odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - reintegracija - datum sodne razveze - nova zaposlitev
Glede na to, da tožnica zaradi poteka habilitacijskega naziva ne izpolnjuje več pogojev za nadaljevanje pedagoškega dela pri toženki, kot izrecno izhaja iz 150. člena Statuta toženke, odločitev o vrnitvi nazaj na delo na pedagoško delovno mesto visokošolski učitelj - docent ni pravilna.
V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnice pri toženki na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 20 ur tedensko, dejstvo da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje iz tega naslova. Zato je tožnici delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
odpoved s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028542
ZPP člen 454, 454/2, 458, 458/1. SPZ člen 119, 119/2. SZ-1 člen 41, 41/1, 42, 42/1. OZ člen 378, 378/1.
spor majhne vrednosti - etažna lastnina - rezervni sklad - vplačevanje v rezervni sklad - plačilo v rezervni sklad - stroški upravljanja - domneva priznanja dejstev - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - izdaja sodbe brez razpisa naroka
Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.
neupravičena pridobitev - vlaganja v nepremičnino - prikrajšanje - dogovor o vlaganju v nepremičnino - uporaba nepremičnine - zapadlost terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da ima tožnica po svojih trditvah iz tožbe še vedno svoj sedež na naslovu sporne nepremičnine, da v tem objektu še sedaj opravlja del poslovne dejavnosti, kot jo je opravljala pred letom 2014, ter da je tudi zaslišana priča – zakoniti zastopnik tožnice M. V. izpovedal, da ima tožnica na naslovu tem naslovu, torej v objektu, v katerega naj bi tožnica opravila zatrjevana vlaganja, še vedno pisarno in prostor za skladiščenje fasciklov.
Glede na to ugotovljeno dejstvo, ki je ključno za presojo utemeljenosti zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ), je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavke prikrajšanja na svoji strani iz razloga, ker še vedno zaseda sporno nepremičnino, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi vlaganj še ni mogla nastati in do konca glavne obravnave še ni zapadla.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-8.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - bolniški stalež - odpotovanje iz kraja bivanja
Iz drugega odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja jasno izhaja obveznost zavarovanca, da mora biti na svojem domu, če se zdravi doma. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo ipd. Tožnica je pri navodilih za zdravljenje imela glede gibanja od doma zapisano "lahko od doma", kar pomeni, da je imela dopustno odsotnost z doma, ker to ni vplivalo negativno na potek zdravljenja. Zato je lahko npr. šla v trgovino, vrtec ipd., kot je ugotovilo sodišče. Nikakor pa s tem ni imela pravice odhoda izven kraja svojega bivališča. Na podlagi omenjenega določila Pravil je za odhod izven kraja bivanja izrecno potrebno imeti odobritev osebnega zdravnika. Take odobritve pa ni imela.
odpravnina - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku istega člena je določeno, da delavec nima pravice do odpravnine po 108. členu ZDR-1, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje. Pri institutu odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi gre za posebno pojavnost, modaliteto redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je treba upoštevati vse relevantne določbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter določbe, ki urejajo ponudbo delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj gre za kombinacijo obeh institutov. Za to, da je mogoče govoriti o tem institutu, morata biti odpoved pogodbe o zaposlitvi in pisna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi podani sočasno (isti historični dogodek), ni pa nujno, da gre za enovit dokument, ki vsebuje tako odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ponudbo nove. Ni pa mogoče govoriti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, če sta sicer oba dokumenta delavcu vročena sočasno oziroma sukcesivno (npr. v istem dnevu), med njima pa ni podana ustrezna pravna povezava.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZUP člen 260, 260/1, 261, 261/2.
lastnost zavarovanca - družbeništvo - obnova postopka - nov dokaz
Tožnica se sklicuje na odstopno izjavo z dne 30. 11. 2015, ki jo je tudi priložila k predlogu za obnovo postopka. Navedena odstopna izjava je glede na navedbe tožnice obstajala že v času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanca. Da je uveden postopek, je bila tožnica obveščena z dopisom datiranim z 28. 3. 2017, ki ji je bil, glede na listinsko dokumentacijo v spisu vročen, 3. 4. 2017. Sama odločba o lastnosti zavarovanca pa je bila izdana 10. 5. 2017. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Ne gre namreč za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega bi tožnica izvedela že po končanem postopku. Skladno z drugim odstavkom 261. člena ZUP pa sme zaradi okoliščin iz 1. točke 260. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo.
ZDSS-1 člen 63.. ZZVZZ člen 44a, 44b, 44c.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 135a, 135a/2, 154, 155, 156, 156a.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija
Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da ZZVZZ ne ureja postopka za uveljavljanje pravice do zdravljenja v tujini, POZZ pa je podnormiran. Postopek za odobritev zdravljenja v tujini in postopek za povračilo stroškov (že opravljenega) zdravljenja v tujini sta ločena oziroma ne nujno povezana postopka. Zavarovana oseba pa lahko sproži oba postopka. Ni določeno, da bi zavarovanec moral zahtevati predhodno odobritev zdravljenja v tujini, niti da v primeru vložene zahteve za predhodno odobritev zdravljenja ne bi smel naknadno vložiti še zahteve za povračilo stroškov že opravljenega zdravljenja. Zavarovanec torej lahko uveljavlja predhodno odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino ali/in po že opravljenem zdravljenju zahteva povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Nejasna določila splošnih aktov toženca ne smejo iti v škodo zavarovancu.
Če je zdravljenje v tujini z dokončno ali celo pravnomočno odločbo predhodno odobreno in zdravljenje v tujini dejansko opravljeno, je toženec po stališču pritožbenega sodišča dolžan zavarovancu stroške tudi povrniti. Predmet postopka za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini je v tem primeru lahko le še odmera stroškov, nikakor pa ne več vprašanje, ali je zavarovanec do povračila stroškov v tujini upravičen ali ne. Predhodna odobritev oziroma napotitev na zdravljenje v tujino je temelj oziroma podlaga za odmero nastalih stroškov. Če je zdravljenje v tujini na podlagi predhodne napotitve dejansko opravljeno, ni mogoče šteti, da stroški zdravljenja niso nastali, četudi jih ni plačal zavarovanec, temveč kdo tretji. Napotitev na zdravljenje v tujino in posledično povračilo stroškov tega zdravljenja je pod zakonskimi pogoji pravica zavarovanca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženec je kot izvajalec tovrstnega obveznega zavarovanja dolžan te pravice zagotavljati. Drugačno stališče toženca je zmotno in zato nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da plačilo stroškov zdravljenja v tujini s strani samega zavarovanca, ni zakonski pogoj za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP.
Pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožene stranke, da bi lahko tožnik izkoristil letni dopust in tako ni upravičen do odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Tožnik je v tožbi navedel, da mu je tožena stranka dolžna obračunati 864,00 EUR, pri čemer se štejejo navedbe tožnika za priznane, glede na pasivnost tožene stranke, torej je sodišče pravilno tožniku priznalo navedeni znesek 864,00 EUR, skupaj bruto kot nadomestilo za neizkoriščen letni dopust.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
Predmet izločitve niso vsi dokazi na katere se sodna odločba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti, temveč le dokazi, za katere je to v zakonu posebej določeno (drugi odstavek 83. člena ZKP). Odločanje o dovoljenosti drugih dokazov v fazi, ko ni znano, ali bodo takšni dokazi sploh izvedeni in še manj, ali bo sodba nanje oprta je zato preuranjeno. Zahteva po obrazloženosti odredbe za izvedbo posameznih preiskovalnih ukrepov ter v danem primeru še ustreznega predloga državnega tožilca in zahteva po pravilno ugotovljenih dejstvih z zvezi z izpolnjenostjo zakonskih pogojev za izvedbo teh ukrepov, sta dve, po vsebini različni zahtevi. Prva se nanaša na izvedbo (pred)kazenskega postopka, katerega del sta odredba in predlog, druga se nanaša na dejstva, ki so bila znotraj tega postopka ugotovljena.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - aktivni iskalec zaposlitve
Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti.
V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, gre pri t.i. pasivnih zavarovancih za drugačne pogoje, izpostavljene v prejšnjem odst. te obrazložitve. Ker je tožniku pravica do delnega nadomestila že pravnomočno dosojena, mu gre izplačilo te denarne dajatve v skladu z 2. alinejo 1. odst. 123. člena ZPIZ-2 največ od dneva nastanka invalidnosti dalje. Torej od 17. 8. 2013 dalje, ne glede na to, da se je pri zavodu za zaposlovanje prijavil šele 2. 3. 2018.
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 19.. Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 25.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 129, 129/1.. ZZVZZ člen 25, 25/2.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - nujno zdravljenje - operativni poseg - službena pot
Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodni izvedenec je strokovno jasno navedel, zakaj tožnikovo zdravljenje oziroma opravljene zdravstvene storitve v tujini, niso bile urgentne v smislu drugega odstavka 25. člena ZZVZZ. Jasno je navedel, v katerih primerih in stanjih se šteje operativno zdravljenje spinalnega kanala za urgentno, strokovno prepričljivo pa je tudi obrazložil ne samo, da v tožnikovem primeru ni šlo za takšno stanje, ampak je navedel tudi razloge zakaj je šlo v tožnikovem primeru za načrtovan in neurgenten poseg. Po drugi strani pa tudi tožnik svojega zatrjevanja o nujnosti operativnega posega na službeni poti ni z ničemer dokazal. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na napotnice, saj je sodni izvedenec iz stopnje nujnosti izdanih napotnic povzel, da pri tožniku ni šlo za takšno zdravstveno stanje, ki bi zaradi preprečitve poslabšanja ali celo ohranitve življenja oziroma oživljanja zahtevalo nujne oziroma neodložljive zdravstvene storitve. Pomeni, da med nujnostjo navedeno v napotnici in nujnim zdravljenjem določenim v drugem odstavku 25. člena ZZVZZ obstaja velika in za odločitev pomembna razlika.