ki sama po sebi ne izkazuje obstoja obligacijskega razmerja. Katerikoli subjekt poslovnih razmerij namreč lahko izda fakturo. Faktura pa ni dokaz o tem, da je bilo blago dobavljeno ali da je bila storitev opravljena. Takšen dokaz bi bila dobavnica za dobavljeno in prejeto blago.
Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
Ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je neutemeljen, ker je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika, za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, je utemeljen, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074671
OZ člen 131, 140, 140/1, 243, 243/1, 336, 336/1, 352, 352/1, 352/3.
temelj odškodninske odgovornosti – razdor pogodbe – zastaranje odškodninske terjatve – nastanek škode – privolitev v kršitev pravice – pravočasno grajanje relativnih bistvenih kršitev postopka - zastopanje stranke
Tožeča stranka je za obseg škode izvedela šele po kršitvi pogodbene obveznosti in po razdrtju pogodbe. O zastaranju odškodninske terjatve pa je smiselno govoriti od takrat dalje, ko škoda nastane, kar ni nujno istočasno s škodnim dogodkom.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.
Tožba in njena dopolnitev ne vsebuje določenega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev in ne dejstev, na katere tožnik opira zahtevek ter dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180/1.čl ZPP), zato jo je potrebno zavreči (108/5 čl. ZPP)
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
Za vsak jubilej se nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu PKP. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo.
dogovor – kolektivna pogodba - veljavnost kolektivne pogodbe - reprezentativni sindikat – retroaktivnost – retroaktivnost – regres za letni dopust – določitev števila dni letnega dopusta
Z Dogovorom je bilo med socialnimi partnerji pri toženi stranki dogovorjeno znižanje plač, regres za letni dopust za leto 2012 ter števila dni letnega dopusta. Dogovor ima naravo kolektivne pogodbe, saj ureja vprašanja, ki so predmet kolektivnega dogovarjanja in so ga na stranki delodajalcev sklenila poslovodstva družb koncerna prvega toženca, na strani delojemalcev pa reprezentativni sindikati in sveti delavcev.
Odmera regresa za letni dopust in določitev števila dni letnega dopusta, izvršena na podlagi določb Dogovora, ne pomeni posega v že pridobljene pravice tožnika, ker do začetka veljavnosti Dogovora tožnik še ni pridobil pravice do regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v skladu s 131. členom ZDR zapade v plačilo prvega julija tekočega koledarskega leta, kar pomeni, da tožnik do 29. 5. 2012, ko je pričel veljati Dogovor, ni pridobil pravice do letnega dopusta v višini, kakršna je bila določena v KPDŽP in je zato tožena stranka to višino z Dogovorom lahko spremenila, ne da bi posegla v že pridobljene pravice tožnika. Druga tožena stranka je tako tožniku 31. 5. 2012 zakonito izdala spremembo obvestila o odmeri letnega dopusta, v kateri je upoštevala v Dogovoru opredeljeno znižanje odmerjenega letnega dopusta za 2 dneva.
V Dogovoru je določeno, da se regres za letni dopust za leti 2012 in 2013, ne glede na določbe KPDŽP, izplača v enem delu v višini minimalne plače, najkasneje do konca junija tekočega koledarskega leta. Glede na to, da je v 2. odstavku 131. člena ZDR določeno, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta je Dogovor, ki je pričel veljati 29. 5. 2012 višino regresa za letni dopust za leto 2012 lahko določil drugače, kot pa je določeno v KPDŽP, ne da bi pri tem posegel v tožnikove že pridobljene pravice. Zato zahtevek za plačilo razlike v regresu za letni dopust ni utemeljen.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Iz pritožbenih navedb prekrškovnega organa je razvidno, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je do prekoračitve največje dovoljene mase na četrti osi tovornega vozila prišlo zaradi tega, ker je kršitelj prevažal sipek material, ki se je med vožnjo zaradi zaviranja in pospeševanja neenakomerno razporedil po kesonu tovornega vozila. Z izpodbijanjem takšne ugotovitve sodišča prve stopnje prekrškovni organ ne uveljavlja pritožbenega razloga iz 2. točke 154. člena ZP-1, torej kršitve materialnih določb ZP-1 ali predpisa ki določa prekršek, pač pa uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1, torej, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa v tem postopku pritožba ni dovoljena.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
plačilo razlike plače - zamudne obresti - zastaranje - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.
Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe.