Sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP zahteva, da mora vlogo popraviti ali dopolniti. V individualnih delovnih sporih sodišče hkrati delavca pouči, kako naj odpravi pomanjkljivosti vloge in ga opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (36. člen ZDSS-1. Če vložnik vloge ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, jo sodišče zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007023
KZ-1 člen 44, 44/3, 44/4, 58, 58/4, 324, 324/3. ZKP člen 76, 76/3, 137, 137/6, 285č, 285č/6, 372, 372-5.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu – glavna kazen – stranska kazen – prepoved vožnje motornega vozila – izrek pogojne obsodbe – obvezen izrek stranske kazni – nerazumljiv kaznovalni predlog državnega tožilca – kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca
Sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde in sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Če je kaznovalni predlog nejasen in dopušča več razlag, s tem pa tudi različne kazenske sankcije, mora sodišče izreči takšno kazensko sankcijo, ki je za obdolženca najbolj ugodna, sicer stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023930
ZKP člen 129a.
predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni z delom v splošno korist - neutemeljenost predloga - preklic izrečene pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve v tej obsodbi naloženega posebnega pogoja - izrek zaporne kazni
Odločanje o tem, ali naj obsojenka prestaja zaporno kazen na polodprtem ali odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe obsojenke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno prošnjo oziroma predlog, da se kazen zapora izvrši tako, da opravi delo v splošno korist. O pravilnosti te odločitve prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče zaključuje, da drugačna odločitev ne bi bila utemeljena.
odločitev o pravdnih stroških - prisilna poravnava
V skladu z določbo 217. člena ZFPPIPP sodišče v primeru, če po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave plačati (le) 50 % v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ugotovljenih terjatev, kar pa ne pomeni, da tožnica v tem delu ni uspela. Njena terjatev je bila ugotovljena v celoti, nato pa je bila zaradi dejstva, nastalega v sferi tožene stranke, naložena v plačilo v omejenem obsegu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica do stroškov postopka, ki so bili odmerjeni s sodno odločbo šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, upravičena tako po temelju kot v celotni, pravilno odmerjeni višini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00016311
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2, 373.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - celovita dokazna ocena
Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Okoliščine primera so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejete zaključke pa je prvostopenjsko sodišče zelo podrobno in prepričljivo obrazložilo.
URS člen 20, 20/1. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 245/4. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 207, 207/2, 371, 371/1, 371/1-11, 387, 403, 403/1.
podaljšanje pripora - obstoj pripornih razlogov - ponovitvena nevarnost - ponovna in tehtna presoja obstoja pripornih razlogov - poseg v pravico posameznika do osebne svobode - nasprotja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa - nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa
Po določbi drugega odstavka 207. člena ZKP mora senat sodišča prve stopnje po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi še podani, ali pa pripor odpravi, pri čemer mora iz obrazložitve sklepa, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še vedno podani, biti razvidno, da je sodišče opravilo po dveh mesecih ponovno presojo, ne pa odločalo le po avtomatizmu, kar sodišču prve stopnje očita pritožba zagovornika.
Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.
materialno procesno vodstvo - nezadostna trditvena podlaga - pavšalne navedbe - obrazložen ugovor - odvoz komunalnih odpadkov - odškodninska odgovornost občine
Gre za obrazložene ugovore, ki terjajo ustrezen odgovor tožeče stranke, saj plačani računi drugim izvajalcem sami po sebi niso enaki izgubi, ki je tožeči stranki nastala iz dejavnosti zaradi odvažanja odpadkov na druga odlagališča, oziroma bi to dejstvo morala tožeča stranka posebej in konkretizirano pojasniti. V opisani procesni situaciji dodatno materialno procesno vodstvo s strani sodišča ni bilo potrebno. Do konca postopka tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, saj so njene dodatne navedbe ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tako ni postavila trditev o višini prihodkov iz te dejavnosti (kar bi bila lahko podlaga morebitne subsidíame odgovornosti občine po ZVO-1) in ni postavila konkretnih trditev, ki bi jih bilo mogoče preveriti, v zvezi z ugovori glede že obračunanih storitvam uporabnikov.
Pravdni stranki sta se dogovorili, da v primeru, če se s cenami, ki jih izvajalec zaračunava odjemalcem, ne pokrivajo stroških izvedenih del, določenih s plani, razliko pokriva tožena stranka in da razliko ugotavlja tričlanska komisija, ki jo stranki skupno dogovorita. Zato ne zadoščajo že računovodski izkazi poslovanja, ampak mora razliko šele ugotoviti posebna komisija. Takega postopka tožeča stranka ni sprožila. Ker je bil postopek določanja višine subvencije v pogodbi podrobno predviden, pogodba pa zavezuje tudi tožečo stranko, so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka po četrtem računu.
Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reintegracija - nezakonitost odpovedi - nova odpoved iz istega poslovnega razloga - sodna razveza
Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je nastal že z ukinitvijo njegovega delovnega mesta v letu 2014, okoliščina pravnomočne odločitve sodišča in kasnejša reintegracija tožnika, ob drugače nespremenjenem dejanskem stanju, pa tega ne spremeni. Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le enkrat, čeprav po vrnitvi delavca na delo zanj delovnega mesta še vedno nima. Tožena stranka v pritožbi takemu stališču očita neživljenjskost. Vrhovno sodišče je v podobnem primeru že pritrdilo, da je položaj delodajalca težaven, če mora na podlagi pravnomočne sodbe vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo ukinjeno, in za delo, ki se ne opravlja več. Če se zaradi spremenjenih okoliščin po času prvega sodnega postopka ne odprejo možnosti za zaposlitev vrnjenega delavca na drugih delih, delodajalec iz istega razloga pogodbe o zaposlitvi ne more več odpovedati, lahko jo odpove le zaradi kakšnega drugega utemeljenega razloga.
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 135.. ZZ člen 38, 38/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - direktor - razrešitev s funkcije - nepremoženjska škoda
Za presojo, ali je v konkretnem postopku zaradi nezakonite razrešitve podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ugotavljanje utemeljenosti razlogov za razrešitev ni potrebno. Pritožba utemeljeno navaja, da predstavlja nezakonita razrešitev (kot posledica nezakonitega postopka) prvi element odškodninske odgovornosti tožene stranke. Za presojo, ali gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je pomemben odnos tožene stranke, njenega organa oziroma delavca do nezakonitega postopka, ki je rezultiral v nezakoniti razrešitvi.
Pravica do obrambe in obrazloženosti odločb je temeljna pravica v postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju. Svet tožene stranke te pravice tožniku ni zagotovil, hkrati pa se na opozorila pravnika ni odzval, in je kljub več kršitvam postopka izglasoval tožnikovo razrešitev. S tem so člani sveta zavestno kršili postopek razrešitve, in privolili v posledice, ki lahko nastanejo z nezakonito razrešitvijo tožnika. Zato jim je pri izvrševanju njihovih funkcij mogoče očitati eventualni naklep oziroma vsaj hudo malomarnost. Za škodo, ki jo njen organ oziroma delavec povzroči pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij drugemu delavcu naklepoma ali iz malomarnosti, odgovarja tožena stranka kot delodajalec.
ZObr člen 57, 57/4, 57/4-6, 57/4-12, 57/9, 58, 58/7.. KZ-1 člen 37, 221.
prenehanje delovnega razmerja - težja kršitev vojaške discipline - vojak - kaznivo dejanje - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - rok za zastaranje - disciplinska kršitev
Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok.
Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1, 67, 81, 82.. ZŠtip člen 24, 24/1, 24/1-1.. URS člen 14.. - člen 3, 10.. ZOsn-UPB3 člen 10.
Zoisova štipendija - povprečna ocena - športna vzgoja - pasivna legitimacija - enakost pred zakonom - osnovna šola
V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.
Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.
Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.
Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007586
KZ-1 člen 124, 124/1.
posebno huda telesna poškodba - telesna poškodba kot zakonski znak - ugotavljanje telesne poškodbe - izvedensko mnenje
Prav ireverzibilnost posledic, ki so nastale zaradi obtoženčevega početja, pri čemer ni nikakršnega dvoma o tem, da gre pri očesu za pomemben organ, pa so tisti odločilni dejavnik, ki utemeljuje uporabo kvalifikacije posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena KZ-1. Na te, povsem objektivno podane posledice pa oškodovančeva alkoholiziranost ne more imeti prav nikakršnega vpliva, tako, kakor to v svoji pritožbi zmotno meni zagovornik.
svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
Z izjemo posebnih specialističnih znanj pri evidentiranju podatkov za obračun davkov v pritožbi niso omenjena druga razbremenilna dejstva, denimo splošna neurejenost računovodskega področja v Republiki Sloveniji (izvedenka za ekonomijo) ter obdolženčeve duševne težave (priča S.R.), ki medsebojno povezane tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zanesljive ugotovitve o obdolženčevi zavesti v času objektivno storjenega kaznivega dejanja in še manj, da se je to, kljub določenim izkustvenim zadržkom, zgodilo po njegovi volji.
denarna socialna pomoč - brezposelna oseba - aktivni iskalec zaposlitve - izbris iz evidence brezposelnih
Tožnik v spornem obdobju ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb in ni bil aktivni iskalec zaposlitve, zato ni upravičen do denarne socialne pomoči (28. člen ZSVarPre) in posledično tudi ne do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (29. člen ZUPJS).