Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.