izvršilni naslov - stroški odgovora na ugovor - objektivno potrebni stroški
V predmetni zadevi sicer gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kar pomeni, da je vročitev ugovora dolžnika (v konkretni zadevi drugodolžnika) v odgovor upniku na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, pri čemer mora sodišče upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozoriti, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi storilo z dopisom z dne 18. 12. 2012 - list. št. 43 spisa). Vendar pa se (ne)potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila ne ocenjuje zgolj z vidika obligatornosti vročitve ugovora v odgovor upniku, pač pa tudi z vidika upravičenosti navedb dolžnika v ugovoru in z vidika, ali upnik v odgovoru tem navedbam nasprotuje, ali ne, pri čemer se določeni stroški lahko izkažejo kot nepotrebni, čeprav jih stranka subjektivno drugače ocenjuje. Objektivno potrebni stroški, ki se lahko naložijo stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, so le tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
sodno varstvo zaradi neizbire kandidata – nastanek taksne obveznosti
Tožnik je zoper toženo stranko zahteval sodno varstvo zaradi neizbire kandidata, zato je ob vložitvi tožbe nastala taksna obveznost po 5. členu ZST-1. Po 105. a členu ZPP mora biti sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe.
Za presojo pogojev izpodbojnosti je treba upoštevati celoten sklop pravnih poslov, ki predstavljajo podlago za izpodbijano dejanje stečajnega dolžnika. Terjatev, ki jo je stečajni dolžnik pridobil zoper tožečo stranko z naslova odplačnega prevzema dolga, se je pobotala z obveznostjo do tožeče stranke iz naslova nakazil denarnih zneskov. Iz opisanega sledi, da je šlo pri izpodbijanih pravnih dejanjih stečajnega dolžnika za premoženjsko nevtralen posel.
spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – kršitev načela kontradiktornosti – vročitev po fikciji – javna listina - nepravilna vročitev
Navedb pritožnika, ki jih je podajal v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa se nanje le pavšalno sklicuje in jih ne konkretizira, glede na določilo drugega odstavka 350. člena ZPP ni mogoče upoštevati.
Pritožnik ne zatrjuje, da so v vročilnici navedeni podatki neresnični oziroma da so bile nepravilnosti pri sestavljanju le – te; zgolj z zatrjevanjem, da na glavno obravnavo ni bil pravilno vabljen, pa domneve o pravilno opravljeni vročitvi vabila ne more omajati.
ZTPDR člen 49. SKPgd člen 47. ZDR člen 7, 7/3, 29, 29/1, 72, 129, 238.
dodatek za delovno dobo - odpoved pravici
Na podlagi 238. čl. ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2003) pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Tožnica je ob uveljavitvi ZDR imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
dodatek za delo ob nedeljah - nočno delo - plačilo za delo - dodatek za posebne pogoje dela
Tožena stranka ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati dodatke. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od januarja 2004 do vključno novembra 2008, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika (vložitev tožbe), ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Tožena stranka je pri določitvi ocene v celoti upoštevala pravilne kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Tožnik je v ocenjevalnem obdobju delo sicer opravil zelo kvalitetno in je tudi dosegel delovne rezultate, ki so bili nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, vendar pa ni dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji, glede ostalih kriterijev ocenjevanja. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni delodajalca o delu tožnika ter sklepa komisije za preizkus ocene ni utemeljen.