CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00028129
ZPP člen 319, 319/3, 343, 343/4. OZ člen 101, 102, 125, 125/1, 251, 251/5, 299, 299/1, 319, 319/1, 336, 336/1, 349, 378, 378/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 55.
gradbena pogodba - izplačilo zadržanih sredstev - začasna situacija - terjatve iz gospodarskih pogodb - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - ugovor nezapadlosti - prevzem dela - ugovor sočasnosti izpolnitve - ugovor ogroženosti - procesni pobotni ugovor - pogodbena kazen zaradi zamude - dogovor o pogodbeni kazni - izročitev bančne garancije - relativnost pogodbenih razmerij - upnikove pravice - sprejem izpolnitve - uzance
Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.
Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela.
Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
Toženkine zahteve za povračilo pravdnih stroškov, o kateri odloča sodišče (prvi odstavek 163. člen ZPP) po določenih postopkovnih pravilih, ni mogoče šteti kot nedopustno uveljavljanje medsebojnega zahtevka strank v smislu dogovora iz sporazuma.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je padla na mokrih tleh v gostinskem lokalu zavarovanca toženke. Pri obravnavi takšnih dogodkov, ko gre torej za padce na neki pohodni površini, med odločilna dejstva sodijo vsa tista, s katerimi se opisuje stanje površine, vrsta in obseg ovire, tudi fizikalne lastnosti. Uveljavljena je razlaga, da ni vsaka ovira, pomanjkljivosti pohodne površine že razlog za očitek protipravnega ravnanja.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00030176
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385, 285c, 285c-3, 344, 397. KZ-1 člen 314, 314/1, 115, 115/1, 34, 34/2.
razveljavljena sodba sodišča prve stopnje - novo sojenje pred drugim sodnikom - načelo prepovedi reformatio in peius - sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - priznanje krivde - sprememba opisa kaznivega dejanja - kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - kaznivo dejanje poskus uboja - določen opis kaznivega dejanja
Imata pa pritožbi prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju s sodbo bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z obsodilnim izrekom po spremenjeni obtožnici je kršen institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), uzakonjen v 385. členu ZKP, ki je v korist obdolženca. Na glavni obravnavi sme tožilec spremeniti obtožbo, če oceni, da je sprememba potrebna, le da v primeru ponovnega sojenja, ki poteka po pritožbi obrambe, ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše (člen 385 ZKP). Ima pa zagovornica prav, ko v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje po spremembi obtožbe in njeni predstavitvi na glavni obravnavi dne 17. 4. 2019 ni opravilo njene kontrole ter je dopustilo, da je obdolženi priznal krivdo po zanj na slabše spremenjeni obtožbi, kar je bilo v nasprotju z institutom reformatio in peius. Priznanje krivde obdolženca pa ne dopušča, da bi sodišče po podanem priznanju posegalo v opis dejanja, za katerega je obdolženec krivdo priznal. V takem primeru, če to stori, in sicer na način, da v opisu kaj spremeni, iz njega kaj izpusti ali opis s čim dopolni, se priznanje krivde obdolženca ne nanaša več na v obtožbi opisano kaznivo dejanje, temveč na drugačno dejanje, od tistega, za katerega krivdo je obdolženi priznal. S posegom v opis kaznivega dejanja na enega od že obrazloženih načinov sodišče posredno pokaže, da dejanje, za katerega krivdo je obdolženi priznal, ni v celoti podprto z dokazi, saj sicer do posega ne bi prišlo. Navedeno pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP za sprejem priznanja.
zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja kazenskega pregona - nedosegljivost obdolženega - bolezen obdolženca - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1.
Bolezen je lahko razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe in razlog za pretrganje zastaranja.
Odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano.
ZPP člen 12, 337, 337/1. ZST-1 člen 3, 3/10, 5, 5/1, 5/1-9, 12/1, 12/2. ZD člen 132, 133. ZUPJS člen 9, 18, 18/1, 18/1-9.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - višina sodne takse - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - neunovčljivo premoženje - podedovano premoženje - dovoljena pritožbena novota - prava neuka stranka - prehod zapuščine na dediča - odpoved dedovanju
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine vrednosti premoženja dedinje kot prosilke za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tudi ocenjeno vrednost podedovanega premoženja, saj ni najti zakonske podlage za neupoštevanje tega premoženja. Dedinja je v predmetnem zapuščinskem postopku nesporno pridobila določeno premoženje in s tem tudi določeno korist, zaradi česar te okoliščine pri odločanju o taksni oprostitvi ni mogoče prezreti. Navsezadnje sta tudi nastanek in višina taksne obveznosti v zapuščinskem postopku odvisna od tega, ali (sploh) in kolikšno vrednost premoženja dediči dedujejo, sodno takso pa so dediči dolžni plačati v sorazmerju s podedovanim premoženjem (deseti odstavek 3. člena ZST-1), torej v sorazmerju s koristjo, ki jo imajo od izvedenega zapuščinskega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - razvezni pogoj
Odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 12. 6. 2014 opr. št. I Pd 1254/2017 z dne 12. 6. 2018 je postala pravnomočna šele z odločitvijo pritožbenega sodišča s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 205/2018 z dne 13. 8. 2018, ko je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Takrat je nastopil razvezni pogoj iz 91. člena ZDR-1. Tožnik je torej v času, ko je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2017, dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017. Ta pogodba je v tem obdobju veljala, zato sta jo obe stranki imeli pravico odpovedati in jo je zato tožena stranka tudi lahko odpovedala.
Sodišče prve stopnje pa bi moralo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 21. 7. 2017 po vsebini presojati tudi glede očitanih dogodkov iz obdobja v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2017, česar pa, zaradi napačnega materialno pravnega zaključka, da pogodba ni veljala, ni storilo.
Predlagatelj ne more izpodbijati Splošnih dogovorov za leto 2017 in 2018 v kolektivnem sporu in uveljavljati nezakonitosti izvrševanja, kot tudi neskladnosti z zakonom in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00028464
ZIL-1 člen 121, 123, 123/1, 123/1-a, 123/2, 123/2-b, 123/2-c, 123/7, 123a. ZIZ člen 15, 272. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nedenarna terjatev - nov predlog za izdajo začasne odredbe - obstoj negativne procesne predpostavke - (ne)učinek res iudicata - trditveno in dokazno breme pri začasni odredbi - kršitev patentnih pravic - verjetnost upnikove terjatve - evropski patent - težko nadomestljiva škoda - materialna škoda - moralna škoda - relevantni trg - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - materialno procesno vodstvo - pravica do izjave stranke
Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki.
Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.
delitev solastne stvari v nepravdnem postopku - predhodno vprašanje
Po določilu prvega odstavka 9. člena ZNP mora nepravdno sodišče za odločitev o potrebnosti prekinitve nepravdnega postopka predhodno presoditi, ali gre glede na trditve udeležencev za sporna dejstva, ki bi (glede na materialnopravna pravila) lahko vplivala na velikost lastninskih deležev udeležencev na predmetu delitve ali na to, ali je predmet delitve sploh lahko predmet delitve med udeleženci.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
dopolnilni sklep o stroških - stroški odgovora na pritožbo - nepotrebni stroški
Odgovor na vloženo pritožbo je bil glede na njeno vsebino in razloge nepotrebna vloga. Ker je bil odgovor na pritožbo tudi glede na razloge izpodbijanega sklepa nekoristen in nepotreben, ga je šteti kot nepotreben strošek, ki ga stranka krije sama.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.