postopek osebnega stečaja - ugovor o prerekanju terjatev - dolžnik - pritožba zoper sklep o preizkusu terjatev - nedopustnost pritožbe
Upnik ali dolžnik mora v primeru nameravanega prerekanja terjatve (drugemu) upniku odreagirati pravočasno že v prvotni fazi postopka preizkusa terjatev z vložitvijo ugovora o prerekanju terjatev iz (dodatnega) osnovnega seznama preizkušenih terjatev in ne šele s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Upnik ali stečajni dolžnik, ki se ne posluži te svoje pravice že v prvostopenjskem postopku, torej nima pravice do prerekanja terjatev upnikov šele s pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev.
Pritožnica ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nihče od upnikov ni vložil ugovora proti dodatnemu seznamu preizkušenih terjatev (ki je bil po podatkih spisa objavljen na spletnih straneh AJPES 14. 7. 2016) iz 62. člena ZFPPIPP (da upnikove pravočasno prijavljene terjatve seznam ne vsebuje oziroma so podatki o njej nepravilni), niti ugovora o prerekanju terjatev drugih upnikov po 63. členu ZFPIPP, niti ni navedla, da je ugovor o prerekanju terjatev vložila sama, s katerimi bi izpodbijala pravilnost izdanega sklepa, zato je treba njeno pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev zgolj z njenim prerekanjem terjatev drugih upnikov kot nedovoljeno zavreči.
pritožba zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje - pooblaščenec obsojenca - pravica do pritožbe
Z zamudo prekluzivnega zakonskega roka procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje. Vendar pa zakon izjemoma omogoča obdolžencu, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje (restitutio in integrum). Ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko. Vrnitev v prejšnje stanje je določena izključno v korist obdolženca, in samo če so opravičljivi razlogi za zamudo nastali pri obdolžencu. Tega instituta ne morejo koristiti zagovornik, državni tožilec in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, če so sami zamudili rok za pritožbo, čeprav se smejo pritožiti v korist obdolženca.
Ker tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarnega plačila, ampak je zoper vsako od njiju postavila (ločen) poseben zahtevek, prvo toženka upravičeno navaja, da jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno v solidarno plačilo naložilo tožničine pravdne stroške.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - sprememba katastrskih podatkov o nepremičnini - preštevilčenje parcel - delitev solastnine - istovetnost nepremičnine
Res je, da zahteva po ujemanju identifikacijskih znakov iz 31. člena ZZK-1 ni absolutna. Ne gre tako daleč, da bi bil onemogočen vpis v primeru, če se po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila katastrski podatki, ki jih sodišče poočiti po uradni dolžnosti, spremenijo. Sodišče mora v takem primeru preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino, to je, ali se je morda nepremičnina, označena v listini, ki je priložena predlogu za vpis, po izdaji te listine zgolj preštevilčila oziroma označila z novim identifikatorjem. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer.
Po eni strani za to, ker zaradi delitve solastnine in preoblikovanja le te v etažno s sporazumom solastnikov ne gre le za preštevilčenje oziroma spremembo katastrskih podatkov, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Zaradi navedenega preoblikovanja v konkretni zadevi, z vidika preizkusa v zemljiškoknjižnem postopku, že po sami naravi stvari ni moč govoriti o istovetnosti nepremičnine.
Po drugi strani pa zato, ker v konkretni zadevi ne gre za spremembo, do katere bi prišlo po izdaji listine, ki je podlaga za vpis, oziroma za spremembo, na katero se predlagatelj ne bi mogel odzvati v pravdnem postopku, iz katerega listina izvira, z ustrezno spremembo tožbenega zahtevka.
nepravdni postopek - vrednost spornega mejnega prostora - ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora - podatki iz uradnih evidenc - neplačilo predujma za izvedenca - posledice neplačila predujma
Načeloma zadošča, da se sodišče na hiter in primeren način prepriča glede vrednosti spornega mejnega prostora, tudi upoštevaje podatke GURS.
Pritožnica si inštitut tako imenovane neprave obnove (407. člen ZKP) napačno razlaga. Izrek enotne kazni je namreč skladno z določbami 47. in 48. člena KZ-1 obvezen in zato ne more biti od volje ali soglasja obsojenca odvisno, ali pristaja na izrek enotne kazni ali ne. Neprava obnova kazenskega postopka pa je tudi sama po sebi obsojencu v korist, saj pri združevanju več zapornih kazni enotna kazen nikoli ne doseže seštevka.
odvzem poslovne sposobnosti – predlagatelj postopka – občina kot predlagateljica – pravica do pritožbe – zavrženje pritožbe
Ker pobudnica, to je Občina, upoštevaje 45. člen ZNP ni upravičena vložiti predloga za (delen) odvzem poslovne sposobnosti, nima niti pravice zoper odločitev sodišča, da takšnega postopka po uradni dolžnosti ne bo uvedlo, vložiti pravnega sredstva.
ZIZ člen 192, 192/2, 221, 221/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izpolnitev obveznosti - izselitev iz stanovanja - izpraznitev in izročitev stanovanja - izročitev ključev - posredna posest - ogled stanovanja - prijava stalnega prebivališča - zavrnitev dokaznega predloga
Upnik bi moral predlog za izvršbo vložiti zoper tiste osebe, ki dejansko bivajo v nepremičnini, v primeru, če bi mu dolžnica stanovanje prazno svojih stvari in oseb že izročila v neposredno posest.
ZSReg člen 19, 36, 36/1. ZGD-1 člen 23, 23/1, 23/2, 41, 511. ZNP člen 37.
pravni interes družbenika za pritožbo - varstvo firme
Posplošene navedbe oziroma predvidevanja, da se z registracijo subjektov vpisov ustvarja zmeda na trgu, s čimer naj bi se povzročila neposredna škoda družbi E. in njemu kot manjšinjskemu družbeniku, ne izkazujejo njegovega pravnega interesa za izpodbijanje firme subjekta vpisa.
Registrsko sodišče ni načeloma izključilo pravnega interesa A. A. kot družbenika v družbi E. Zavzelo je le stališče, da družbenik ni konkretizirano izkazal, v čem naj bi bile z izpodbijanim sklepom prizadete njegove družbeniške pravice. Kot dodaten razlog za svojo odločitev pa je še pojasnilo, da bi lahko imela pravni interes za varstvo firme le družba, ki bi menila, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme. Slednje pomeni, da je družba tista, ki ima najprej upravičenje, da lahko drugi družbi prepreči vpis firme, ki se ne razlikuje jasno od njene firme.
ZZK-1 člen 86, 87, 88.. ZIZ člen 46, 46/1, 170.. SPZ člen 143.
zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - prisilna hipoteka
Zemljiškoknjižno sodišče je pravilno uporabilo določbe 86. člena in naslednjih ZZK-1, ki se nanašajo na zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno.
SODNE TAKSE - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079688
ZST-1 člen 11, 11/5, 30, 30/2, 31, 31/1, 31/2, 34a, 34a/1. ZPP člen 44, 44/3, 105a, 105a/3.
izpodbijanje veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - postopek za plačilo takse - pravna sredstva zoper plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - napačna odmera sodne takse - presoja odmerjene višine sodne takse - sodno določena vrednosti spornega predmeta - pridržana pritožba - pravica do pravnega sredstva - končna incidenčna odločba - pravica do sodnega varstva - domneva umika - pravni interes - denarna sredstva
Ustavno skladna je takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo.
Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. Stranke, ki takse ne plačajo v prepričanju, da je bila taksa napačno odmerjena, namreč tvegajo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, s čimer je poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva.
Sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore.
Iz vmesne bilance stanja na dan 30. 6. 2016 izhaja, da denarna sredstva tožnice (47.491,00 EUR) skoraj štirikrat presegajo višino dolgovane sodne takse (12.755,00 EUR). Že zato ni razloga, da tožnica ne bi mogla priskrbeti sredstev za plačilo sodne takse takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.
V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame.
Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vedeti. Le zaradi ugotovitve, ali je obstajalo očitno nesorazmerje pri ocenjeni vrednosti se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca.
Glede na ugotovljeno 50% razliko v oceni dveh izvedencev je prišlo do spoznanja o očitno prenizki ceni iz cenitve, do katerega pa bi morala priti tožeča stranka tudi sama, ker unovčenje predmetov leasinga predstavlja tudi del njene dejavnosti.
Pritožnikova trditev, da zaradi še vedno trajajočega zdravljenja (v Psihiatrični bolnici) njegov zahtevek ni mogel zastarati, je ne le presplošna, ampak tudi sicer neprepričljiva. Sam je namreč v tožbi navedel, da se je zaradi težav v službi ves čas zdravil. Da težave, ki naj bi mu nastale v službi, niso v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem, je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje.
V tem kontekstu so torej relevantne trditve tožeče stranke, da so bili posojilojemalci v času sklenitve posojilnih pogodb oz. aneksov insolventni oz. plačilno nesposobni. Ker se v tem postopku ne odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka nad posojilojemalkami je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala točno zatrditi, kdaj je katera od posojilojemalk postala nelikvidna oziroma plačilno nesposobna. Tožeča stranka se je v zvezi s finančnim položajem posojilojemalk sklicevala na ugotovitve posebne revizije pooblaščene revizorke z dne 14. 10. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je temu dokazu, zaradi zapisa revizorke v uvodu odreklo kakršnokoli dokazno vrednost, hkrati pa zavrnilo druge dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje zatrjevanega (slabega) finančnega stanja posojilojemalk. Tožeča stranka je namreč predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, s pomočjo katerega se bo ugotavljalo finančno stanje posojilojemalk v času sklepanja posojilnih pogodb oziroma aneksov, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeča stranka lahko seznanila šele z izpodbijano sodbo, je pritožbeno grajanje
Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organi vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1). Na toženi stranki, ki se želi ekskulpirati, je torej, da v nadaljevanju tega postopka trdi in dokaže, da je pri sklenitvi navedenih pogodb in aneksov, glede na ugotovljen finančni položaj posojilojemalk, ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je v konkretni situaciji ravnala v skladu z načelom razumne poslovne presoje.
Ob presoji nedopustnega ravnanja je potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka.
OZ člen 550. ZD člen 58, 144, 144/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do izjave – vračunanje daril – zastopanje po pooblaščencu – nestrinjanje z izročitvijo in razdelitvijo premoženja
Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.
Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023933
EKČP člen 6, 6/3. URS člen 22, 29. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 15, 18, 18/1, 105, 105/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - pogojna obsodba - povzročitev premoženjske škode - neobrazložena pritožbena graja bistvenih kršitev določb postopka - kršitev obdolženčeve pravice do obrambe - pravica do enakega varstva pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - načelo učinkovitosti in ekonomičnosti - kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist - dokazno breme glede razbremenilnih in obremenilnih dokazov
Dokazno breme glede obstoja razbremenilnih dokazov je na strani obdolženega oziroma njegove obrambe, glede obremenilnih dokazov pa na strani obtožbe. Obdolženi ni predlagal zaslišanja navedene priče, oškodovanka pa ni imela razloga, niti dolžnosti, da to stori ona. Zato so tovrstni očitki pritožbe odveč.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082771
OZ člen 766. ZPP člen 7, 8, 212, 286, 337. ZOdvT člen 17, 17/2.
mandatna pogodba – plačilo odvetniških stroškov – dogovor o višjem plačilu za opravljeno delo – dokazno breme – prekluzija
Sodišče v pravdnem postopku sodi skladno z razpravnim načelom v okviru dejstev, ki jih navedejo stranke v svoji trditveni podlagi in na podlagi predloženih (in izvedenih) dokazov. Dolžnost strank torej je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, kar morajo storiti pravočasno.
Sodišče je glede vprašanja upravičenosti plačila za tožnikovo delo utemeljeno izhajalo iz takrat veljavnega ZOdv. Ta je odvetniku omogočal višje plačilo za opravljeno delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se je o tem pisno dogovoril s stranko.
narok – razpis naroka za glavno obravnavo – vabilo na narok – predlog za preložitev naroka – pasivnost toženca – neupravičen izostanek z naroka – zakoniti zastopnik – kvalificiran pooblaščenec – rok za seznanitev z zadevo
Toženec je bil o datumu naroka seznanjen slaba dva meseca prej, kar glede na določbo 280. člena ZPP predstavlja več kot primeren rok za seznanitev z zadevo. V tem času bi si lahko priskrbel kvalificiranega pooblaščenca ter nato na naroku predstavil svoje videnje zadeve. Zaradi svoje pasivnosti in neupravičenega izostanka z naroka pa se ne more sklicevati, da ga je prvo sodišče onemogočilo pri predlaganju dejstev in dokazov.