ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.
Tožnik je v spornem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 22 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.. ZPIZ-2 člen 27, 29, 41, 42, 52, 52/1, 53.
vdovska pokojnina
Tožničin mož je bil ob smrti star 44 let in 10 mesecev in je dopolnil 6 let, 11 mesecev in 13 dni skupne slovenske in bosansko hercegovske dobe. Na podlagi te skupne dobe ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena niti 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Ne izpolnjuje niti pogojev, ki so v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 določeni za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj bi moral upoštevaje, da delovna leta kot polna leta znašajo 24 let, dopolniti najmanj 8 let pokojninske dobe. Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru na strani pokojnega zavarovanca niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je zato pravilen.
Najvišja odpravnina tožniku pripada glede na ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi, skladno s katero tožniku pripada pet njegovih plač preteklega meseca. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2015, kar sta se stranki tudi izrecno dogovorili v sporazumu z dne 15. 5. 2015. Glede na datum prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 2015) je plača preteklega meseca plača za mesec november 2015, ki jo je tožena stranka pravilno upoštevala pri izračunu odpravnine, in ne plača za mesec december 2015, kot je to zmotno sklepalo sodišče prve stopnje. Zato je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v odpravnini.
Upravičenec do vložitve zasebne tožbe je tisti, ki je bil s kaznivim dejanjem oškodovan, torej tisti, kateremu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica (6. alineja prvega odstavka 144. člena ZKP). Pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 310. členu KZ-1 lahko gre za poseg v različne pravice drugih. Zasebna tožba obdolžencem očita, da so si samovoljno vzeli svojo pravico dostopa oz. prehoda poti oz. so mislili, da jim ta pravica pripada, pravica, ki naj bi bila z obravnavanimi dejanji prekršena oz. ogrožena, pa je lastninska pravica. Upravičeni tožilec je v obravnavani zadevi nosilec te pravice, torej lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega pritožnik ne izpodbija oz. izrecno tej ugotovitvi pritrjuje, da je pot na kateri so se zgodili obravnavani dogodki, kategorizirana javna cesta in je v zemljiški knjigi zaznamovano javno dobro, kar pomeni, da ni (in ne more biti) v lasti zasebnega tožilca, posledično pa, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. V tem obsegu so zato bili podani pogoji za zavrženje zasebne tožbe (1. točka prvega odstavka 352. člena ZKP).
umik – ugovor – ustavitev – izvršba na podlagi izvršilnega naslova
Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku ne glede na ustavitev postopka odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru glede na to, da je do umika predloga za izvršbo prišlo še pred odločitvijo o ugovoru zaradi prisilne realizacije terjatve.
Tožnica zahteva odškodnino zaradi nezgode pri delu. Poškodovala se je v prostorih šolske zbornice, kjer ji je zaradi spolzkega dela tal zdrsnilo. Tla ne pomenijo nevarne stvari, hoja po tleh pa ne nevarne dejavnosti. Če so tla spolzka, se zaradi takšne okoliščine narava ne spremeni in je lahko podana le krivdna odgovornost.
Tožena stranka s tem, ko je dopuščala vnos hrane, predvsem sadja, ni zadostila pogoju iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD ter je iz tega razloga podano njeno protipravno ravnanje, ki je povzročilo padec in tudi odškodninsko odgovornost.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka (delodajalec) od toženke (delavke) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ker naj bi toženka za naročnika delo opravila nekvalitetno. Svojih očitkov tožeča stranka ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni izkazano, da bi ravnala toženka nedopustno in je odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 126, 127, 127/3, 127/4.. ZDR člen 128, 128/4.
nadurno delo - denarni dodatek
V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali tožniku pripada poseben dodatek za delo z orožjem, poleg zneska, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi in, ali je dodatek vključen v osnovno plačo. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 v 11. členu določa, da osnovna plača na navedenem delovnem mestu za polni delovni čas, dosežene predvidene delovne rezultate in pričakovano delovno uspešnost in ob normalnih pogojih dela znaša 606,08 EUR bruto mesečno. Ob navedenem četrti odstavek navedenega člena določa, da delavcu pripadajo k osnovni plači še dodatki, ki so določeni v zakonu oziroma kolektivni pogodbi za dejavnost zasebnega varovanja, razen dodatka za orožje, ki je že vsebovan v oceni delovnega mesta, pri čemer tudi sicer ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ob že odpovedani kolektivni pogodbi ni pravne podlage, ki je sicer v osmem odstavku 45. člena izrecno določala, da se dodatek za čas nošenja orožja v višini 15 % upošteva pri določanju osnovne plače oziroma vrednotenju delovnega mesta v postopku sistemizacije delovnih mest. Tudi sicer četrti odstavek 128. člena ZDR določa, da se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - alkoholiziranost na delovnem mestu
Tožnik je bil spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, čeprav iz internih navodil tožene stranke izhaja, da na delovnem mestu pri delavcu ne sme biti prisoten alkohol. Alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odstavek 33. člena ZDR-1, kršitev spoštovanja predpisov o varnosti pri zdravju in delu po 35. členu ZDR-1), zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo pisnega opozorila imela tožena stranka zakonsko podlago.
Prvostopni organ je z odločbo z dne 8. 1. 2013 odločil o varstvenem dodatku in ga tožniku priznal v višini 223,60 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21. 10. 2016 tožnik varstvenega dodatka v takšni višini ni izpodbijal, pač pa je vztrajal, da mu varstveni dodatek za sporno obdobje ni bil izplačan. Postavljen tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna varstveni dodatek v višjem znesku in odpravi izpodbijani odločbi, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede na to, da višina varstvenega dodatka niti ni bila več sporna, posledično pa tudi ne citirani odločbi, s katerima je bilo odločeno o varstvenem dodatku, bi sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa lahko zavrglo.
odlog plačila sodnih taks – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – pravni naslednik – prevzem pravde – ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse
Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde.
Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene.
Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse ne plačujejo. Izpodbijani plačilni nalog namreč ni bil izdan v postopku odločanja o takšnem predlogu. Izdan je bil za plačilo sodne takse za redni (pravdni) postopek, ki je brez dvoma eden od postopkov, za katere se takse plačujejo (1. točka 2. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002634
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - izguba na zaslužku - invalid - nadomestilo za invalidnost - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Tožnik se je poškodoval, ko je s sodelavcem polagal mediapan ploščo (dimenzija 260 x 207 cm, debeline 3,8 cm in teže 159,50 kg) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja. Sporna mediapan plošča sama po sebi ni bila nevarna stvar, prav tako pa njeno polaganje na delovno mizo krožno-žagalnega stroja ni predstavljalo nevarne dejavnosti. Nevarna stvar je le tista, ki s svojimi negativnimi vplivi povzroči obstoj večje nevarnosti za nastanek škode od običajne (zaradi lastnosti svari same oziroma zaradi okoliščin, ki vplivajo na to povečano nevarnost). Sporna mediapan plošča pa teh kriterijev ne izpolnjuje. Kolikor pa stvar postane nevarna zaradi nepravilne uporabe, pa to ni nevarna stvar v smislu določbe 149. člena OZ, temveč se to dejstvo presoja v okviru ugotavljanja krivdne odgovornosti povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ).
Za nastalo škodo tožena stranka krivdno odgovorna, ker tožnika ni ustrezno poučila oziroma, mu ni dala potrebnih navodil o pravilnem delu pri polaganju mediapan plošče (z dimenzijami, kakršne je imela tudi mediapan plošča, pri kateri je prišlo do poškodbe tožnika) na delovno mizo krožno-žagalnega stroja.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za zaključek, da tožnica od tožene stranke utemeljeno vtožuje razliko v plači za sporno obdobje, saj ji je tožena stranka v tem obdobju izplačevala nižjo plačo od pogodbeno dogovorjene plače.
stroški kazenskega postopka - udeležba na naroku - stroški prisilne privedbe - poseben sklep o stroških kazenskega postopka
Sodišče sme, ko odloča o stroških kazenskega postopka, obdolženca po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, med te pa sodijo tudi stroški zaradi privedbe (3. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Odločitev sprejme po oceni obdolženčevih premoženjskih in socialnih razmer ter o tem odloči v odločbi o glavni stvari in ne s posebnim sklepom pred tem.
ZPP člen 310, 310/1, 339, 339/2, 339/2-14.. ZDSS-1 člen 81, 82.
denarna socialna pomoč - bistvena kršitev določb postopka - brez razloga o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sodbe ob odpravi dokončne odločbe z dne 30. 5. 2016 spremenilo prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2016 tako, da je v nekaterih odstavkih izreka te odločbe dodalo besedilo oziroma datume, v nekaterih odstavkih izreka besedilo izreka nadomestilo z novim, v nekatere odstavke izreka pa ni posegalo. Tako oblikovan izrek sodbe, ki torej delno nadomešča, delno dopolnjuje, delno pa potrjuje izrek izpodbijane odločbe, je nejasen in nerazumljiv, posledično pa tudi neizvršljiv, saj ni jasno, o čem in kaj je sodišče prve stopnje sploh odločilo. To je razvidno šele iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Izpodbijani ugoditveni del izreka sodbe je zato nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu objektivno ni mogoče niti preizkusiti.
zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnik oz. njegov pooblaščenec sta bila pravočasno in pravilno vabljena na zagovor. Opravičilo na zagovor je bilo toženki vročeno po že opravljenem zagovoru, torej prepozno. Tega se je tožnik zavedal, zato je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu je toženka odločila s sklepoma. Zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožnik ni vložil sodnega varstva, zato je odločitev postala pravnomočna. Zato je materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zagovora ni bila dolžna preložiti, saj ga v resnici niti ni mogla. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da toženka ni kršila določb ZDR-1, saj mu je, skladno z 2. odst. 85. čl. ZDR-1, zagovor omogočila.
Umika pritožbe po izrecni zakonski določbi tretjega odstavka 334. člena ZPP ni mogoče preklicati, zato je njegov učinek nastopil takoj, ko je bil umik podan.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - pravna oseba - subjektivni rok
Glede na sprejeto odločitev (sodišče prve stopnje je v prvi vrsti štelo izredno odpoved za nezakonito zato, ker je bila podana prepozno, po izteku subjektivnega roka za podajo odpovedi) je bistveno vprašanje, kdaj je v obravnavanem primeru začel teči subjektivni rok, torej kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved in s storilci. Upoštevajoč dejstvo, da je tožena stranka pravna oseba, je glede na 1. odstavek 20. člena ZDR-1, ki določa, da v imenu delodajalca - pravne osebe - nastopa njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik ali od njega pisno pooblaščena oseba, pomembno, kdaj se je z razlogom za odpoved in s storilcem seznanilo poslovodstvo, ki je po zakonu pristojno za zastopanje.
Tožena stranka ni uspela dokazati, da je odpoved podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Dvema tožnikoma očitana kršitev (tatvina) tudi ni dokazana. Zato so izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonite.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00001194
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - obveščanje delodajalca - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok
Tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja svoje terjatve, ker naj bi bila izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe, ni utemeljen.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi določene kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz obrazložitve izpodbijane izredne odpovedi izhaja, da je tožnik svoje delovno mesto zapustil 18. 1. 2017 in se na delo vrnil 30. 1. 2017. Na zagovoru 10. 2. 2017 je v zvezi z vprašanjem, ali je obvestil delovodjo o svoji odsotnosti, tožnik odgovoril: "Jaz nimam to kaj obveščat. Se boste že odločili." Toženka je torej šele na zagovoru lahko ugotovila, da tožnik o svoji odsotnosti nadrejene delavke ni obvestil in da ni bilo nobenih razlogov, da tega ne bi mogel storiti. Zato je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči šele 10. 2. 2017. Ker je toženka izpodbijano odpoved podala 14. 2. 2017, jo je podala znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka.