stroški postopka - stroški v zvezi z vlogami za oprostitev plačila stroškov postopka – potrebni pravdni stroški
Stroški v zvezi z vlogami za oprostitev stroškov postopka se tičejo zgolj tožnika samega, načina poravnavanja stroškov njegovega zastopanja ter njegovih zmožnosti za zagotovitev sredstev za plačilo predujma. Niso neposredno povezani s predmetom pravde, zato jih ne moremo uvrstiti med stroške, potrebne za pravdo.
vrnitev zaplenjenega premoženja – materialno in procesno nasledstvo
Ker je bilo o stroških postopka odločeno po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, ki je obveznost nasprotne udeleženke prenesla na RS, bi moralo prvostopenjsko sodišče slednjo pozvati, da vstopi v postopek namesto nasprotne udeleženke.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004458
ZVCP-1 člen 130, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 114, 114/6, 202a.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zagovor obdolženca
Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.
Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.
ZP-1-UPB3 člen 90, 90/5, 144. ZOdvT člen 41, 41/1.
pravica do zagovora - pisni zagovor obdolženca - pooblastilo zagovornika - stroški postopka - nagrada zagovornika
Že ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zagovornika obveščalo o procesnih dejanjih, kaže, da je štelo, da je zagovornik s strani obdolženca pooblaščen za njegovo zagovarjanje. Če je menilo (in moralo bi), da po faxu poslana kopija pooblastila ne zadostuje, bi moralo zagovornika pozvati, da dostavi sodišču originalno pooblastilo, pa tega ni storilo. V skladu z določbo 90. člena ZP-1 ima obdolženi pravico, da se zagovarja s pomočjo zagovornika, ki si ga sam izbere. Na kakšen način bo ta izvrševal obrambo stranke je stvar dogovora med zagovornikom in stranko, ki jo zagovarja. To, da se obdolženi ni odzval vabilu na zaslišanje, pri čemer je bil opozorjen, da bo sodišče izdalo sodbo brez njegovega zagovora, pa ne pomeni, da obdolženi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nima pravice dajati navedb, predlagati dokazov in dajati drugih predlogov. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ni štelo vloge zagovornika, čeprav jo ta imenuje pisni zagovor, kot zagovor obdolženca, saj bi le to moral obdolženec podpisati, da bi se lahko štela kot njegov zagovor, vendar bi v takem primeru moralo, v skladu z določbo 67. člena ZP-1, v zvezi z določbami 76. člena ZKP zahtevati od obdolženca, da vlogo podpiše. Glede na to, da tega sodišče od obdolženca ni zahtevalo, je treba vlogo, ki jo je sestavil zagovornik, šteti kot obrazloženo vlogo obrambe. Zagovornik je upravičen zahtevati fotokopije zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih, do teh pa bi bil upravičen tudi, če bi se procesnih dejanj udeležil. Zato je nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje, ki zagovorniku odreka pravico do fotokopij zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih, češ da se kljub vabilom nanje, le teh ni udeleževal.
listine, ki so podlaga za vknjižbo – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za dovolitev vpisa – utemeljenost zahtevka za vpis – dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige
Zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.
ZOR člen 154, 195, 195/2, 369, 372, 372/1, 376, 376/1, 376/2, 388, 392, 392/3. OZ člen 324, 324/2. ZPP člen 8, 8/1, 254, 286, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-12.
povzročitev škode - obseg povrnitve premoženjske škode - povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - vzročna zveza - teorije o vzročni zvezi - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija ratio legis - teorija o retrospektivni analizi vzročnosti - teorija o prospektivni analizi vzročnosti - merilo mejnega praga zadostne verjetnosti - tuja pomoč - zamudne obresti - čista in nečista denarna terjatev - sukcesivna terjatev - izvedenec - dokazna ocena - zastaranje - metodološki napotek - splošno znana dejstva - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sodna in izvensodna poravnava - res transacta - navajanje dejstev in dokazov - prekluzija - pritožbena obravnava - pravica do pritožbe
Jasen namen določbe 2. odstavka 195. člena ZOR je, da se oškodovancu nadomesti škoda s plačilom denarne rente, če je oškodovanec zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubil zaslužek, do česar pa ne bi prišlo, če ne bi bilo škodnega dogodka (teorija ratio legis).
V primeru sukcesivnega vtoževanja odškodnine veljajo naslednja pravila zastaranja: velja zastaralni – subjektivni triletni oz. petletni objektivni rok, vendar pa se za vsako naslednjo terjatev z vložitvijo tožbe za predhodno pretrga zastaranje in začne teči šele, ko je spor ali končan ali pa kako drugače poravnan.
Sodišče druge stopnje se v vseh delih, ko je razveljavilo prvostopno sodbo, ni odločilo za možnost, da opravi pritožbeno obravnavo, ker je ocenilo, da bi kršilo ustavno pravico do pritožbe, saj je bilo treba prvostopno sodbo razveljaviti glede več delov zahtevka oziroma več zahtevkov, pri čemer gre za samostojne dejansko-pravne sklope, ki terjajo novo in drugačno dejansko in materialno pravno presojo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – nezakonit odvzem prostosti
Kot napako ali nezakonito delo organa v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP je šteti tudi pripor, v katerem je bil tožnik potem, ko so nastopili pogoji za odpravo pripora in ta ni bil odpravljen.
uvedba dedovanja - prehod zapuščine na dediče – razpolaganje z zapuščino – deklaratorna narava sklepa o dedovanju
Določila ZD zapuščinsko sodišče obvezujejo, da zapuščinski postopek uvede in vodi ter da o dedovanju odloči, ne glede na to, ali so dediči kot skupni lastniki z zapuščino že razpolagali. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave, saj je zapuščina na dediče prešla že pred njegovo izdajo.
Sodna praksa upošteva degenerativne spremembe kot pravno relevanten sovzrok za nastanek škode samo, če so že pred škodnim dogodkom povzročale zdravstvene težave.
ZD člen 162, 163, 164, 167, 167/1, 214, 221. ZPP člen 141, 141/1, 280, 280/1, 339, 339/1. ZZK-1 člen 24, 24/2.
vročanje pisanj – vabilo na narok – način vročanja – razpis naroka za glavno obravnavo – možnost obravnavanja pred sodiščem
Čeprav je od prejema tretjega vabila do izvedbe naroka, na katerem je bil izdan sklep o dedovanju, pritožniku ostalo manj kot 15 dni, mu možnost obravnavanja v postopku ni bila odvzeta. S postopkom je bil namreč seznanjen že s prejšnjimi vabili, ki so mu bila pravočasno vročeni, vendar se naroka neupravičeno ni udeležil.
Ker tožnica v postopku na poziv sodišča prve stopnje v določenem roku ni podala pripomb na izvedensko mnenje in tudi ni navedla razlogov, da bi se lahko štelo, da pripomb brez svoje krivde ni mogla predložiti, pritožbene navedbe glede dejanskega stanja v zvezi s tem mnenjem predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto.
Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti, zato okrajno sodišče ne more dovoliti spremembe tožbe, če tožeča stranka poveča obstoječi zahtevek, tako da je višji od 8345,85 EUR.
ZD člen 133, 133/2, 163, 214, 214/1, 214/2. ZPP člen 339, 339/2-15, 347, 347/1, 358, 358/1- 6.
vsebina sklepa o dedovanju – vrednost zapuščine - protispisnost – odprava pomanjkljivosti na drugi stopnji
Določene ugotovitve vnašajo v sklep o dedovanju nejasnost, glede obsega premoženja pa je protispisna. Sodišče druge stopnje je s spremembo sklepa samo odpravilo kršitev.
OZ člen 131, 171, 179. Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln člen 6, 6-11.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47a, 47a/1, 47a/2, 47a/4.
Na tleh ležeči voziček v trgovini, kjer je pozornost kupcev usmerjena v razstavljene izdelke, ne omogoča varnega in nemotenega gibanja po trgovini. Zavarovanka tožene stranke je s tem, ko ni poskrbela za to, da se voziček na prehodu ne bi nahajal, opustila tisto skrbnost, ki se od nje pričakuje kot od strokovnjaka, zaradi česar je podana njena odškodninska odgovornost do 70 %.
Določba 943. člen OZ velja le za izpolnitev obveznosti sopogodbeniku iz pogodbe o zavarovanju, pri neposrednem odškodninskem zahtevku oškodovanca proti zavarovalnici odškodninsko odgovornega zavarovanca pa se ne uporablja.
ZTLR člen 20. SPZ člen 39. OZ člen 190. ZPP člen 213, 287, 339, 339/2, 339/2-14.
nepravična pridobitev – pridobitev lastninske pravice – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – izstavitev zemljiškoknjižne listine
Trditev tožnice, da je poravnala tudi del kupnine, ki bi jo moral plačati prvi toženec, ne opravičuje njenega zahtevka po izstavitvi zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri prvo toženčevem deležu vknjižila solastninska pravica v njeno korist.
Tožnica ni dokazovala, da je poravnala kupnino namesto prvega toženca, zato je njen zahtevek po plačilu neutemeljen.
odškodninska odgovornost – deljena odgovornost – sokrivda sopotnika zaradi neuporabe varnostnega pasu
Neuporaba varnostnega pasu je eden od dejavnikov, ki so vplivali na obseg škode, ki je nastala oškodovancu. Ni pa take vrste dejavnik, ki bi prekinil vzročno zvezo med škodljivim dejstvom in posledico. Neuporaba varnostnega pasu s strani oškodovanca nikakor ni vplivala na sam potek prometne nesreče, do katere bi na povsem enak način in v enakem obsegu prišlo tudi, če bi bil tožnik pripet z varnostnim pasom. Neuporaba varnostnega pasu je vplivala zgolj na obseg poškodb oškodovanca in v tem kontekstu je treba uporabiti določbe OZ, ki se nanašajo na prispevek oškodovanca k nastanku škode oziroma določbe o deljeni odgovornosti. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse, ki v podobnih primerih neuporabo varnostnega pasu brez izjeme opredeljuje kot prispevek oškodovanca k nastanku škode.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prispevek tožnika k nastanku škode, zato ker se ni privezal z varnostnim pasom, 30 %, odgovornost tožene stranke pa 70 %.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0020901
OZ člen 163, 171, 171/1, 187, 395, 619. ZPP člen 339, 339/1, 443, 443/1, 456, 458, 458/1. 1 VSC sodba Cp 413/2004 z dne 19.5.2005.
odškodninska odgovornost izvajalca zimske službe – čiščenje snega in posipavanje na parkirnem prostoru trgovskega centra – podjemna pogodba - poledenelo vozišče – soprispevek – trditvena podlaga - pričakovanost poledice – označba spolzkega vozišča – odgovornost več oseb za isto škodo – opravljanje poslov splošnega pomena – dovoljenost vseh pritožbenih razlogov, kljub sporu majhne vrednosti
Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala izključno krivdo voznika avtomobila, zato je sodišče prve stopnje temelj odškodninske odgovornosti utemeljeno preizkusilo tudi z vidika morebitne soodgovornosti samega voznika za nastanek škode.
Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.
Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.
Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.