CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00027592
OZ člen 299, 299/1, 766. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3.
mandatna pogodba - pooblastilo odvetniku - notranje razmerje - obseg naročila - dogovor o odvetniški nagradi - višina odvetniške nagrade - zastopanje več oseb - solidarna dolžnika - prava pogodbena volja - zamuda - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - vrednost spornega predmeta - oblikovanje izreka sodne odločbe - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Tožnik se na predložena pooblastila ni skliceval zgolj kot na listine, ki so izkazovale njegovo upravičenje za zastopanje tožencev (zunanje razmerje), ampak tudi kot na pisno sklenjene mandatne pogodbe (notranje razmerje). Upoštevaje tako podano trditveno podlago in glede na ugovor tožencev, da sta podpisovala pooblastila, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi vsebino med pravdnimi strankami sklenjenega mandatnega razmerja, in sicer z vidika obsega naročila posameznega toženca in vprašanja, na katere zadeve se nanaša dogovor o višini nagrade.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
Tožnica v obravnavani zadevi zatrjuje, da je padla na mokrih tleh v gostinskem lokalu zavarovanca toženke. Pri obravnavi takšnih dogodkov, ko gre torej za padce na neki pohodni površini, med odločilna dejstva sodijo vsa tista, s katerimi se opisuje stanje površine, vrsta in obseg ovire, tudi fizikalne lastnosti. Uveljavljena je razlaga, da ni vsaka ovira, pomanjkljivosti pohodne površine že razlog za očitek protipravnega ravnanja.
dopolnilni sklep o stroških - stroški odgovora na pritožbo - nepotrebni stroški
Odgovor na vloženo pritožbo je bil glede na njeno vsebino in razloge nepotrebna vloga. Ker je bil odgovor na pritožbo tudi glede na razloge izpodbijanega sklepa nekoristen in nepotreben, ga je šteti kot nepotreben strošek, ki ga stranka krije sama.
ZPP člen 411. ZIZ člen 226, 227, 272. ZZZDR člen 106, 106a.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - otrokovi stiki - ureditvena začasna odredba - izjemne okoliščine - dopust - stiki starih staršev z vnukom - primerna višina denarne kazni
Skladno z enotno sodno prakso, je mogoče ureditveno začasno odredbo po 411. členu ZPP izdati le v izjemnih situacijah, ko je zaradi varstva ogroženega otroka, da se prepreči nesorazmerno težko popravljiva škoda ali nasilje, treba ukrepati še pred zaključkom pravde in pravnomočnostjo sodbe.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
zavrženje tožbe - socialni spor - procesna predpostavka
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
ZKP člen 92, 92/1, 92/1-1, 94, 94/1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
stroški kazenskega postopka - krivdni stroški - kontradiktornost postopka - pravna jamstva v kazenskem postopku - stroški za vročanje pisanj - sodne počitnice - odločitev o pritožbi na seji
Vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov, kot se za to zmotno zavzema obdolženec. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo namreč procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Ob tem je treba poudariti, da je dvigovanje pošte in odzivanje na sodna pisanja že splošna državljanska dolžnost, ki bi glede na izobraženost in družbeni status obdolženca morala biti še toliko bolj samoumevna. Kljub vsemu pa obdolženec niti ne pojasni, kateri naj bi bili opravičljivi razlogi, da sodnih pisanj ni dvignil.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
ZPP člen 12, 337, 337/1. ZST-1 člen 3, 3/10, 5, 5/1, 5/1-9, 12/1, 12/2. ZD člen 132, 133. ZUPJS člen 9, 18, 18/1, 18/1-9.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - višina sodne takse - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - neunovčljivo premoženje - podedovano premoženje - dovoljena pritožbena novota - prava neuka stranka - prehod zapuščine na dediča - odpoved dedovanju
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine vrednosti premoženja dedinje kot prosilke za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tudi ocenjeno vrednost podedovanega premoženja, saj ni najti zakonske podlage za neupoštevanje tega premoženja. Dedinja je v predmetnem zapuščinskem postopku nesporno pridobila določeno premoženje in s tem tudi določeno korist, zaradi česar te okoliščine pri odločanju o taksni oprostitvi ni mogoče prezreti. Navsezadnje sta tudi nastanek in višina taksne obveznosti v zapuščinskem postopku odvisna od tega, ali (sploh) in kolikšno vrednost premoženja dediči dedujejo, sodno takso pa so dediči dolžni plačati v sorazmerju s podedovanim premoženjem (deseti odstavek 3. člena ZST-1), torej v sorazmerju s koristjo, ki jo imajo od izvedenega zapuščinskega postopka.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
ZDT-1 člen 72, 72/1, 72/1-7, 72/2, 72/2-5, 74.. ZUP člen 87.. ZS člen 109.
službeno razmerje - prenehanje funkcije - državni tožilec - fikcija vročitve - upravni postopek
Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.
ZPP člen 7, 214, 214/2, 285. Posebne gradbene uzance (1977) člen 120. ZFPPIPP člen 440, 443, 443/3, 444, 444/1, 444/3, 444/5. OZ člen 285, 285/2, 311, 393, 393/1, 393/3, 619.
podjemna pogodba - pobotna izjava - pobotni ugovor - pobot - postopek prisilne poravnave - izbris pravne osebe iz sodnega registra - izbrisana pravna oseba - pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe - najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - postopek za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe - delna izpolnitev - prehod terjatve - materialno procesno vodstvo - deljive obveznosti - delitev obveznosti in terjatev - dokazi in izvajanje dokazov - načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku - razpravno načelo
V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti.
Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodili svojih zahtevkov bi to sodne odločitve v stvari sami ne preprečilo v celoti, saj bi se njuno medsebojno materialnopravno razmerje ravnalo po tretjem odstavku 393. člena OZ. Odločitev bi bila mogoča. Medsebojno razmerje pa bi bilo lahko razlog za nadaljnji spor med njima glede delitve terjatve, ki sta jo uveljavljali zoper toženo stranko.
plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe - odpravnina
Skladno s 1. odstavkom 144. člena ZPIZ-2 je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Torej tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pomeni, da se na podlagi 151. člena ZPIZ-2 v osnovo za plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe poleg plače všteje nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela, od katerega so bili plačani prispevki, v preteklem koledarskem letu pred podano zahtevo, torej v znesku osnove, od katere so bili plačani prispevki.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.