Vrhovno sodišče opozarja, da v skladu s 25. členom Ustave pravica do pravnega sredstva pomeni, da mora biti vsakomur zagotovljena pravica izpodbijanja oblastne odločitve, vendar se po nastopu pravnomočnosti ta ustavna pravica izčrpa. Iz 25. člena Ustave tako izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega postopka.
Z delno spremembo odločitve sodišča prve stopnje po višjem sodišču je odločitev o predlogu okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora obtožencu postala pravnomočna. S tem je bila izčrpana pravica do pravnega sredstva obtoženca zoper navedeno odločitev, obtožencu pa je bila tekom postopka omogočena pravica do dvostopenjskega odločanja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da predhodni postopek o priznanju mednarodne zaščite pritožniku v Švici nima neposredne povezave z odločitvijo o predaji Švici v obravnavanem primeru. Kot je to pravilno zaključilo Upravno sodišče, zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne pomeni, da je pritožniku odvzeta možnost ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni pogoji. Poleg tega Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik pravni interes za pritožbo, drugače ta ni dovoljena. To pomeni, da mora v sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo - verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.