sklep o dedovanju – vrednost zapuščine – določitev vrednosti zapuščine
Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo 2. odst. 214. člena ZD, ne sodi določitev vrednosti zapuščine. To zakon ureja zgolj pri računanju nujnega in razpoložljivega dela in pri popisu ter ocenitvi zapuščine, ki pa nista obvezni dejanji. Če sodišče vrednost zapuščine ugotavlja zgolj zaradi odmere sodnih taks, tega podatka v izrek ni dolžno zapisati, vrednost pa lahko oceni na podlagi proste presoje ob uporabi kriterijev iz 25. člena ZST.
Res je vpis lastninske pravice na podlagi kopije pogodbe v nasprotju z določbo ZZK-1, vendar pa gre za kršitev, ki je formalnega značaja in jo je mogoče uveljavljati z ustreznim pravnim sredstvom v zemljiškoknjižnem postopku. Namen oziroma funkcija izbrisne tožbe pa ni odprava formalnih kršitev zemljiškoknjižnega postopka, ki je pridržana ustreznim pravnim sredstvom, temveč odpravi neveljavnosti vknjižbe iz materialnopravnih razlogov.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – nezakonit odvzem prostosti
Kot napako ali nezakonito delo organa v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP je šteti tudi pripor, v katerem je bil tožnik potem, ko so nastopili pogoji za odpravo pripora in ta ni bil odpravljen.
subrogacija – splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe – vožnja pod vplivom alkohola – domneva alkoholiziranosti
Dolžnost zavarovanca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.
Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi gradbena dela na sosednjih nepremičninah v lasti tožene stranke kakorkoli posegla v njeno lastninsko pravico. Sporno je namreč le dejstvo, da tožena stranka s takšnimi posegi onemogoča izvedbo Občinskega podrobnega prostorskega načrta, kar pa ne more biti predmet presoje sodišča, temveč upravnega organa (1. čl. ZPP).
zemljiškoknjižni postopek – načelo dispozitivnosti postopka – predhodni preizkus zemljiškoknjižnega predloga – odpravljiva pomanjkljivost zemljiškoknjižnega predloga – vknjižba nujne poti
Sodišče lahko na predlog vpiše tudi del trase nujne poti, ki poteka po parceli nasprotnega udeleženca, če je predlagani vpis opisan v skladu s sklepom o določitvi zasilne poti.
razmerje premoženjskopravne narave – uporaba ZPP – pravnomočno priznana terjatev – vračilo zneska
Toženec je v izvršilnem postopku dosegel poplačilo terjatve. Za vračilo tega zneska, ki ga v predmetnem postopku od njega zahteva tožnik, ni nikakršne pravne podlage. Ne gre namreč niti za neupravičeno obogatitev (podlago za premik premoženja predstavlja pravnomočna sodba) niti za odškodnino (ni protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost).
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da ne gre za neupravičeno obogatitev, če je premoženje odvzeto na podlagi pravnomočne sodbe, glede zahtevka za nematerialno škodo pa, da gre za pravno nepriznano škodo. S sklepom se je izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka.
Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka in iz pritožbe smiselno izhaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila glavna obravnava zmotno vodena in ni imel možnosti dokazovanja svojih tožbenih navedb. Po mnenju pritožnika sta sodbi Okrajnega in Višjega sodišča, ki sta bili podlaga za neupravičeno izvršbo, nični. Pritožuje se glede po njegovem mnenju napačnih ugotovitev navedenih dveh sodišč in glede postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da je povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in je sodišče odločilo, da je dolžan zavarovalnici povrniti odškodnino, ki jo je ta izplačala oškodovancem. Sodnica naj bi ga prevarala s tem, ko je njegove navedbe glede že zaključene pravde obravnavala kot predlog za obnovo in mu tako vsilila svojo voljo. Ugovarja tudi pristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo, kar utemeljuje s tem, da gre za prometni dogodek, ki je kaznivo dejanje in bi se morala zadeva obravnavati v skladu z Zakonom o kazenskem postopku pred kazenskim sodiščem.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VII P 1162/98, ki je botroval izvršbi, so nerelevantne, saj je bil postopek pravnomočno zaključen in navedena pravnomočna sodba pomeni izvršilni naslov. Sodnica pritožniku tudi ni vsiljevala svoje volje, ampak je ravnala v skladu z določili ZPP, saj je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi in je obnova eno izmed teh. Glede na to, da je tožnik tekom celotnega postopka navajal predvsem dejstva in dokaze, ki so se nanašala na pravnomočno zaključen postopek, ga je sodnica opozorila na možnost vložitve predloga za obnovo in ga seznanila s pogoji za takšen postopek. S tem ni prišlo do nikakršne prevare, prisiljenja in neveščega ravnanja sodnice, kakor navaja pritožnik.
Zadevo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po določbah ZPP, saj gre med pravdnima strankama za razmerje premoženjskopravne narave in ne kazenskopravne, kot to zatrjuje pritožnik.
Zahtevek za 9.800,00 EUR ni utemeljen kot neupravičena obogatitev (1. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), saj pravnomočna sodba pomeni pravni temelj za plačilo. Prav tako ni utemeljen kot odškodninski zahtevek, saj je tožena stranka v izvršilnem postopku prejela navedeni znesek na podlagi pravnomočne sodbe in zato ni podana nikakršna protipravnost, ki bi opravičevala plačilo odškodnine. Glede tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, s tem ko je tožniku nasprotna stranka očitala povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so bile takšne navedbe dane z namenom uveljavljanja njenih pravic v okviru pravdnega postopka in da pri tem ni bilo podanega žaljivega ali zaničljivega namena, zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in gre za pravno nepriznano škodo.
Ker ni podanih razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogov, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).
ZPP člen 286, 286/1, 286/2, 286b, 339/1. OZ člen 131, 192.
povrnitev škode –vzročna zveza – adekvatna vzročnost – lastnosti oškodovanca – doktrina eggshell skull – degenerativne spremembe – obseg škode - prekluzije – relativna bistvena kršitev – pravilnost in zakonitost sodbe
Odgovorna oseba mora poškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Ne more računati na (povprečno) zdravega oškodovanca. Zaradi degenerativnih sprememb, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel nobenih telesnih bolečin, odškodnine ni mogoče zmanjšati. Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, ne more predstavljati krivdnega prispevka oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.
Adekvatnost („normalnost, običajnost“) vzroka se meri le glede na nastanek škodne posledice (škodnega dogodka), ne pa tudi na obseg nastale (povzročene) škode. V konkretnem primeru pa ni sporno, da tožnikove degenerativne spremembe na nastanek nesreče niso vplivale.
Izvedba dokaza, ki je bil neopravičeno predlagan prepozno, predstavlja bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Psihiatrično izvedensko mnenje je namreč edini dokaz, na katerega je oprta odločitev sodišče prve stopnje v tem delu, hkrati pa tudi edini primeren dokaz za ugotavljanje dejstev, ki jih je tožnik s tem zvezi zatrjeval. Sodba sodišče prve stopnje je torej kljub temu, da je vsebinsko nemara celo pravilnejša, zaradi kršitve določb ZPP o prekluziji drugačna, kot bi bila, če prepozen dokaz ne bi bil izveden.
razmerja med starši in otroci – pravice in dolžnosti staršev in otrok – dolžnost preživljanja – določitev preživnine – potrebe upravičenca – materialne in pridobitne možnosti zavezanca – spremenjene okoliščine
Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca ni pomembna le njegova plača, temveč kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Preživninska obveznost je naravna in strogo osebna obveznost staršev v zvezi z zakonsko urejenimi pravicami otrok. Značaj te obveznosti zato zahteva od zavezanca, da zasluži toliko, da zagotovi svoj del sredstev za preživljanje svojih otrok.
ZD člen 133, 133/2, 163, 214, 214/1, 214/2. ZPP člen 339, 339/2-15, 347, 347/1, 358, 358/1- 6.
vsebina sklepa o dedovanju – vrednost zapuščine - protispisnost – odprava pomanjkljivosti na drugi stopnji
Določene ugotovitve vnašajo v sklep o dedovanju nejasnost, glede obsega premoženja pa je protispisna. Sodišče druge stopnje je s spremembo sklepa samo odpravilo kršitev.
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056870
ZPP člen 7. ZZZDR člen 59. ZIZ člen 59.
nedopustnost izvršbe – premoženjska razmerja med zakonci – skupno premoženje – razpravno načelo – trditvena podlaga – vezanost na trditveno podlago
Ob tem, ko tožena stranka ne izpodbija ugotovitve o solastninskem deležu tožnice do 1/2 in je sodišče mimo trditvene podlage ugotavljalo solidarno odgovornost tožnice za dolg, je materialnopravno napačno zavrnilo zahtevek za nedopustnost izvršbe.
duševno zdravje - sprejem osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom
Gre za situacijo, ko država nadomesti odločitev osebe o zdravljenju, ko ta zaradi duševne motnje ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, hkrati pa je zdravljenje nujno potrebno zaradi varstva njenega življenja ali premoženja oziroma življenja in premoženja drugih.
ODŠKODNINSKO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC – USTAVNO PRAVO
VSL0059056
EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. URS člen 23/1, 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravie do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja v razumnem roku - povrnitev nepremoženjske škode - pravna podlaga zahtevka - pravno priznana škoda
Nepremoženjska škoda, ki jo tožnik vtožuje zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana škoda, saj je ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, navedene v 179. do 182. čl. OZ.
Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.
Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.
Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0056730
SPZ člen 8, 48, 48/3, 54. ZZZDR člen 12, 51, 51/2, 52. ZOR člen 210. OZ člen 190. ZPP člen 191, 196.
povečanje vrednosti nepremičnine – izboljšave na nepremičnini – neupravičena pridobitev – obogatitveni princip – skupno premoženje – terjatev skupnega premoženja – stvarna legitimacija na aktivni strani – sosporniki – nujni sosporniki
Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Razlogi pravičnosti zato terjajo ureditev ustreznega instrumenta, ki bi omogočil izravnavo na premoženjskem področju. Tak primer pokriva določilo 48. člena SPZ, ki določa, da tisti, ki je investiral v zgradbo in jo izboljšal, lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. SPZ, ki ureja navedeni izravnalni zahtevek, je z vidika tistega, ki je investiral v zgradbo lastnika oziroma jo izboljšal, specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi iz OZ.
Terjatev skupnega premoženja je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZZZDR). Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik v takšnem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Uveljavljanje kolektivne terjatve torej vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov (en zakonec), aktivna legitimacija ni podana.
ZPP člen 81, 81/1, 199, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPPSL člen 147, 147/5, 171, 171/3.
stečajni postopek – prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe – stranke in njihovi zastopniki – pravdna sposobnost – formalno statusno preoblikovanje – sprememba pravnoorganizacijske oblike – zavrženje tožbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V stečaju prodani dolžnik (bivši stečajni dolžnik) je povsem pravno sposoben oziroma je sposoben biti stranka, saj ne s prodajo ne z ustavitvijo stečajnega postopka ne preneha. Poslej obstaja kot pravna oseba, ki ni univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, čeprav ima v trenutku prodaje enake zunanje organizacijske znake. Gre za isto pravno osebo z novim lastnikom (kupcem, ki se vpiše kot ustanovitelj), nihče od njiju pa ne odgovarja za terjatve proti dolžniku, ki so nastale do izročitve pravne osebe kupcu.
dejavnost razširjanja programskih vsebin – pravice in obveznosti izdajatelja – izdajatelj medija – odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje – odgovorni urednik – odgovornost delodajalcev
Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, je izdajatelj in ne producent. Drži sicer, da lahko dejavnost izdajatelja obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin, vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija.
Ob konfliktih javnega interesa in varovanja zasebnosti se srečujemo z vprašanjem sorazmernosti, torej tehtanjem, ali je bil poseg v zasebnost prizadetega sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija. Pri tem je potrebno upoštevati, ali je bil cilj, h kateremu se teži, legitimen, ali so bila uporabljena sredstva pravno dopustna, ali so bila izbrana sredstva za dosego cilja primerna, uporabna in mogoča ter da so v poštev prihajajoča sredstva potrebna in niso zunaj vsakega razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti cilja.