ZGD-1 člen 7, 7/1, 672. OZ člen 395, 395/1. ZFPPIPP člen 213, 213/2.
solidarna odgovornost podjetnika – prenos podjetja na d.o.o. - potrjena prisilna poravnava nad prevzemnikom premoženja – popolno poplačilo – samostojni podjetnik posameznik – odgovornost poroka po potrjeni prisilni poravnavi nad dolžnikom
Sankcija neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar kaže na njegovo solidarno odgovornost, kar pomeni, da lahko tožnica terjatev uveljavlja bodisi od obeh, bodisi le od enega izmed njiju.
Toženec je glede na njegovo solidarno odgovornost solidarni sodolžnik insolventne prevzemne družbe. Tožnica je tako proti tožencu upravičena do popolnega poplačila kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prevzemno družbo.
PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0076814
ZGD-1 člen 3, 3/6, 7, 7/1, 672. OZ člen 395, 395/1.
podjetnik posameznik - odgovornost podjetnika za obveznosti - prenos podjetja na novo družbo - pasivna legitimacija
Tudi v primeru, če bi tožbo zaradi plačila terjatve zoper podjetnika vložila še pred prenosom podjetja na novo družbo, sodišče v določbi 672. člena ZGD-1 ne bi imelo podlage, da zaradi prenosa podjetja na novo družbo upničin zahtevek zoper podjetnika zavrne. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugovoru zgrešene pasivne legitimacije pravilno ni sledilo.
sodne takse - oprostitev plačila - individualni delovni spor - vračilo stroškov izobraževanja - prehodne in končne določbe
Za postopek v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ZST-1 ni določal obveznosti plačila sodnih taks. Obravnavani individualni delovni spor je premoženjske narave, saj se nanaša na plačilo stroškov izobraževanja. Šele s spremenjenim ZST je bila določena obveznost plačila sodnih taks v postopku o individualnih delovnih sporih premoženjske narave (11. člen ZST-1B). V 26. členu ZST-1B (prehodna in končna določba) je določeno, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Tožena stranka torej v obravnavani zadevi, v kateri se je postopek začel v letu 2009, ni zavezanec za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, zato tožena stranka tudi nima pravnega interesa za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, saj takse za pritožbo ni dolžna plačati.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
vmesna sodba - oskrba službenega psa - plačilo - carinik - nadurno delo - vodnik službenega psa - plačilo za delo
Tožnik (carinik, vodnik službenega psa) v okviru ene ure (v delovnem času) ni mogle opraviti vseh delovnih nalog, ki so se nanašale na oskrbo in nego službenega psa. Ker je bilo delo s psom objektivno nemogoče opraviti le v delovnem času, je potrebno šteti, da je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Zato je tožnik upravičen do plačila ene ure dnevno za oskrbo službenega psa v spornem obdobju, ki jo je opravil preko polnega delovnega časa
oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti – ugovor zastaranja
Po prvem odstavku 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Ker je sporna taksna obveznost nastala 13.4.2011, bi relativno zastaranje nastopilo šele 31.12.2013 in ne že 13.4.2013, kot zmotno meni pritožba.
Po določbi 9. točke 1. odstavka 44. člena ZDoh-2 se odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predvidena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana delavcu pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi določbe 109. člena ZDR, ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ne glede na to pa je takšna odpravnina po navedeni določbi ZDoh-2 obdavčena z dohodnino v celoti, če je izplačana delavcu, ki sklene novo pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu ali pri osebi, ki je z delodajalcem povezana oseba, ali če je izplačana delavcu, ki je tudi povezan z delodajalcem. Vendar pa je potrebno pri opredelitvi neobdavčenega zneska ob izplačilu odpravnine iz poslovnega razloga poleg zneska, ki je določen kot pravica iz določbe 109. člena ZDR, upoštevati tudi pravilo, da neobdavčen znesek ne sme presegati 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji.
Tožena stranka je dolžna tožnici (ki ji je ob odpovedi pogodbe priznala odpravnino v višini treh povprečnih mesečnih plač) izplačati pripadajočo odpravnino v celotnem znesku, ki je zapadla v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja tožnice. Tožena stranka skladno s pravilno uporabo navedenih določb ZDoh-2 in ZDR ni imela podlage, da je tožnici od pripadajočega zneska odpravnine odtegnila znesek na račun dohodnine.
ZD člen 203. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4. ZPP 224, 224/1.
dedovanje - nadaljevanje postopka z dolžnikovim dedičem - posebna pravila o dokazu prehoda obveznosti - ugotovitvena sodba v pravdi - javna listina - pomen smrtovnice
V pravni teoriji in sodni praksi je usklajeno stališče, da mora biti prehod obveznosti na dediča izkazan s sklepom o delovanju.
Če se prehod zapustnikove terjatve oziroma dolga na dediča ne more dokazati s sklepom o dedovanju (ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine, ali je bilo v zapuščini samo premično premoženje, dediče pa niso zahtevali obravnave, se lahko pravno nasledstvo dokaže s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
Priznanje določenih dejstev za pripoznavo dolga ne zadošča. Izjava se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami, torej da dolžnik pripozna, da na podlagi točno določenega pravnega razmerja dolguje upniku.
V obdobju, ko je bil tožnik direktor tožene stranke, se je neizrabljeni letni dopust tožnika samodejno prenašal iz leta v leto, čeprav bi moral tožnik letni dopust predhodnega leta, na podlagi drugega odstavka 163. člena ZDR, izrabiti najkasneje do 30. junija v tekočem letu. Tožena stranka (oziroma njen nadzorni svet) tožniku ni onemogočala izrabe letnega dopusta. Tožnik je bil tisti, ki je kot direktor odločal o dopustu drugih delavcev in ki je bil po svoji funkciji dolžan delo organizirati tako, da je omogočil izrabo letnega dopusta sebi in drugim. Če tega ni storil, toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel izrabiti letnega dopusta.
Delavec in delodajalec lahko ob prenehanju delovnega razmerja skleneta dogovor o plačilu odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta (166. člen ZDR) le v primeru, če delavec dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov. Tožnik neupravičeno terja navedeni znesek na podlagi Direktive o delovnem času (Direktiva 2003/88/ES), ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni moč nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ne pomeni, da delavcu v vsakem primeru pripada nadomestilo v primeru prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tem primeru velja, da je denarno nadomestilo odvisno od objektivne nezmožnosti neizrabe dopusta.
ZGD-1 člen 3, 3/6, 7, 7/1. ZIZ člen 40, 40/4, 141, 141/7.
odgovornost samostojnega podjetnika - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja
Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Za svoje obveznosti podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Gre torej za enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Glede na navedeno, denarna sredstva na računu podjetnika hkrati predstavljajo tudi premoženje fizične osebe in v obravnavani situaciji, ko teče izvršba zoper dolžnika kot fizično osebo je dovoljena izvršba tudi na poslovni račun, ki ga ima po zatrjevanjih upnice dolžnik kot samostojni podjetnik.
Zahteva za povrnitev stroškov mora biti torej določno opredeljena. takšna pa ni, če stranka samo navede, da zahteva povrnitev vseh stroškov, ki ji pripadajo, čeprav jih je mogoče ugotoviti na podlagi vpisa, niti če se sklicuje na določila tarife o nagrajevanju odvetnikov, temveč je dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zanje zahteva.
Tako bi morala upnica, ki je vložila elektronski predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zahtevo za povrnitev izvršilnih stroškov določneje opredeliti, torej v nestandariziranemu delu besedila elektronske vloge opredeliti vrsto in obseg stroškov katerih povrnitev zahteva v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniških storitvah.
Če gre za kreditno razmerje, kakor je obravnavani primer, se od banke kot strokovnjaka na trgu kreditiranja, pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih (glavnici, pogodbenih in zamudnih obrestih, posameznih stroških,...).
invalidnost - invalidnina - telesna okvara - seznam telesnih okvar
Tožnik uveljavlja telesno okvaro po hujših stanjih po infarktu miokarda. Tožnik je uvrščen v I. funkcijski razred po klasifikaciji NYHA, pri njem okvara srčne funkcije ni podana v takšni stopnji, da bi bilo pri njem po Seznamu telesnih okvar mogoče ugotoviti telesno okvaro in mu zanjo priznati pravico do invalidnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do invalidnine za 60 % telesno okvaro, ni utemeljen.
Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Kot izpolnitev zahtevka se smiselno šteje tudi priznanje terjatve tožeče stranke v postopku prisilne poravnave. S tem je tožena stranka namreč dejansko pripoznala utemeljenost zahtevka v tem sporu. Zato mora tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali od vložitve sklepa o izvršbi do pravočasnega umika tožbe.
STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL0069679
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZGD-1 člen 591, 591/3, 591/3-1.
predlog za začetek stečajnega postopka – pripojitev - univerzalni pravni naslednik - prekinitev postopka
Univerzalno pravno nasledstvo je treba upoštevati tudi v zvezi s predlaganim začetkom stečajnega postopka nad prevzeto družbo, saj prevzemna družba vstopi v vsa procesna razmerja, katerih subjekt je bila pred pripojitvijo prevzeta družba.
ZZSV člen 3, 4. ZPIZ-1 člen 275. OZ člen 190. ZUP člen 113.
starostna pokojnina - dodatek k starostni pokojnini iz tujine - preplačilo - neupravičeno izplačan znesek
Po določbi 3. člena ZZSV se dodatek k starostni pokojnini iz tujine odmeri v višini razlike med usklajenim zneskom osnove in tolarsko oziroma evrsko protivrednostjo pokojnine, ki jo je upravičencu dolžan izplačati nosilec zavarovanja iz katere od drugih republik nekdanje SFRJ za tekoči mesec. V primeru, da nosilec zavarovanja iz katere od republik nekdanje SFRJ upravičencu ne nakaže pokojnine za določen mesec, se mu odmeri v višini osnove (4. člen ZZSV). Hkrati pa je določeno, da je upravičenec v 8 dneh po prejemu dolžan zavodu povrniti znesek pokojnine, ki mu jo za navedeni mesec naknadno nakaže nosilec zavarovanja iz druge republike nekdanje SFRJ. V tožničinem primeru specifikacija in podatki o višini pokojnine, ki jo je v relevantnem obdobju prejemala v BiH in o višini dodatka k tej pokojnini, ki ga je tožnici nakazoval toženec, pokažejo, da se je višina pokojnine v BiH periodično spreminjala oziroma zviševala, dodatek k pokojnini pa se je izplačeval v nespremenjenem znesku oziroma se kljub višji pokojnini v BiH ni znižal. Ker je tožnica prejemala višji dodatek k pokojnini kot je bila do njega upravičena, je prišlo do preplačila. Zato je tožnica neupravičeno izplačani znesek dolžna povrniti tožencu.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - ugovor po izteku roka - služnost hoje in vožnje
Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvršiteljevo poročilo z dne 19. 5. 2011, iz katerega jasno izhaja, da je bil sporni betonski zid odrezan na nivo služnostne poti in da je dolžnik odstranil določene ovire, še vedno pa je bil le delno omogočen prehod po služnostni poti. Iz izvršilnega naslova namreč jasno izhaja, da sta dolžnika dolžna ne le odstraniti betonski zid, temveč upniku omogočiti, da ta neovirano izvaja soposest hoje in vožnje preko parc. št. X do dovozne poti.
brezposelnost - denarno nadomestilo - osnova za odmero - invalidnost II. kategorije - povprečna plača - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - delavec invalid
Določba drugega odstavka 61. člena ZUTD (po kateri se v osnovo za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, če je zavarovanec v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo; če je zavarovanec prejemal plačo krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto denarno nadomestilo) ureja le primere, ko zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. Tožniku so bile v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti dejansko izplačane plače. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD. Posledično tožnikov tožbeni zahtevek na vštevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za odmero pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ni utemeljen.
Določba drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP, da razlog za prekinitev postopka preneha z dnem objave sklepov o preizkusu terjatev, ohranja procesno naravo sklepa o nadaljevanju postopka kot podlage za nadaljnje opravljanje procesnih dejanj oziroma za vodenje postopka. Drugače kot ZPP določa le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje. (Ne)obstoj pravočasnega upnikovega (tožeče stranke) predloga za nadaljevanje postopka zato lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka.
Za vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka ima pravočasen predlog za nadaljevanje postopka enako pravno naravo kot pravočasna vložitev tožbe.