posredni finančni leasing – izročitev predmeta leasinga – prenos zahtevkov iz prodajne pogodbe – odstop od pogodbe – kumulacija zahtevkov
Dokler tožeča stranka ni dosegla izročitve vozila, sama ni izpolnila svojih obveznosti iz leasing pogodbe. Od pogodbe ni mogla odstopiti, saj ni bila tožena stranka tista, ki jo je kršila. Odstopna izjava tožeče stranke je kot takšna ostala brez učinka, saj zanjo ni bila podana bistvena predpostavka.
Niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni obrazložilo časovnega trajanja vznemirjanja lastninske pravice, saj je sodišče prve stopnje to obrazložilo in tudi natančno opisalo. S tem pa je pravilno sledilo sodni praksi, predvsem pa se pravilno oprlo tudi na mnenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 343/2010, ki obravnava ravno časovno komponento vznemirjanja. Na podlagi ocene vseh dokazov in ob trditveni podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da glede na ravnanje toženke obstaja tudi v bodoče možnost takšnega vznemirjanja (da bodo psi - ali pa le eden nenadzorovano hodili na njegovo zemljišče). Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.
ZJU člen 23, 25, 79, 79/1, 84. ZUTD člen 190. ZDS člen 73. ZDR člen 47, 47/2, 73.
imenovanje v naziv - pogoj za izvrševanje javnih nalog - res judikata - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - sprememba delodajalca - javni uslužbenci - prevzem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči.
ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.
ureditev agrarnih skupnosti po ZPVAS – agrarna skupnost kot gospodarsko združenje članov – družbena pogodba civilnega prava – vodenje poslovne dokumentacije – vpogled članov v poslovno dokumentacijo agrarne skupnosti – obveščanje članov
S sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti in sprejemom Pravil agrarne skupnosti, je bila med člani sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki (člani agrarne skupnosti) skupen namen gospodariti s premoženjem, ki je bilo vrnjeno članom. Zaradi teh značilnosti agrarne skupnosti se lahko kot dispozitivna pravila za zadeve, ki niso urejene v Pravilih agrarne skupnosti, uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika o družbeni pogodbi.
spor o pristojnosti – kraj storitve kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno Okrajno sodišče v Novi Gorici. Kot kraj storitve kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati kraj naveden v obtožnem predlogu. Ta v opisu očitanega kaznivega dejanja prikrivanja navaja, da je obdolženec ukradeno osebno vozilo „prevzel in ga z namenom prikritja prepeljal preko Mejnega prehoda V. v Republiko Slovenijo“, kar pomeni, da je kot kraj storitve naveden kraj v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno Okrajno sodišče v Postojni pravilno navaja, da je pravilna pravna podlaga za presojo o karjevni pristojnosti tretji odstavek 26. člena ZKP. Ker je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici, to pomeni, da je slednje tudi krajevno pristojno za odločanje.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nezakoniti dokazi – dokazi, pridobljeni v drugi državi članici Evropske unije – nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem – pravica do komunikacijske zasebnosti
Pri oceni, ali gre za dovoljen poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti, ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva, sklenitev naročniškega razmerja za telekomunikacijsko sredstvo v tujini tudi ne more biti ovira za tak poseg, če so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji. Nadzor komunikacij tujih operaterjev, ki tranzitirajo preko repetitorjev na italijanskem ozemlju je v R Italiji dopusten, saj predstavlja komunikacijska zasebnost varstvo posameznikovega interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, zato samo sredstvo ni pravno relevantno. V obravnavani zadevi je bila jurisdikcija italijanske države podana zato, ker se je ukrep v celoti izvajal na italijanskem ozemlju izključno nad pogovori, ki jih je obtoženec vršil z italijanskimi državljani, ki naj bi bili vpleteni v kriminalno dejavnost obtoženca.
uporabnina – zastaranje - zastaralni rok - ravnanje strank v upravnem postopku
Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
ZP-1 člen 143, 143/1. Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami člen 15.
stroški hrambe zaseženih predmetov – trenutek, ko obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide z ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, na sodišče
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj zato, ker samo ni izdalo odredbe za zaseg predmeta, pač pa zgolj odredilo vrnitev predmeta – motornega kolesa obdolžencu, ni dolžno kriti nobenih stroškov v zvezi s hrambo le-teh. Glede na določbo 15. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami se glede vnaprejšnjega plačila stroškov (torej do kdaj so le-ti breme ministrstva pristojnega za notranje zadeve oziroma od kdaj naprej sodišča) šteje, da so predmeti izročeni pristojnemu sodišču tudi, če so ob predložitvi kazenske ovadbe ostali v hrambi in upravljanju pri policiji. Smiselno to pomeni, da s trenutkom, ko prekrškovni organ vloži obdolžilni predlog na sodišče tudi obveznost glede plačila kasnejših stroškov hrambe preide na sodišče. Zato spadajo med stroške hrambe do katerih plačila je izvršitelj upravičen tudi stroški hrambe, ki so nastali do trenutka, ko mu je bila vročena odredba, da se obdolžencu motorno vozilo vrne.
Dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila čas (izmeno), kdaj mora opravljati delo oziroma, da je imela odrejen delovni čas, po katerem je morala delo opravljati, da je tožena stranka njeno delo nadzorovala in da je delo opravljala tudi skupaj z drugo delavko v isti izmeni, izkazuje, da je delo opravljala kot da bi bila v delovnem razmerju. Pri tem je pomembno dejstvo, da je glavna dejavnost tožene stranke prodaja, da je tipično delovno mesto v trgovini prodajalec, na to delovno mesto se je nanašala tudi prijava potreb po delu, ki jo je tožena stranka podala v oglasu, da se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve pri toženi stranki in je nato prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Tožnica je opravljala delo v polnem delovnem času (8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko). Tožnica je opravljala delo trgovke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, delovno razmerje, do katerega je prišlo na podlagi dejanskega opravljanja tožničinega dela, pa ni zakonito prenehalo, ko ji je tožena stranka ustno prekinila pogodbo, saj ni bil podan noben od zakonskih razlogov in načinov prenehanja, kot so opredeljeni v 75. členu ZDR. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti odpovedi in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, utemeljen.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat ugodil pritožbi obdolženca vloženi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njega uvedla preiskavo. Zoper tako odločitev ni pritožbe, ker gre za sklep, izdan na drugi stopnji (399. člen ZKP).
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Že dejstvo, da Zakon o prekrških omejuje obseg in vsebino nalog v šestem odstavku 19. člena ZP-1 na največ 400 ur, kaže, da z nalogami v splošno korist ni mogoče nadomestiti globe, ki je bila storilcu izrečena v višini 50.000,00 EUR.
Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.
Mednarodna konvencija o začasni ustavitvi ladij člen 1, 3, 3/4, 8, 8/2.
PZ člen 841, 948, 948/1.
začasna zaustavitev ladje - pomorska terjatev - odgovornost za terjatev, povezano z ladjo - zakupno razmerje z lastnikom ladje
Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67. Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 40.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - avstrijski nosilec zavarovanja - ugotavljanje pogojev za priznanje pravice - nacionalna zakonodaja
Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nacionalna zakonodaja. Glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tožnik je tako invalid III. kategorije, zato nima pravice do invalidske pokojnine.
S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO
VSM0022085
ZDen člen 3. ZIKS člen 145. ZNP člen 37. ZPP člen 286, 286/1. ZPSP ZSNČ člen 2. Zakon o zaplembi imovine in opravljanju zaplembe člen 28. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem opravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-2, 1/1-3.