izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - stroški
V prvem odstavku 400. člena ZPP je določba, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o stroških, ki je akcesorne narave, postopek ni bil pravnomočno končan, zato bi bila možna revizija glede stroškov samo, če bi se obenem v njej preverjala tudi pravilnost odločitve o glavnem zahtevku ali če bi stroškovni izrek postal izrek o glavni stvari (na primer drugi odstavek 166. člena ZPP, 193. člen ZPP). Takega primera v tem sporu ni, saj glavni zahtevek ni več sporen in zato ni predmet revizije, stroški pa, ker ni šlo za umik tožbe, tudi niso postali glavni zahtevek.
Glede na podatke v spisu obstaja močan dvom, da je skrivanje obdolženca takšne narave kot ga ima v mislih 1. točka 1. odstavka 432. člena ZKP, ampak bi bolj kazalo, da se izmika prihodu na glavno obravnavo. Odreditev pripora iz tega razloga pa je mogoča iz drugačne dejanske in pravne podlage.
ZPP (1977) člen 20, 20/1, 20/2, 22, 23. ZIP člen 14, 50, 50-4, 53, 53/3.ZS člen 106, 106/1-5.
izvršilni postopek - krajevna pristojnost sodišča - spor o pristojnosti med rednimi sodišči
Zakon o izvršilnem postopku nima določb o tem, kako ravna sodišče, kadar meni, da ni krajevno pristojno. V skladu z določilom 14. člena istega zakona je treba v takih primerih uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), ki vsebuje predpise o rešitvi kompetenčnega spora. Po določilu 23. člena ZPP odloči v sporu o pristojnosti med rednimi sodišči neposredno višje sodišče, ki je v tem primeru vrhovno sodišče glede na to, da se spor o krajevni pristojnosti nanaša na dve okrajni sodišči z območja dveh višjih sodišč. Kdaj se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno, določa 20. člen ZPP. Po določilu prvega odstavka navedenega člena se lahko izreče le na ugovor toženca, podanem najpozneje na pripravljalnem naroku (oziroma v ugovoru, če gre za izvršilno zadevo - 4. točka 50. člena v zvezi s tretjim odstavkom 53. člena ZIP), po uradni dolžnosti pa le v primerih, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, vendar najpozneje na pripravljalnem naroku oziroma dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari (kar pomeni, da se po odločitvi o glavni stvari ne more več izreči za krajevno nepristojno).
izredna pravna sredstva - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Toženec temelji svoj predlog za obnovo postopka na 9. točki 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi, opredeljeni v tem določilu, pa so lahko razlog za obnovo postopka le ob nadaljnjem pogoju, da jih stranka ni mogla uveljavljati v prejšnjem, pravnomočno končanem, postopku brez svoje krivde (2. odst. 422. člena ZPP). Stranke so v postopku dolžne navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek (ali izpodbijajo navedbe oz. dokaze nasprotne stranke) in za ta dejstva predlagati dokaze. Taka procesna dolžnost strank je opredeljena v 1. odst. 7. člena, 1. odst. 186. člena, 219. členu in 299. členu ZPP. Zanemarjenje opisane procesne dolžnosti strank glede določenih dejstev oz. dokazov ima za posledico izgubo pravice do obnove postopka na podlagi 9. točke 421. člena ZPP, kolikor se predlog sklicuje na ta dejstva oz. dokaze.
upravičenci do denacionalizacije - uveljavljanje pravic - zahteva za denacionalizacijo - vrnitev nacionaliziranega premoženja - neodplačno podržavljeno premoženje
Tako je moglo revizijsko sodišče preizkusiti le, ali so bile določbe zakona o denacionalizaciji (ZDen), posebno določbi 5. in 72. člena pravilno uporabljene glede na ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je predlagatelj prodal nepremičnino s parcelno št... (sedaj ...) k.o... dne 19.4.1966 zaradi pritiskov in groženj s strani predstavnikov občine; da je predlagatelj kot prodajalec s tedanjo kupnino 25.000,00 novih din prejel le 12,68% od vrednosti nepremičnine; da je znašala vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja 7,595.893,37 SIT; da znaša vrednost te nepremičnine po sedanjem stanju manj in da je sporna parcela ves čas enake izmere (čeprav je po prvotnih izmerah merila 228 m2, po sedanjih točnih izmerah pa meri 268 m2). Glede na take ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je predlagatelj upravičenec do denacionalizacije po 5. členu ZDen in sta zato odločili, da mora nasprotni udeleženec vrniti predlagatelju nepremičnino s parc. št... k.o... z objekti na tej parceli vred.
Ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da bi ga pritožbeno sodišče moralo seznaniti o tem, po kakšnih kriterijih je obsojencu naložilo "kar 20.000 tolarjev povprečnine", zlasti tudi ne zato, ker je že pri odločanju o pritožbi ocenjevalo trajanje in zamotanost kazenskega postopka in okoliščino, da je obsojenec zaposlen in da ima redne dohodke.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah - bodoča škoda - določitev višine odškodnine
Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 28/78 do 57/89) in se odločili, da so telesne bolečine, duševne bolečine in strah trajali dovolj dolgo in v tako intenzivni obliki, da upravičujejo satisfakcijo v obliki denarne odškodnine. Pri presojanju, kolikšen denarni znesek je pravičen, pa je sodišče prve stopnje ob primerjavi tožničinih težav z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi pravilno določilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti z zdravljenjem v znesku 400.000,00 tolarjev in zavrnilo presežek, saj tožničine telesne bolečine niso bile tako hude in dolgotrajne, zlasti pa ni trpela hujših zdravniških posegov in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi bolečine, ki jih bo trpela v bodoče, bo s primernimi varovalnimi ukrepi in pozornostjo lahko ublažila. Tudi prestani primarni in sekundarni strah nista bila tako huda in intenzivna, da bi bil utemeljen višji znesek kot 100.000,00 tolarjev, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.
Sodišče ni kršilo kazenskega zakona, saj je bila pogojna obsodba preklicana prav zato, ker je obsojenec v preizkusni dobi storil sorodno kaznivo dejanje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS03584
ZTLR člen 20.ZZZDR člen 51, 51/2.ZNP člen 122, 122/3.
skupno premoženje - zastaranje - delitev skupnega premoženja - solastnina - določitev velikosti deležev - stvarnopravna narava zahtevka za izplačilo deleža solastnika
Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna, čeprav sta jo oprli na zmotno materialnopravno podlago. Ker sta ugotovili, da je šlo med strankami za sporazumno gradnjo, pri kateri so vse tri tudi sodelovale in da so živele v družinski skupnosti, ko je bilo ustvarjeno sporno premoženje, spora iz takega razmerja ni mogoče reševati po pravilih, ki veljajo za neposlovna razmerja (kot sta pravno zmotno ocenili sodišči nižjih stopenj). Sprejema pa revizijsko sodišče nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je sporno premoženje skupno premoženje pravdnih strank (zadnji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje). Predmetni spor je tako spor o skupnem premoženju in deležih strank na njem. To pomeni, da je spor stvarnopraven. Stvarnopravno podlago pa ima spor tudi v primerih, ko en član skupnosti zahteva ugotovitev deleža na skupnem premoženju, hkrati pa uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da mu večinski solastnik(i) izplača(jo)
vrednost njegovega deleža v skladu s pravili tretjega odstavka 122. člena zakona o nepravdnem postopku. Zaradi iztoževanja vrednosti deleža v denarju zahtevek torej ne izgubi stvarnopravne narave (kar pomeni, da spor zaradi navedenega ne postane obligacijskopraven). Stvarnopraven zahtevek pa ne zastara.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje
Pravno odločilne okolnosti za rešitev spora so bile ugotovitve nižjih sodišč, da so sporno nepremičnino (zahodni del parc. št..., sedaj . k.o...., ki je podrobno opisan) od nekdaj nemoteno in dobroverno uživali tožniki, pred tem pa njihovi pravni predniki, da je za priposestvovanje lastninske pravice potrebna doba potekla že pred uveljavitvijo zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica spornega dela nepremičnine. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini s priposestvovanjem. Taka presoja je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilna. Namreč tožniki so v sporu dokazali vse potrebne predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in to po pravilih paragrafa 1460 in naslednjih ter 1493 občega državljanjskega zakonika, ki so v bistvenem enake, kot jih vsebuje četrti odstavek 28. člena dne 8.2.1980 objavljen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list bivše federacije, št. 6/80).
Ker se v sodni praksi za take poškodbe priznava denarna odškodnina, vendar ne visoka, je sodišče druge stopnje nedvomno upoštevalo, da je tožnik že v letih in ima lahko vsaka poškodba starega organizma zanj težje posledice kot pri mladih ljudeh ter da majhni otroci in starejši ljudje težje prenašajo bolečine in jih je bolj strah. Kljub temu pa je moralo tako individualno ugotovljeni obseg škode objektivizirati in primerjati s podobnimi primeri v sodni praksi.
V zvezi z odškodnino za strah je treba opozoriti, da še vedno velja pravno stališče, sprejeto na posvetovanju civilnih sodnikov sodišč splošne pristojnosti v Sloveniji v letu 1973, po katerem se priznava odškodnina za strah, ki je zelo intenziven in je moral pustiti v duševnosti prizadetega trajnejše posledice, oziroma je moral brez posledic trajati dalj časa. V danem primeru je bil tožnikov strah ob toženčevem napadu intenziven in toliko dolgotrajen, da upravičuje priznanje denarne odškodnine, njegovega strahu za izid zdravljenja, ki je bil kratkotrajen, pa tudi po intenzivnosti ni mogoče primerjati s strahom zaradi ogroženosti lastnega življenja ali telesne integritete.
ZOR člen 172. ZUpr člen 101, 103.ZLS člen 2.URS člen 26, 26/1.
pravica do povračila škode - odgovornost pravne osebe (države) za škodo, ki jo povzroči njen organ - upravni organ - vpis prepovedi odtujitve motornega vozila v prometno dovoljenje - protipravnost ravnanja
Če bi upravni organ (tožena stranka) uporabila prisilna sredstva za izvršitev vpisa prepovedi odtujitve v prometno dovoljenje, bi prekoračila svoja pooblastila pri izvrševanju odredbe sodišča, torej v postopku, ki ne spada med upravne postopke. Opravila bi izvršilna dejanja (s prisilnimi sredstvi) za vpis podatkov v prometno dovoljenje, ki niso obligatorne narave (glej Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, Ur. l. SFRJ št. 74/89 in Pravilnik o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah, Ur.l. RS, št. 2/92 in spremembe v Ur.l., št. 70/95). Z izdano začasno odredbo pa sodišče toženi stranki ni naložilo oprave izvršilnih dejanj zoper dolžnika.
Tožeči stranki, glede na določbo 5. alinee 1. odstavka 9. člena ZDoh, ni mogoče priznati posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ker iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da njeni starši ne živijo z njo v skupnem gospodinjstvu, ampak v drugi državi.
Če je pogodbeno dogovorjena valutna klavzula kot podlaga za plačilo tolarske protivrednosti dolgovanega zneska, tečejo zamudne obresti po zakoniti obrestni meri od tolarske protivrednosti na dan plačila.
lastninsko preoblikovanje podjetij - načini preoblikovanja - upravičenja nekdanjih delavcev podjetja - pridobitev deleža na kapitalu preoblikovanega podjetja
Pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožnik uveljavlja pridobitev deleža na podlagi ZLPP, saj ni videti kakšne druge zakonske podlage za takšen zahtevek. Pravkar omenjeni zakon pa ne nudi podlage za to, da bi mogel nekdanji delavec (četudi vodilni) podjetja z družbenim kapitalom kako drugače pridobiti delež na kapitalu preoblikovanega podjetja kot na ustrezen način možnega samega preoblikovanja podjetij (18. člen ZLPP). To pa je mogoče le s pridobitvijo delnic, ne pa tako, da bi moralo podjetje nekdanjemu delavcu kaj izplačati. Tožnik v svojih trditvah ne navaja niti, da se je toženka odločila za preoblikovanje z interno razdelitvijo delnic (druga alinea 18. člena in prvi odstavek 23. člena ZLPP), niti ne, da je toženki predložil lastniške certifikate (31. člen ZLPP), da bi z njimi pridobil delnice (peti in šesti odstavek 23. člena ZLPP).
Skratka, ne izkazuje, da bi karkoli ukrenil za pridobitev tistega, za kar meni, da bi mu šlo, in kar bi bilo utemeljeno po zakonu, ter po drugi strani, da je ob tem tožena stranka ravnala nepravilno.
ZOR člen 178, 178/2, 186, 189, 189/2, 206, 206/4. ZTVCP člen 45, 45/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - trčenje avtomobila s priklopnim vozilom tovorne kompozicije - odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - povrnitev škode - stopnja krivde - kdaj zapade odškodninska obveznost - obseg povrnitve gmotne škode - odmera po cenah ob izdaji sodne odločbe
Zavarovatelj odgovornosti vlečnega vozila mora kriti tudi škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, zavarovatelj slednjega pa to škodo skupaj z njim, torej solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR).
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - zahteva za odkup ožjega družinskega člana - odklonitev prodaje stanovanja po 128 čl. SZ - pridobitev stanovanjske pravice - uporaba več stanovanj - izvenzakonska skupnost dveh imetnikov stanovanjske pravice
Pravico do nakupa v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (dne 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) mora izpolnjevati tako imetnik stanovanjske pravice kakor tudi njegov ožji družinski član.
Privatizacija stanovanj po SZ izhaja iz ureditve po ZSR. Zato je sodišče druge stopnje na te določbe pravilno opozorilo. V situaciji, kakršna je nastala med tožnico in B.L., je izbira enega od obeh stanovanj pred uveljavitvijo SZ sicer izostala, vendar pa to ne pomeni, da sta zaradi tega pridobila več pravic, kot bi jih imela, če bi do nje prišlo. Ugotovitev trajne življenjske skupnosti sovpada z ugotovitvijo statusa imetnika stanovanjske pravice in uporabnika po ZSR. Ta okoliščina pa je za pravico do privatizacije iz 117. člena SZ odločilnega pomena.
Ob ugotovitvi, da bi stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje na enem od obeh stanovanj, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da izbire nima več, ker je eno od obeh stanovanj že prodal imetnici stanovanjske pravice (ki je istočasno ožji družinski član na drugem), potem obveznost stanodajalca po SZ ne obstaja več.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - kdo odgovarja za škodo - odgovornost imetnika stvari - oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca
Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka, če ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik pa je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca oziroma je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (1. do 3.
odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Zavarovanec tožene stranke je torej objektivno odgovoren za škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo (obratovanje njegovega motornega kolesa), deloma prost pa je svoje odgovornosti zaradi tožnikove delne krivde oziroma tožnikovega delnega prispevka k nastali škodi. Odločitev tožnika, da prečka cesto s čredo ovac na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce, je bila tvegana in je zato zahtevala od njega posebno pozornost. Soodgovornost, ki jo je sodišče ugotovilo v višini 40%, ni previsoka.