Pokojninska doba brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je v 7. členu tega zakona definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti. V to dobo se ne šteje nobeno prostovoljno zavarovanje, kot je podaljšano zavarovanje ali drugo prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti kakršenkoli dokup na katerikoli pravni podlagi. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo brez dokupa, ne glede na to, v kakšni višini in kdaj so bili plačani prispevki oziroma, če so bili plačani prispevki pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. Enako velja tudi za plačane prispevke za podaljšano zavarovanje oziroma za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00000854
ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1.. ZJU člen 149, 149/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
premestitev na drugo delovno mesto - sodnik posameznik - bistvena kršitev določb postopka
O predmetnem tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločil sodnik posameznik, moral pa bi odločiti sodni senat, zato je zaradi nepravilne sestave sodišča podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
plača - samostojni podjetnik - statusno preoblikovanje - pravna oseba - izvedensko mnenje - postavitev novega izvedenca
Na strani tožene stranke je prišlo do statusne spremembe v tem smislu, da se je tožena stranka (samostojni podjetnik) statusno preoblikovala v pravno osebo. S prenosom podjetja samostojnega podjetnika na kapitalsko družbo glede na določbe 667. člena ZGD-1 kapitalska družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Zato je navedena d. o. o. pravdna stranka, to je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu, poleg prvotnega toženca.
Obravnavani individualni spor je posledica ravnanja tožene stranke, saj so se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi z dodatnimi ustnimi dogovori o višini plač voznikov (tudi tožnika), kakor tudi pri obračunavanju prejemkov iz delovnega razmerja delavcev pojavljale nepravilnosti, očitno z namenom, da se zmanjšajo obveznosti za zaposlene iz naslova plačila davkov in prispevkov. Prav iz teh razlogov je bilo potrebno obsežno delo izvedenke in številne dopolnitve. Tudi sicer pa pritožbi v tem delu ni mogoče pritrditi, saj zgolj pavšalna kritika izvedenskega mnenja ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko ni postavilo novega sodnega izvedenca, ni z ničemer kršilo določb pravdnega postopka.
Kazenski postopkovnik ureja pravico oškodovanca do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje v četrtem odstavku 367. člena ZKP. Po tej določbi sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe o stroških kazenskega postopka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neizrabljen letni dopust
Tožnica je z neprihodom na delo na odrejeno lokacijo kršila temeljno obveznost delavca iz 33. člena ZDR-1, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Stališče sodišča prve stopnje o tem, da tožnica ni upravičena do nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2015, ker ji je delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi oziroma na podlagi izredne odpovedi, je napačno. Odločilno dejstvo je, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji je prenehalo delovno razmerje (četudi na podlagi izredne odpovedi), v bolniškem staležu. Ker iz tega objektivnega razloga ni mogla izrabiti 15 dni preostalega letnega dopusta, je njen zahtevek iz tega naslova utemeljen (164. člen ZDR-1).
Iz vsebine Dogovorov izhaja, da se javnemu uslužbencu glede na dejansko opravljen povečan obseg dela za vsak mesec posebej določi del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela in da bo predstojnik za vsak mesec posebej preveril in ugotovil, ali je javni uslužbenec v posameznem obdobju od 15. v preteklem mesecu do 15. v tekočem mesecu dejansko opravljal delo, ki presega pričakovan obseg dela, in glede na obseg uspešno opravljenega dela in obremenitev javnega uslužbenca predlagal višino plačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Iz Dogovorov izhaja, da opravljanje nalog, na katere sta se Dogovora nanašala, ne sodi med delovne naloge delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Te naloge torej predstavljajo povečan obseg dela (ki ga tožnik opravlja znotraj polnega delovnega časa), tako da je tožnik do izplačila dodatka upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge v posameznem mesecu opravljal. Obseg teh opravljenih nalog ne vpliva na upravičenost do dodatka, vpliva pa na njegovo višino.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 99, 100, 102, 103, 118, 118/1.. ZS člen 113, 113/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpoved večjemu številu delavcev - sodna razveza - denarno povračilo - program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka bi morala pri ugotavljanju števila presežnih delavcev, poleg 15 delavcev, ki jim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi vse delavce, s katerimi so bile zaradi reorganizacije (iz poslovnega razloga) sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta (40 delavcev) oziroma zaradi spremembe organizacijske enote (150 delavcev). Te delavce bi morala tožena stranka upoštevati pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in bi jim lahko šele v okviru tega programa ponudila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s sočasno ponudbo novih pogodbo o zaposlitvi, saj je ob upoštevanju tudi teh delavcev število vseh delavcev, katerih delo je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dne 1. 11. 2015 pri toženi stranki postalo nepotrebno, preseglo število 30. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez izvedbe programa razreševanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023930
ZKP člen 129a.
predlog za alternativno prestajanje zaporne kazni z delom v splošno korist - neutemeljenost predloga - preklic izrečene pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve v tej obsodbi naloženega posebnega pogoja - izrek zaporne kazni
Odločanje o tem, ali naj obsojenka prestaja zaporno kazen na polodprtem ali odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, v katerem pritožbeno sodišče odloča o utemeljenosti pritožbe obsojenke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njeno prošnjo oziroma predlog, da se kazen zapora izvrši tako, da opravi delo v splošno korist. O pravilnosti te odločitve prvostopenjskega sodišča pa pritožbeno sodišče zaključuje, da drugačna odločitev ne bi bila utemeljena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007023
KZ-1 člen 44, 44/3, 44/4, 58, 58/4, 324, 324/3. ZKP člen 76, 76/3, 137, 137/6, 285č, 285č/6, 372, 372-5.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu – glavna kazen – stranska kazen – prepoved vožnje motornega vozila – izrek pogojne obsodbe – obvezen izrek stranske kazni – nerazumljiv kaznovalni predlog državnega tožilca – kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca
Sodišče v sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega na podlagi priznanja krivde in sprejetega priznanja krivde, ne more izreči strožje kazenske sankcije kot jo je predlagal državni tožilec. Če je kaznovalni predlog nejasen in dopušča več razlag, s tem pa tudi različne kazenske sankcije, mora sodišče izreči takšno kazensko sankcijo, ki je za obdolženca najbolj ugodna, sicer stori kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.
naložitev stroškov priči - stroški prisilne privedbe - pravilnost vabljenja na glavno obravnavo
Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so stroški prisilne privedbe nastali po krivdi priče J. K., ki se na vabilo ni odzval in na glavno obravnavo ni pristopil, zaradi česar je moralo na naslednji narok zanj odrediti prisilno privedbo, da ga je na glavni obravnavi lahko zaslišalo in mu je zato stroške prisilne privedbe utemeljeno naložilo v plačilo.
odločitev o pravdnih stroških - prisilna poravnava
V skladu z določbo 217. člena ZFPPIPP sodišče v primeru, če po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, z odločbo ugotovi obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naloži plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave plačati (le) 50 % v prvem odstavku I. točke izreka sodbe ugotovljenih terjatev, kar pa ne pomeni, da tožnica v tem delu ni uspela. Njena terjatev je bila ugotovljena v celoti, nato pa je bila zaradi dejstva, nastalega v sferi tožene stranke, naložena v plačilo v omejenem obsegu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica do stroškov postopka, ki so bili odmerjeni s sodno odločbo šele po pravnomočnosti sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, upravičena tako po temelju kot v celotni, pravilno odmerjeni višini.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000761
OZ člen 352, 352/1.
odškodninska odgovornost delavca - objektivni in subjektivni zastaralni rok
V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila nasprotna tožba vložena 18. 5. 2015, bi triletni (subjektivni) zastaralni rok pred vložitvijo nasprotne tožbe potekel tudi v primeru, če bi šteli, da je tožniku škoda nastala šele 20. 5. 2010. Odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen, je zato pravilna.
ZPIZ-2 člen 406.. ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 22.. ZUP člen 274, 274/2, 277, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - ničnost - razveljavitev po nadzorstveni pravici - družbeništvo v zasebni družbi
V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen.
V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 279. člen ZUP, da bi se odločba z dne 14. 8. 2012 lahko izrekla za nično, ni podan.
prekinitev pravdnega postopka - izpodbijanje dejanj v stečaju - zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika - poplačilo terjatve v stečajnem postopku - predhodno vprašanje - obseg poplačila
Takšne presoje - presoje, ki je povezana z obsegom poplačila tožnice kot navadne upnice v stečaju njene dolžnice (obseg poplačila pa vpliva na na višino zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožnice in s tem na (delno) utemeljenost dajatvenega dela zahtevka v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika) - sodišče v pravdnem postopku ne more opraviti.
Skladno z določbo prvega odstavka 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila izgubljenega zaslužka, vendar mora zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico (drugi odstavek 242. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 249. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da sodna izvedenka povračila izgubljenega zaslužka (nadomestila plače) ni zahtevala, nikakršne pravne podlage pa ni za to, da bi v takem primeru lahko delodajalec naknadno uveljavljal povračilo nadomestila plače, ki ga je plačal sodni izvedenki (ki je pri njem zaposlena).
Z izjemo posebnih specialističnih znanj pri evidentiranju podatkov za obračun davkov v pritožbi niso omenjena druga razbremenilna dejstva, denimo splošna neurejenost računovodskega področja v Republiki Sloveniji (izvedenka za ekonomijo) ter obdolženčeve duševne težave (priča S.R.), ki medsebojno povezane tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zanesljive ugotovitve o obdolženčevi zavesti v času objektivno storjenega kaznivega dejanja in še manj, da se je to, kljub določenim izkustvenim zadržkom, zgodilo po njegovi volji.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožba v delu, v katerem tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni sklepčna, ker tožnik ni zatrjeval obstoja škode konkretizirano, da bi se tožbena povest lahko prilegala zahtevku oziroma, da bi iz dejanskih navedb lahko izhajal zaključek, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.Tožnik je v tožbi navedel le, da "podrejeno uveljavlja nematerialno škodo v obliki odškodnine za pretrpljene duševne bolečine kot posledice kršitve z ustavo garantirane človekove pravice do dela oziroma, do enake obravnave pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja pri napredovanjih, razporejanju in plačah". Iz teh splošnih navedb ne more izhajati posledica utemeljenosti zahtevka.
sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika v postopku razporeditve javnih uslužbencev na prosta višje vrednotena delovna mesta v službi L. v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni neenako obravnavala zaradi osebnih okoliščin, ki jih izpostavlja tožnik v tem sporu (politična pripadnost, sindikalna aktivnost, opozarjanje na nepravilnosti pri toženi stranki in sproženi spori med tožnikom in toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedeni postopek potekal tako, da je tožena stranka javnim uslužbencem pred iztekom službe T. poslala vprašalnik o tem, na katerem mestu želijo po zaključku dela v službi T. nadaljevati delovno razmerje v službi L. Pri razporeditvi javnih uslužbencev na t. i. višje vrednotena (položajna) delovna mesta je bil odločilen predlog tistih, ki so odgovorni za vodenje posameznega področja, pri čemer so se upoštevale delovne izkušnje, rezultati dela in ocene javnih uslužbencev, predlagani javni uslužbenci pa so morali izpolnjevati tudi pogoje za zasedbo posameznega delovnega mesta.
Tožba je bila pravilno vročena. Šlo je namreč za nasprotno tožbo, to je tožbo, vloženo v okviru pravde, ki je že tekla. V tej pravdi je nasprotna stranka že imela pooblaščenca, predmet nasprotne tožbe pa je po vsebini predhodno vprašanje v zadevi po tožbi, zato je sodišče prve stopnje pravilno vročilo tožbo in poziv na odgovor pooblaščencu
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000863
ZVZD člen 23, 37.. ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - navodila za varno delo - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda
Do nezgode pri delu je prišlo zaradi poškodovanih rešetk, zaradi katerih se je zataknila cedilka z vročimi testeninami in s slanim kropom, prišlo je do izlitja kropa in tožnik je bil poparjen po desni roki in levi nogi. Tožnik v kuhinji ni imel nikakršnih navodil za varno delo, kot to zahteva 23. člen ZVZD. V posledici malomarne opustitve zagotovitve varnih delovnih pogojev (okvarjena rešetka) je tožniku nastala škoda. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke za vtoževano odškodnino.