ZPP člen 12, 337, 337/1. ZST-1 člen 3, 3/10, 5, 5/1, 5/1-9, 12/1, 12/2. ZD člen 132, 133. ZUPJS člen 9, 18, 18/1, 18/1-9.
oprostitev plačila sodne takse - delna oprostitev plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - višina sodne takse - odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - neunovčljivo premoženje - podedovano premoženje - dovoljena pritožbena novota - prava neuka stranka - prehod zapuščine na dediča - odpoved dedovanju
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine vrednosti premoženja dedinje kot prosilke za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tudi ocenjeno vrednost podedovanega premoženja, saj ni najti zakonske podlage za neupoštevanje tega premoženja. Dedinja je v predmetnem zapuščinskem postopku nesporno pridobila določeno premoženje in s tem tudi določeno korist, zaradi česar te okoliščine pri odločanju o taksni oprostitvi ni mogoče prezreti. Navsezadnje sta tudi nastanek in višina taksne obveznosti v zapuščinskem postopku odvisna od tega, ali (sploh) in kolikšno vrednost premoženja dediči dedujejo, sodno takso pa so dediči dolžni plačati v sorazmerju s podedovanim premoženjem (deseti odstavek 3. člena ZST-1), torej v sorazmerju s koristjo, ki jo imajo od izvedenega zapuščinskega postopka.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba o dodelitvi otroka - začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorstvom
Predlagateljičin strah, da bi nasprotni udeleženec otroka odpeljal v tujino, ni brez vsakršne podlage. Odnosi med udeležencema so močno konfliktni, nasprotni udeleženec pa je že tudi onemogočal stike med otrokom in predlagateljico. Celoten spekter okoliščin, ki jih je izpostavilo prvo sodišče, utemeljuje sprejeto odločitev o začasnem izvrševanju stikov pod nadzorom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00027592
OZ člen 299, 299/1, 766. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3.
mandatna pogodba - pooblastilo odvetniku - notranje razmerje - obseg naročila - dogovor o odvetniški nagradi - višina odvetniške nagrade - zastopanje več oseb - solidarna dolžnika - prava pogodbena volja - zamuda - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - vrednost spornega predmeta - oblikovanje izreka sodne odločbe - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Tožnik se na predložena pooblastila ni skliceval zgolj kot na listine, ki so izkazovale njegovo upravičenje za zastopanje tožencev (zunanje razmerje), ampak tudi kot na pisno sklenjene mandatne pogodbe (notranje razmerje). Upoštevaje tako podano trditveno podlago in glede na ugovor tožencev, da sta podpisovala pooblastila, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi vsebino med pravdnimi strankami sklenjenega mandatnega razmerja, in sicer z vidika obsega naročila posameznega toženca in vprašanja, na katere zadeve se nanaša dogovor o višini nagrade.
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/11.. ZJU člen 75, 77.
nadurno delo
Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja kazenskega pregona - nedosegljivost obdolženega - bolezen obdolženca - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1.
Bolezen je lahko razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe in razlog za pretrganje zastaranja.
Odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano.
ZGas člen 13, 13/4.. ZDSS-1 člen 47, 47/1, 47/2, 53, 53/1, 53/1-1.
kolektivni delovni spor - skladnost splošnega akta z zakonom - poklicni gasilci - upravičeni predlagatelji
Nasprotni udeleženec trdi, da vsak vodja lahko za določeno delo pooblasti drugo osebo. Tako naj bi bilo tudi v obravnavani zadevi, ko vodja (predstojnik) gasilske enote v C., D. za operativno vodenje enote permanentno (stalno, trajno) pooblašča vsakokratnega gasilca s položajno oznako "Gasilec 1".
Da v resnici sploh ne gre za permanentno pooblastilo za vodenje gasilske enote, dokazuje določba osmega odstavka 6. člena Požarnega reda, v katerem je določeno, da ima "Gasilec 1" pristojnost vodenja gasilske enote le v primeru odsotnosti vodje (ne pa vedno, stalno, trajno). Tudi v opisu delovnega mesta Gasilec je določeno, da vodi gasilsko enoto le v odsotnosti vodje. Poleg vsega navedenega Gasilca (s položajno oznako Gasilec 1) sploh ni mogoče pooblastiti za vodenje gasilske enote, saj nima izpolnjenih zahtev iz četrtega odstavka 13. člena ZGas. Na podlagi 12. točke 6. člena Požarnega reda in posebnih zahtev za delovno mesto gasilca se zahteva le izpolnjevanje pogojev iz prvega in drugega odstavka 13. člena ZGas.
Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora delavec, ki dela na delovnem mestu specialist za varnost in varstvo pri delu in opravlja delo predstojnika gasilske enote v C., D., izpolnjevati posebne zahteve, kot jih za vodjo gasilske enote zahteva 13. člen ZGas.
S tem, ko je nasprotni udeleženec v sistemiziranem delovnem mestu Specialist za varnost in varstvo pri delu določil, da je delavec na tem delovnem mestu tudi vodja gasilske enote v C., D. in zadolžen za vodenje, organiziranje in koordiniranje dela gasilcev, je uredil določeno organizacijo delovnega procesa, v katere presojo pa sodišče ne more posegati (razen če bi bila organizacija z zakonom predpisana, nasprotni udeleženec pa bi organiziral delovni proces v nasprotju s tem).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00028129
ZPP člen 319, 319/3, 343, 343/4. OZ člen 101, 102, 125, 125/1, 251, 251/5, 299, 299/1, 319, 319/1, 336, 336/1, 349, 378, 378/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 55.
gradbena pogodba - izplačilo zadržanih sredstev - začasna situacija - terjatve iz gospodarskih pogodb - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - ugovor nezapadlosti - prevzem dela - ugovor sočasnosti izpolnitve - ugovor ogroženosti - procesni pobotni ugovor - pogodbena kazen zaradi zamude - dogovor o pogodbeni kazni - izročitev bančne garancije - relativnost pogodbenih razmerij - upnikove pravice - sprejem izpolnitve - uzance
Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.
Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela.
Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica do zasebnosti, prav tako pa tudi ne pravica iz 8. člena EKČP. Nadzor nad tožnikovo bolniško odsotnostjo je bil opravljen skladno z določbami ZDD-1 in tudi OZ.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pravica delavca po določbi 2. odstavka 85. člena ZDR-1, da se zagovarja, ni omejena le na podajo ustnega zagovora, saj lahko delavec poda tudi pisni zagovor, prav tako pa je pravilno tudi stališče, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvajati dokazov, saj zagovor ni namenjen ugotavljanju odpovednega razloga in dokazovanju. Tožnik bi lahko tudi v zvezi s poročilom detektivske agencije podal pisno stališče, vendar pa tega ni storil. Tožena stranka je tožniku tudi po podaji pisnega zagovora, iz katerega izhaja, da ta ne predstavlja celotnega zagovora in da ga želi še ustno dopolniti, zagovor preložila. Tako je tožniku omogočila, da bi se lahko izjavil tudi o poročilu detektivske agencije in s tem v celoti ravnala skladno z določbo 2. odstavka 85. člena ZDR-1.
plačilo denarne obveznosti preko banke - potrošnik - pomota pri nakazilu dolgovanega zneska - skrbnost dobrega strokovnjaka
Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.
Obdolženec je z nožem z rezilom 18 centimetrov kar dvakrat zamahnil proti oškodovancu, mu prizadejal poškodbo na levi rami in v zgornjem delu leve nadlahti, nato pa je tretjič zamahnil še proti njegovemu prsnemu košu, pred tem pa je vpil, "da ga bo zaklal", "da bo vse pobil", zato je glede na dinamiko dogajanja, dolžino rezila, število zamahov in zamah v del njegovega telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi, utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal z direktnim in ne eventualnim naklepom.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.
stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti poti - nepravo priposestvovanje služnosti - potek služnostne poti - dejansko stanje - dokazovanje - prekarij - priče
Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (oziroma njenih zaključkov).