Dne 30. 5. 2017 je bilo v hišnem predalčniku tožnika puščeno obvestilo o prispelem pismu z opozorilom, da ga dvigne v 15 dneh. Ker pritožnik pisanja v navedenem roku ni dvignil, se je v skladu s 4. odst. 142. člena ZPP štelo, da mu je bila pošiljka s potekom roka vročena dne 14. 6. 2017. Gre za fikcijo vročitve, določene z ZPP. Vročevalec je naslednji dan 15. 6. 2017 pošiljko pravilno pustil v hišnem predalčniku. Petnajst dnevni rok za vložitev pritožbe šteto od 14. 6. 2017 dalje se je iztekel 29. 6. 2017. Dne 9. 8. 2017 vložena pritožba je prepozna.
Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.
ZDR-1 člen 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208.
kilometrina - potni stroški - kraj opravljanja dela - službeno potovanje
Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela. Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
V novejši sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se znesek otroškega dodatka ne odšteje od zneska ugotovljenih potreb otroka. Razlogi za takšno stališče izvirajo iz samega namena otroškega dodatka - gre za dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka, ki ga zaradi uresničevanja načela socialne države zagotavlja država, pa tudi načina njegovega izračuna - pri izračunu otroškega dodatka se kot prejemek otroka v skladu z 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva tudi odmerjena preživnina; otroškega dodatka tako ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje se je sicer na navedeno stališče sklicevalo, vendar je zmotno štelo, da velja le pri določitvi preživnine za vnaprej (za obdobje po izdaji sodbe), ne pa tudi za preteklo obdobje, ko je tožnica prejemala otroški dodatek in del otrokovih potreb s tem dodatkom tudi pokrila.
zdravljenje v tujini - plačilo sodne takse - premoženjski spor
V sporni zadevi je tožeča stranka od toženca zahtevala povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev v določeni višini. Gre za povrnitev preplačila. V tem primeru gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za premoženjski spor, kar pomeni, da je potrebno plačati sodno takso.
plačilo premalo izplačane plače - plačilo za dejansko opravljeno delo
Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS).
S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega.
ZPP člen 269, 269/4.. OZ člen 299, 299/1, 378.. ZPIZ-2 člen 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
Iz spisa izhaja, da je bil prvi toženec in zakoniti zastopnik druge toženke na narok dne 7.3.2018 pravilno vabljen z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzval, da se predmetnega naroka ni udeležil in da svojega izostanka v postopku na prvi stopnji sojenja (pred narokom (in tudi ne kasneje)) ni opravičil. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno postopalo in izvedlo narok ter zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke (tožencev).
Iz zdravniškega potrdila, ki ga toženca prilagata šele k pritožbi, sicer izhaja, da je bilo le-to izdano 6.3.2018.
Predmetni dokaz na pritožbeni stopnji sojenja ne more biti upošteven. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 99.. ZSDU člen 91, 94.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 11 delavcem in torej ni šlo za kolektivne odpuste.
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 126. členu v zvezi s 93. členom in 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedenih določbah na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti. Nove pravice iz invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le, če nastane nov primer invalidnosti. Torej, če ob že ugotovljeni kategoriji invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo s polnim delovnim časom, pride do takšnih sprememb oziroma bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je mogoče ugotoviti popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo ali nov dokaz
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je tožnik od 17. 9. 2018 dalje zavarovan za 40 ur tedensko pri drugem delodajalcu, ni novo dejstvo v smislu navedene določbe, saj je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje zaključena 30. 8. 2018, torej pred datumom zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu.
prodajna pogodba - dogovor o kompenzaciji - vsebina dogovora - stvarne napake - jamčevanje - materialni prekluzivni rok
Povedano drugače, pritožba se neutemeljeno zavzema, da naj bi zatrjevani dogovor o prodaji vozil in nakazovanju denarja za nakup apartmaja na Hrvaškem, kar naj bi se kompenziralo, vključeval tudi dogovor o kompenzaciji prav vsega, tudi sporne nasprotne odškodninske terjatve.
Trditveno in dokazno breme glede materialnega in procesnega pobota sta na toženki, medtem ko že iz zgoraj izpostavljenih dejstev izhaja, da je toženka izgubila svoje pravice iz jamčevanja za stvarne napake (nasprotno terjatev) že 20.12.2015 (glej enoletni materialni prekluzivni rok iz 480. člena OZ) in da bi, če se sledi sicer zmotni pritožbeni tezi, da gre za navadno odškodninsko terjatev, njena terjatev v vsakem primeru tudi zastarala dne 20.12.2017 (v subjektivnem roku treh let iz 352. člena OZ).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00028131
ZPP člen 1, 32, 32/2, 32/2-7, 212. OZ člen 9, 9/1, 9/2, 103, 125, 125/1, 270, 270/1.
pristojnost sodišča - plačilo za opravljene storitve - premoženjskopravna razmerja - gospodarski spor - okrožno sodišče - pogodba za nedoločen čas - pacta sunt servanda - prenehanje pogodbe - trditveno in dokazno breme - sprememba zakonodaje - javno naročanje - pogajanja - zavrnitev računa - neizpolnitev obveznosti
Predmet tega postopka je zahtevek za plačilo za opravljene storitve po sklenjeni Pogodbi. Pravdni stranki sta pravni osebi. Gre torej za spor, ki izvira iz premoženjskega razmerja med dvema pravnima osebama in zato v skladu z določilom 1. člen ZPP spada v pristojnost sodišča, in sicer v pristojnost Okrožnega sodišča, ki odloča v gospodarskih sporih.
Zaradi spremembe veljavnih predpisov na področju javnega naročanja, Pogodba sama po sebi ni avtomatično prenehala. Prav tako zaradi spremembe veljavnih predpisov o javnem naročanju izpolnitev nobene od pogodbenih strank ni postala nemogoča. Zato Pogodba ni postala neizvršljiva. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je zaradi spremembe zakonodaje in dolžnosti spoštovanja prava EU pogodba avtomatično neizvršljiva in je pogodbeni stranki nista več dolžni izvrševati.
Obstoj pogajanj med pravdnima strankama o sklenitvi Aneksa k Pogodbi za leto 2014 oziroma za sklenitev nove pogodbe za leto 2014, v skladu z določili Pogodbe in OZ, sam po sebi ne predstavlja razloga za prenehanje veljavnosti Pogodbe. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveščanje tožeče stranke o nezadostnih sredstvih za plačilo storitev, ne predstavlja odpoved pogodbe.
Zavrnitve računov tudi po presoji pritožbenega sodišča same po sebi ne predstavljajo niti odpovedi Pogodbe, niti dokaza o odpovedi Pogodbe. Izkazujejo le nestrinjanje s plačilom zneska navedenega v računu.
Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 je lahko storjeno, če storilec izpolni zakonske znake ene od alternativno določenih oblik kaznivega dejanja, saj so te izvršitvene oblike v zakonu navedene alternativno in ne kumulativno. Kaznivo dejanje pa bo storjeno tudi z ravnanjem, ki pomeni izpolnitev dveh ali več v zakonu določenih izvršitvenih dejanj, zaradi česar se izvršitvena načina vpis lažnih podatkov v poslovne listine in s podpisom potrditi listino z lažno vsebino ne izključujeta pri izvršitvi enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1 in je to dejanje lahko storjeno (poleg na ostale načine) bodisi na eden bodisi na drugi način, lahko pa tudi na oba načina.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum - napake volje - nedopustna grožnja
Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo
Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga je eno utemeljeno pisno opozorilo podano v roku enega leta, razen če je s kolektivno pogodbo drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.
Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda njen zakoniti zastopnik ali od njega pooblaščena oseba.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00027714
ZP-1 člen 202d, 202d/8, 202d/10, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program
Določbo desetega odstavka 202.d člena ZP-1 je mogoče razlagati na način, da obveznost iz te določbe vsebuje materialni in formalni del obveznosti. Materialni del obveznosti je pravočasna prijava v rehabilitacijski program, formalni del obveznosti pa je predložitev potrdila o prijavi sodišču. V konkretnem primeru je storilka pravočasno izpolnila materialni del obveznosti, ki jo je glede na sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dolžna uresničiti v šestih mesecih v obsegu 17 pedagoških ur, ni pa izpolnila formalnega dela obveznosti. Glede na navedeno, ko je storilka izpolnila bistveni del obveznosti, katere namen zasleduje določba desetega odstavka 202.d člena ZP-1, bi po presoji pritožbenega sodišča ukrep preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bil nesorazmeren glede na dejstvo, da storilka ni izpolnila le formalnega dela obveznosti.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 205, 208.
kilometrina - prevoz na delo in z dela - pogodba o zaposlitvi - službena potovanja - sprememba kraja opravljanja dela - kraj opravljanja dela
Poti, ki jih je na podlagi izdanih odredb v spornem obdobju opravil tožnik v druge kraje, niso redne poti na delo na sedež delodajalca oziroma kraj, dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na sporna delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
Na podlagi 1. odstavka 118. člena ZPIZ-2 se v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V primeru, ko se uživalcu pokojnine naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, se torej priznana pokojninska doba upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. Pravica do odstotnega povečanja pokojnine gre od naslednjega dne po vložitvi zahteve (2. odstavek 118. člena ZPIZ-2).
Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.