Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
SPZ člen 2, 92. ZPP člen 25, 25/1, 30, 30/1, 32, 32/2, 57, 57/1, 481, 481/1, 481/1-1, 481/2.
spor o pristojnosti - spor zaradi varstva stvarnih pravic - ni gospodarski spor
Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest tožeče stranke in zatrjuje, da je toženi stranki prenehal naslov za posest nad nepremičninami, v posledici česar ima tožeča stranka kot lastnica pravico od tožene stranke zahtevati, da jih ta izroči v neposredno posest. Po presoji sodišča druge stopnje v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah ne spadajo le spori o obstoju, prenehanju in spremembi stvarnih pravic (2. člen SPZ), temveč tudi spori zaradi varstva stvarnih pravic, v obravnavanem primeru vrnitvena tožba na podlagi 92. člena SPZ. Glede na vsebino tožbenega zahtevka torej v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor po določbi prvega odstavka 481. člena ZPP.
V določbi 3. točke prvega odstavka 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je določeno, da mora zavarovana oseba v primeru zdravstvenih stanj začeti zdraviliško zdravljenje v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Niso pa določene pravne posledice v primeru, da zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju. Tudi to določbo ni mogoče razlagati tako, da zavarovana oseba, pri kateri obstajajo kontraindikacije in zaradi njih ne nastopi zdraviliškega zdravljenja, izgubi pravico določeno v 23. členu ZZVZZ. Do takšnih posledic tudi ne more priti, če zavarovana oseba zdraviliškega zdravljenja ne nastopi v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju, in razlogi za to niso na njeni strani. V konkretnem primeru je bil tožnik na specialistični pregled naročen 24. 11. 2014 in na podlagi na ta dan ugotovljenega zdravstvenega stanja, je bil tudi dne 25. 11. 2014 vložen predlog za odobritev zdraviliškega zdravljenja. Ker razlogi za začetek zdraviliškega zdravljenja v treh mesecih po končanem bolnišničnem zdravljenju niso na tožnikovi strani, ni mogoče odločiti v njegovo škodo.
ZPP člen 310, 310/1, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDSS-1 člen 81, 82.
denarna socialna pomoč - bistvena kršitev določb postopka - brez razloga o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sodbe ob odpravi dokončne odločbe z dne 30. 5. 2016 spremenilo prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2016 tako, da je v nekaterih odstavkih izreka te odločbe dodalo besedilo oziroma datume, v nekaterih odstavkih izreka besedilo izreka nadomestilo z novim, v nekatere odstavke izreka pa ni posegalo. Tako oblikovan izrek sodbe, ki torej delno nadomešča, delno dopolnjuje, delno pa potrjuje izrek izpodbijane odločbe, je nejasen in nerazumljiv, posledično pa tudi neizvršljiv, saj ni jasno, o čem in kaj je sodišče prve stopnje sploh odločilo. To je razvidno šele iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Izpodbijani ugoditveni del izreka sodbe je zato nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu objektivno ni mogoče niti preizkusiti.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
ZDSS-1 za postopek v individualnih delovnih sporih v 34. členu določa preiskovalno načelo, vendar pa iz določbe 1. odstavka tega člena izhaja, da lahko sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. To pomeni, da je preiskovalno načelo omejeno, saj lahko sodišče šele po tem, ko so izvedeni dokazi, ki so jih predlagale stranke, in na njihovi podlagi ni bilo mogoče ugotovitvi dejstev, ki so za odločitev v zadevi pomembna, izvede dokaz po uradni dolžnosti. Sodišče tako dokaza po uradni dolžnosti ni dolžno izvesti.
Napačno je pritožbeno stališče, da je dokazno breme v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ v zvezi z 11. in 182. členim ZDR-1 na strani toženke (delavke), ki ni uspela dokazati, da je zatrjevana škoda nastala brez njene krivde. Na strani tožnice (delodajalca) je, da dokaže odškodninsko odgovornost toženke.
razveza zakonske zveze – dodelitev otrok enemu od staršev – vzgoja in varstvo mladoletnih otrok – preživljanje – stiki – korist otroka – načelo pospeševanja otrokovega razvoja – načelo kontinuitete vzgoje in varstva – varstvena in vzgojna sposobnost staršev – osebnostne lastnosti staršev – verska pripadnost staršev
Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00003699
ZSS člen 40.. OZ člen 171.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - odgovornost države - primerljiva plača - delo sodnika - misija
Vsaka opustitev normodajne aktivnosti še ne pomeni protipravnega ravnanja tožene stranke. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ravnanje tožene stranke v obravnavni zadevi, ko je že v letu 2009 pozivala sodnike (funkcionarje), da se udeležijo misije, potem pa je šele v letu 2010 uredila osnove za določitev njihovih plač, predstavlja protipravno opustitev, ki utemeljuje obstoj ene od predpostavk za njeno odškodninsko odgovornost.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 11.
javni uslužbenec - vojak - denarni dodatek - dodatek za vodenje in poveljevanje
Tožnikova funkcija je bila na prvi misiji operater, na drugi misiji pa vodja skupine. Ker nobena od teh funkcij ni izrecno navedena med upravičenci do dodatka za poveljevanje v 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, tožniku ta dodatek ne pripada.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00001194
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – pavšalni pritožbeni razlogi – nedovoljen pritožbeni razlog – izpodbijanje dejanskega stanja – trditveno in dokazno breme – predložitev dokazov – upoštevanje dokazov iz drugih postopkov
V sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten.
Vsaka stranka je dolžna navesti trditve in predložiti dokaze zanje v konkretnem postopku in se ne more sklicevati na (še to povsem nekonkretizirane) dokaze iz morebitnih drugih postopkov.
Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.
Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od tožene stranke utemeljeno vtožuje razliko v plači za sporno obdobje, saj ji je tožena stranka v tem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače.
umik – ugovor – ustavitev – izvršba na podlagi izvršilnega naslova
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/2, 339/2-4. ZIZ člen 62, 62/2.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – samostojni podjetnik posameznik
ZPP časovno mejo za odklonitev pristojnosti določa le za okrožna sodišča, kadar se izrekajo za nepristojna v zadevah iz pristojnosti okrajnih sodišč (drugi odstavek 19. člena ZPP).
Tožnik je s prejeto nagrado lavreat na mednarodnem glasbenem tekmovanju v tujini izpolnil pogoj izjemnega dosežka iz 24. člena Zštip-1. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo, tožniku priznalo pravico do Zoisove štipendije v študijskem letu 2015/2016, tožencu pa naložilo izdajo odmerne odločbe.
ZIZ člen 57, 58. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/3.
odgovor na ugovor – vročitev odgovora na ugovor – kontradiktornost – pravica do izjave – dovoljene pritožbene novote – nedovoljena pritožba
Sodišče je odgovor na ugovor dolžniku vročilo šele hkrati z izpodbijanim sklepom, izpodbijano odločitev o zavrnitvi ugovora pa je v bistvenih elementih oprlo ravno na ta odgovor, do katerega se dolžnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogel opredeliti oziroma se z njim seznaniti. Šlo je torej za vlogo, ki je bistveno vplivala na končni izid postopka, z njeno predhodno nevročitvijo pa je bila dolžniku pravica do izjave v postopku nedvomno kršena. Dolžnik se je zato do v odgovoru podanih upnikovih navedb in predlaganih dokazov lahko izjavil šele s predmetno pritožbo (dovoljene pritožbene novote), tudi sodišče prve stopnje pa še ni moglo odgovoriti na navedbe dolžnika, ki jih podaja v pritožbi.
Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je opravil 434 nadur, zato je dokazno breme, da vtoževanega števila nadur ni opravil, na toženi stranki. Ker tega ni dokazala, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.