plačilo razlike plače - zamudne obresti - zastaranje - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.
Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe.
ZJU člen 5. ZSPJS člen 2, 3, 3/3, 3.a, 8, 8/1, 13, 13/2, 19, 49.a, 49.a/1. ZDR člen 20, 20/1. ZZDej člen 62.
določitev višine plače – nov plačni sistem – napredovanja – javni uslužbenci
Tožena stranka je ob uveljavitvi novega plačnega sistema v letu 2008 pri prevedbi tožničine plače pravilno upoštevala tožničina napredovanja, saj je pravilno izhajala iz količnika plače 1,80 (ki je že zajela vsa dotedanja tožničina napredovanja) in ne iz osnovnega količnika plače prejšnjega delovnega mesta 1,40. Tožnica je bila po opravljeni prevedbi plače od 1. 8. 2008 dalje zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar negovalec - spremljevalec, za katerega je bil predviden osnovni 13. plačni razred, pri čemer je bila ob (zmotnem) upoštevanju napredovanj uvrščena v 18. plačni razred. Tožnica bi morala biti zaradi prestopa v višji tarifni razred delovnega mesta skladno z določbo 19. člena ZSPJS pravilno uvrščena v plačni razred, v katerega je bilo uvrščeno navedeno delovno mesto, to je v 13. plačni razred. To pa je tožena stranka po opravljeni reviziji uresničila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila tožnica uvrščena v 15. plačni razred.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
Za presojo pogojev izpodbojnosti je treba upoštevati celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika. Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2. ZPSDP člen 1.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke (javnega zavoda) je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Čeprav pritožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, pa je iz nadaljnjih navedb v obrazložitvi razvidno, da je pritožba dejansko vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila pokazana takoj po opravljeni meritvi, ter podaja lastno videnje poteka postopka izvajanja meritve hitrosti), torej iz pritožbenega razloga po 3. točki 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa pritožba v skladu z določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
KONCESIJE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074649
ZPP člen 185. ZDKDPŠ člen 3, 3/1, 3/3. ZIPRS0607 člen 29. ZJF člen 56.
koncesijsko razmerje – pogodba o koncesijski dajatvi – koncesijska dajatev – dodatna koncesijska dajatev – aktivna legitimacija – študentska organizacija – proračunska sredstva – objektivna sprememba tožbe
Dodatna koncesijska dajatev je prihodek proračuna v lasti RS. Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bodisi da jo poda delavec bodisi delodajalec, ni odpovednega roka, saj pri takšni odpovedi pride do takojšnje prekinitve delovnega razmerja.
Prve tri tožence konkurenčna klavzula po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavezovala, saj jim ni prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na enega izmed načinov iz določbe 2. odstavka 38. člena ZDR. Poleg tega so toženci v predpisanem roku iz določbe 2. odstavka 40. člena ZDR podali tožeči stranki tudi pisno izjavo, da jih konkurenčna klavzula ne zavezuje. Zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša plačilo izgubljenega dobička v višini 200.000,00 EUR tako ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala, da je bil razlog izgubljenega dobička v konkurenčnem delovanju prvih treh tožencev v novoustanovljeni družbi, saj jih po podani izredni odpovedi konkurenčna klavzula ni več zavezovala.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
Nezakonitost prenehanja delovnega razmerja kot elementa delodajalčeve odškodninske odgovornosti ni mogoče uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora za plačilo odškodnine, če delavec v sodnem postopku v predpisanem roku ni uveljavljal nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
zamudna sodba - pogodba o štipendiranju - dolžnost izpolnitve obveznosti
Med strankama je bila sklenjena pogodba o štipendiranju. Štipendist (toženec) se je zavezal, da bo takoj po prejemu obvestila štipenditorja, da je pogodba razvezana zaradi neizpolnjevanja obveznosti štipendista, vrnil izplačane zneske štipendije, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prejema posameznih štipendijskih zneskov dalje do plačila. Ker toženec ni izpolnil obveznosti iz sklenjene pogodbe o štipendiranju in šolanja ni zaključil, je dolžan tožeči stranki povrniti izplačane zneske štipendij.
Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.