odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost obeh voznikov
Ker je v tovrstnih sporih treba upoštevati, da je odločitev o deležih odgovornosti odvisna od številnih okoliščin vsakega posamičnega primera in da se pravno sklepanje pogosto prepleta z ugotavljanjem številnih konkretnih dejanskih okoliščin ravnanja strank v posamičnem primeru, tudi pritožbeno sodišče misli, da je glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče z dne 26. 4. 2011 ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da (oba) udeleženca škodnega dogodka nosita del krivde za njegov nastanek, oziroma da je podana odgovornost obeh udeležencev škodnega dogodka, razmejitev krivdnih deležev med zavarovancema tožeče stranke in tožene stranke ter s tem njune odgovornosti za škodo v razmerju 50 % : 50 % primerna.
V njej je namreč pojasnilo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je obdolženka imela utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec P. Š. poškodoval leseno uto in odžagal del lestve, kot je navedeno v njeni pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015, podani v nepravdnem postopku, torej je ugotovilo okoliščino, ki izključuje protipravnost, izločitev protipravnosti pa pomeni, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).
Tožnik (vojak) je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije. Tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil upravičen na podlagi 156. člena ZDR oziroma ZDR-1 ter 97.f člena ZObr. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Glede na to, da je bil zapuščinski postopek končan in da bo moral N. G. uveljavljati svoj zahtevek izven zapuščinskega postopka v pravdi, pritožbeno sodišče meni, da ni smotrno razveljavljati sklepa o dedovanju, saj bo tudi M. G. lahko uveljavljala svoj zahtevek v pravdi (če gre za zahtevek, ki naj bi temeljil na pogodbeni podlagi; kolikor gre za zahtevek iz 32. člena ZD, pa ima to možnost v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD).
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova delne invalidnosti
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, toženka pa pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena iz novele ZPIZ-B2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti toženke in jih povečujejo, česar toženka pred uveljavitvijo (te) spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in toženka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost za leti 2013 in 2014 zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bilo v predsodnem postopku pravilno upoštevano premoženjsko stanje tožnika, njegov in ženin invalidski status, mesečni stanovanjski stroški, plačilo najemnine za neprofitno stanovanje, kot tudi odplačevanje kredita. Pritožnikove pavšalne navedbe o ženini invalidnosti, njegovem bolniškem staležu, najemnini za neprofitno stanovanje, stroških za ogrevanje in drugo, zato ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, s katero je zakonito zavezan k plačilu 150,00 EUR institucionalnega varstva mesečno za mamo.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravna zmota - zavest o protipravnosti
Sicer drži, da je mladoletnik na vprašanje zagovornika povedal, da ni vedel, da je pošiljanje takih fotografij kaznivo dejanje oz. da je to protizakonito, ter da tega v nasprotnem primeru ne bi storil, vendar pa za obstoj krivde zadošča že potencialna zavest o protipravnosti (izogibna pravna zmota), pri čemer gre za vrednostno sodbo o tem, ali je bil storilec dovolj skrben pri seznanjanju s pravnimi predpisi. Za upravičen razlog ne gre, če bi se storilec s pravnimi pravili lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju. Mladoletnik je brez dvoma vedel, da mladoletni oškodovanki povzroča škodo, zaradi česar je imel ustrezno vzpodbudo za razmišljanje o protipravnosti svojega ravnanja ter vso možnost seznanitve s pravnimi pravili, pa temu vprašanju ni posvečal pozornost.
ZVEtL člen 3, 4, 6, 9, 16. ZNP člen 13. ZPP člen 190.
vzpostavitev etažne lastnine - odtujitev posameznega dela stavbe tekom postopka etažiranja - uporaba ZPP - predlog v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - opisana zahteva - pravni naslov - pridobitelj posameznega dela stavbe - površina dela stavbe - uporaba dela stavbe
V postopkih po ZVEtL ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP. Pridobitelji posameznih delov stavbe tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posmeznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 252, 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - sodna razveza
Toženi stranki, na kateri je dokazno breme (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), ni uspelo dokazati očitane kršitve tožniku (da je, kljub izrecnemu navodilu župana tožene stranke, odtisnil žig tožene stranke na potrdilo o prejemu javnih sredstev za sporni projekt). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Ker predlagateljica ni navedla nobenega relevantnega razloga, da bi ji vpogled v spis lahko kakorkoli koristil pri uveljavljanju njene predkupne pravice na podlagi določb ZKZ za nakup spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje njen predlog za pregled pravdnega spisa utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40, 44. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 4, 4/1, 12, 12/1, 13.
Pravico zahtevati povrnitev stroška nadomestila plače ima izvedenec. Delodajalec je upravičen od sodišča zahtevati le povrnitev izvedencu izplačanega nadomestila plače, vendar le v primeru, če je izvedenec stroške iz tega naslova tudi zahteval. Samostojnega zahtevka za povrnitev nadomestila plače brez zahteve izvedenca, ki ima pravico do povrnitve teh stroškov, tako delodajalec nima.
Za odločitev o vtoževani razliki v plači in o višini odpravnine (osnova za odmero odpravnine je namreč predpisana kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) je bilo ključno le vprašanje, do katere plače je bil tožnik upravičen v vtoževanem obdobju (od maja 2010 do 19. 4. 2015). In sicer, ali je bil upravičen do plače v višini, kot je bila določena v navedeni, edini pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 1. 10. 2008, za kar se je zavzemal tožnik, ali pa je bil tožnik upravičen do nižje plače v višini po ustni pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena v začetku leta 2009, za kar se vseskozi zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači po pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je pravilno odmerilo vtoževano odpravnino.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00002536
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 15, 15/3, 15/4, 49, 49/2, 153. ZJS člen 2, 2/4, 6, 6/1, 10. - člen 1, 6, 7, 7/2, 35, 45. OZ člen 86, 86/1, 88. ZŠtip-1 člen 58, 58/1, 58/7, 58/7-2.
pogodba o štipendiranju - vračilo prejete štipendije - ugovor zastaranja - kršitev pogodbe - zaposlitev pri tujem delodajalcu - zaposlitev v Republiki Sloveniji - aktivni iskalec zaposlitve - pravo evropske skupnosti - prosto gibanje delavcev - javna ustanova ad futura - pravna oseba javnega prava - javni sklad - upravna pogodba - pravica do proste izbire zaposlitve - načelo sorazmernosti - pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic - rok za izpolnitev pogodbe - primernost roka - ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - načelo afirmacije pogodb
Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih. ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa. Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija. Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister. Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.
Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji odločbe sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega pogodbenega dogovarjanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, določeni s strani tožnika (bodisi iz pogojev javnega razpisa bodisi iz splošnih pogojev poslovanja). Ne gre torej za pogodbo civilnega prava, katere najpomembnejša značilnost je oblikovanje pogodbenega dogovora prek dogovarjanj in usklajevanj pogodbenih strank. Obravnavani pogodbi sta ne le glede na pogodbeno stranko, ampak tudi po svoji vsebini upravni pogodbi. Javni sklad kot pravna oseba javnega prava je z njeno sklenitvijo izvrševal upravno nalogo v javnem interesu.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tridesetdnevni rok prekratek, da bi štipendistu nudil razumno možnost, da bi ob skrbnem prizadevanju (sploh v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija) našel zaposlitev. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek. Taka časovna omejitev izpolnitve pogodbene obveznosti predstavlja zato nesprejemljivo težko breme za štipendista.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Ukinitev službe na ravni tožene stranke, katere vodja je bila tožnica, in prenos nalog te službe na nižjo raven tožene stranke, na posamezne programsko produkcijske enote, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
OZ člen 356, 356/1. ZOR člen 379. ZN člen 4. ZIZ člen 20.
zastaranje terjatve - notarski zapis z učinkom izvršljivosti - zastaralni rok - terjatev, ugotovljena v izvršljivem notarskem zapisu - terjatev, ugotovljena s sodno poravnavo - izvršilni naslov - sodna praksa v času veljavnosti ZOR - uporaba zakonske analogije
Za terjatve, ki temeljijo na notarskem zapisu z učinkom izvršljivosti, velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.
solastnina – oddaja stvari v solastnini tretjim – solastnikovo nasprotovanje oddaji solastne stvari tretjim – neuporaba solastnine s strani solastnikov – posel rednega upravljanja
Glede na veljavno zakonsko ureditev ni pravne podlage, da bi sodišče lahko štelo oddajo solastne stvari v najem tretjim, kot posel rednega upravljanja, zato imata udeleženki kot solastnici upravičenja iz 66. člena SPZ, lahko pa tudi predlagata delitev stvari (70. člen SPZ).
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.