ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
ZTPDR člen 49. SKPgd člen 47. ZDR člen 7, 7/3, 29, 29/1, 72, 129, 238.
dodatek za delovno dobo - odpoved pravici
Na podlagi 238. čl. ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2003) pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Tožnica je ob uveljavitvi ZDR imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Z navajanjem, da mora po prvem odstavku 45. člena ZPrCP voznik hitrost in način vožnje prilagoditi, med drugim tudi lastnosti ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, vozniškim sposobnostim, tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo, pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1 (kdaj gre za takšno kršitev določa ZP-1 v določbi 156. člena), temveč uveljavlja s pravnim sredstvom v tem postopku nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 154. člena ZP-1.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – kršitev načela kontradiktornosti – vročitev po fikciji – javna listina - nepravilna vročitev
Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.
Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
S sklenitvijo nove pogodbe je za kritje (plačilo zavarovalnine) – (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil – zavezana tudi nova zavarovalnica; to je lahko razlog, da je tožeča stranka kljub sklenjeni in veljavni pogodbi v potrdilu omenjala prenehanje kritja. V primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri dveh zavarovalnicah je obveznost pri izvajalcu pokrita, če zdravstveno storitev ali zdravilo (do)plača ena od njiju.
Zavezanka iz zavarovalne pogodbe je toženka in ne njen delodajalec. Ona je dolžna poskrbeti za obveznost plačila premij; njen riziko je, če delodajalec njenega naloga za plačilo premij ni izvajal.
ZIZ člen 178. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o določitvi vrednosti nepremičnine - obrazložitev sklepa – absolutna bistvena kršitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v izvršilnem postopku odločilo o vrednosti nepremičnine, ki se bo prodajala na javni dražbi, zato je določitev vrednosti za dolžnika pomembna odločitev. Najmanj, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno storiti je, da bi dolžniku odgovorilo na njegove pripombe. Zato sklep ni obrazložen tako, da bi lahko stranka vedela, zakaj sodišče ni sledilo njenim pripombam in da bi ga lahko pritožbeno sodišče preizkusilo.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
Ker je bila tožba tožeče stranke v večjem delu zavržena, to predstavlja s stališča tožeče stranke njen neuspeh, s stališča tožene stranke pa njen uspeh.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
KONCESIJE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074649
ZPP člen 185. ZDKDPŠ člen 3, 3/1, 3/3. ZIPRS0607 člen 29. ZJF člen 56.
koncesijsko razmerje – pogodba o koncesijski dajatvi – koncesijska dajatev – dodatna koncesijska dajatev – aktivna legitimacija – študentska organizacija – proračunska sredstva – objektivna sprememba tožbe
Dodatna koncesijska dajatev je prihodek proračuna v lasti RS. Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev.
Ugovor toženca v zvezi z neutemeljenostjo in nesorazmernostjo izdane začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine) je neutemeljen, ker je tožnik izkazal pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.
Ugovor tožene stranke v delu, ko ugovarja višini zneska terjatve tožnika, za katerega je bila izdana začasna odredba za zavarovanje, je utemeljen, saj je tožena stranka del terjatve in sicer odpravnino v višini glavnice že plačala. Zaradi tega je izdana začasna odredba utemeljena le do višine neizplačanega vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti od zneska odpravnine, od dneva zapadlosti do plačila.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
sklep o razdelitvi – pritožba zoper sklep o razdelitvi – procesna legitimacija – stranka postopka – stečajni dolžnik
Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti le stranka postopka, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. V glavnem postopku zaradi insolventnosti so procesna dejanja upravičeni opravljati vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. Insolventni dolžnik v glavnem postopku stečaja nima položaja stranke, saj je objekt in ne subjekt stečajnega postopka, postopek se vodi nad njim oziroma njegovim premoženjem.