OZ člen 101, 435, 464, 470, 472, 496, 500. ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - prodajna pogodba - odgovornost prodajalca za stvarne napake - odstop od pogodbe - obvestilo o napakah
Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00028129
ZPP člen 319, 319/3, 343, 343/4. OZ člen 101, 102, 125, 125/1, 251, 251/5, 299, 299/1, 319, 319/1, 336, 336/1, 349, 378, 378/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 55.
gradbena pogodba - izplačilo zadržanih sredstev - začasna situacija - terjatve iz gospodarskih pogodb - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - ugovor nezapadlosti - prevzem dela - ugovor sočasnosti izpolnitve - ugovor ogroženosti - procesni pobotni ugovor - pogodbena kazen zaradi zamude - dogovor o pogodbeni kazni - izročitev bančne garancije - relativnost pogodbenih razmerij - upnikove pravice - sprejem izpolnitve - uzance
Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.
Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela.
Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
odškodninska odgovornost - opustitev dolžne skrbnosti - gostinski lokal
Tožnica je nepravilno uporabila predmetni podest, ker ga je uporabila za ples in na način, da je premagala višinsko razliko najmanj 1 meter od podesta do tal in zlezla na podest, čeprav za dostop nanj ni bilo stopnic in čeprav je videla, da služi za odlaganja hrane in pijače in čeprav so bile na podestu nalepke za nevarnost padca, ki jih je lahko videla najkasneje ob tem, ko se je vzpela na podest in čeprav je na njem že plesala njena prijateljica.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
zavrženje tožbe - socialni spor - procesna predpostavka
V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.
Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00027592
OZ člen 299, 299/1, 766. ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 436, 436/3.
mandatna pogodba - pooblastilo odvetniku - notranje razmerje - obseg naročila - dogovor o odvetniški nagradi - višina odvetniške nagrade - zastopanje več oseb - solidarna dolžnika - prava pogodbena volja - zamuda - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - vrednost spornega predmeta - oblikovanje izreka sodne odločbe - razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - sprememba tožbe
Tožnik se na predložena pooblastila ni skliceval zgolj kot na listine, ki so izkazovale njegovo upravičenje za zastopanje tožencev (zunanje razmerje), ampak tudi kot na pisno sklenjene mandatne pogodbe (notranje razmerje). Upoštevaje tako podano trditveno podlago in glede na ugovor tožencev, da sta podpisovala pooblastila, iz katerih ni bilo razvidno, na katero zadevo se nanašajo, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi vsebino med pravdnimi strankami sklenjenega mandatnega razmerja, in sicer z vidika obsega naročila posameznega toženca in vprašanja, na katere zadeve se nanaša dogovor o višini nagrade.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
Unovčitev izvršnice, ki vsebuje vse zakonske sestavine iz 39. člena ZPreZP-1 in je nastopila njena zapadlost, je namreč nepogojna, saj velja neizpodbitna domneva, da izvršnica vsebuje nepreklicno pooblastilo dolžnika (izdajatelja izvršnice) upniku, da zahteva izvršitev plačilne transakcije v breme dolžnikovih denarnih sredstev v skladu z izvršnico in nepreklicno soglasje dolžnika vsem ponudnikom plačilnih storitev za izvršitev take transakcije (drugi odstavek 39. člena ZPreZP-1). Vendar pa mora za uspešno uveljavitev svojega zahtevka doseči ugotovitev, da je izvršnica v celoti ali deloma (za določen znesek) neveljavna. Vse dokler izvršilni naslov, v obravnavani zadevi izvršnica, ni spremenjena, izrečena za nično ali neveljavno, namreč učinkuje z vsebino, kakršna iz nje izhaja in predpostavlja, da je bila unovčitev izvršnice utemeljena. Vse dokler izvršilni naslov obstoji, obstoji tudi pravna podlaga za obveznost, ki iz njega izhaja, zato je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve mogoč šele tedaj, ko pravna podlaga, na podlagi katere je bila obveznost izpolnjena, v celoti ali deloma odpade (190. člen OZ).
Ker je torej prvenstveno treba upoštevati strankino pravico do proste izbire (saj gre v odnosu med stranko in odvetnikom za zaupno razmerje) in stranke ni mogoče omejevati le na izbiro odvetnika s pisarno v kraju sodišča, niti ni mogoče stranki očitati, da bi pravico izbire zlorabila, oziroma ne gre za nerazumno izbiro, potni stroški odvetnika in odsotnost iz pisarne pa nedvomno sodijo med potrebne izdatke, je sodišče prve stopnje te stroške utemeljeno priznalo.
postopek prisilne poravnave - namen postopka prisilne poravnave - člani upniškega odbora - imenovanje članov upniškega odbora - ožje povezane osebe - povezane družbe - nasprotje interesov
V postopku prisilne poravnave med insolventnim dolžnikom oziroma njegovimi lastniki na eni strani in dolžnikovimi upniki na drugi strani obstoji konstantno nasprotje interesov. Dolžnikov interes je razbremeniti se insolventnosti, interes njegovih lastnikov je obdržati nezmanjšane poslovne deleže, interes upnikov pa je iztržiti čim višje poplačilo svojih terjatev. Da bi se to nasprotje interesov ohranilo, je sodna praksa prebila strogo formalna določila o prepovedi imenovanja posameznih upnikov v upniški odbor iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju sodne prakse je na podlagi 2. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, ki ne dela razlike med direktorjem insolventnega dolžnika in lastnikom njegovega poslovnega deleža (če je lastništvo tega deleža višje od 0,5%), ter ob upoštevanju 5. točke 78. člena ZFPPIPP, po prepričanju pritožbenega sodišča v tem postopku podana ovira za imenovanje upnika T. d. o. o. v UO. Upnik T. d. o. o. je v UO naveden kot prvi, torej kot največji upnik insolventnega dolžnika. Lastnika 100 odstotnega poslovnega deleža te družbe sta C. C. in B. B., ki sta oče in sin. Slednji je tudi direktor tega upnika. Kot taka se štejeta za ožje povezano osebo s B. B. Ta pa je skupaj z A. A. samim, eden od edinih dveh družbenikov edinega lastnika insolventnega dolžnika, to je družbe K. d. o. o. B. B. je hkrati tudi direktor te družbe.
zmanjšanje odškodnine - vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo
Sodišče prve stopnje je zaključek o neizpoljenosti pogojev za zmanjšanje plačila odškodnine po prvem odstavku 170. člena OZ, in sicer neizpolnjevanja pogoja, da škode ni povzročil namenoma ali s hudo malomarnostjo, sprejelo na podlagi ugotovive, da je bil prvotoženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 5. točki v zvezi s 3. in 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 in upoštevaje 14. člen ZPP ter s tem vezanost pravdnega sodišča na obstoj kaznivega dejanja.
Pojem krivde in njenih oblik v civilnem in kazenskem postopku se ne pokrivata.
14. člen ZPP določa vezanost civilnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča glede vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastankom določene posledice. Že iz tega pa izhaja neutemeljenost trditev, da bi naj bil vzrok smrti v nepravočasnem nudenju zdravniške pomoči takoj po prometni nesreči, da je med ravnanjem prvotoženca in smrtjo bila pretrgana vzročna zveza oziroma med njima ni vzročne zveze.
Določilo 41. člena OZ, ki ureja povračilni zahtevek (regres), tako temelji na kršitvi pravila o obvezni sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki ga sicer določa 2. člen ZOZP, ki določa, da mora lastnik prevoznega sredstva skleniti obvezno zavarovanje preden začne prevozno sredstvo uporabljati v prometu in zavarovanje obnavljati, dokler je prometno sredstvo v uporabi.
Določila OZ omogočajo možnost razbrementive odškodninske odgovornosti lastnika vozila, kateremu je bilo vozilo protipravno odvzeto (151. člen OZ).
Solidarnost po 186. členu OZ izhaja iz lastnih ravnanj oseb (solidarnih zavezancev), ki so oškodovancu povzročili škodo in v položajih, kot jih opredeljuje ta člen. Solidarnost obveznosti pa je lastnost obveznosti, ki jo opredeljuje 395. člen OZ in ki sama po sebi ne ustvarja podlage za nastanek obveznosti solidarnega dolžnika.
Predlagatelj ne more izpodbijati Splošnih dogovorov za leto 2017 in 2018 v kolektivnem sporu in uveljavljati nezakonitosti izvrševanja, kot tudi neskladnosti z zakonom in Kolektivno pogodbo za zdravnike in zobozdravnike v RS.
Obdolženec je z nožem z rezilom 18 centimetrov kar dvakrat zamahnil proti oškodovancu, mu prizadejal poškodbo na levi rami in v zgornjem delu leve nadlahti, nato pa je tretjič zamahnil še proti njegovemu prsnemu košu, pred tem pa je vpil, "da ga bo zaklal", "da bo vse pobil", zato je glede na dinamiko dogajanja, dolžino rezila, število zamahov in zamah v del njegovega telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi, utemeljeno sklepati, da je obdolženec ravnal z direktnim in ne eventualnim naklepom.
ZPPreb člen 2.. ZUP člen 89, 89/2, 89/3, 89/5, 96.
pooblaščenec za vročitve - štipendija - bivanje v tujini - sprememba prebivališča
Ker tožnica na naslovu, ki ga je navedla v vlogi za priznanje državne štipendije, tako naslov stalnega prebivališča kot naslova začasnega prebivališča, dejansko ni prebivala, bi morala centru za socialno delo sporočiti spremembo stalnega prebivališča ali naslov za vročanje. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, se tožnica, ker tega ni storila, ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka ni imela podlage za vročanje na naslovu stalnega prebivališča F. Po 96. členu ZUP mora v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek (prvi odstavek).
Po določbi 89. člena ZUP bi tožnica (ki je bivala v tujini) morala imenovati pooblaščenca za vročanje in o tem obvestiti center za socialno delo. Ker tožnica tega ni storila in ker center za socialno delo ni bil obveščen o spremembi naslova, je dokumente tožnici pravilno v skladu z zakonom vročal na naslov stalnega prebivališča.
zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja kazenskega pregona - nedosegljivost obdolženega - bolezen obdolženca - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1.
Bolezen je lahko razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe in razlog za pretrganje zastaranja.
Odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano.
Ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožniku dokončna odločba toženca z dne 10. 4. 2019 vročena 17. 4. 2019, tožba pri sodišču pa vložena šele 20. 5. 2019, je z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito zavržena.
V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, ki ga je potrdilo tudi revizijsko sodišče, da zavarovanec, ki se odloči za uveljavitev zdravstvenih storitev v zasebnem sektorju v Sloveniji, ki nima koncesijske pogodbe z zavodom, torej izven javne zdravstvene mreže izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve. Pravice do povračila stroškov torej praviloma ne more uspešno uveljaviti, ko se za zdravstvene storitve odloči tako, da izstopi iz javnega v zasebni zdravstveni sistem, v katerem storitve plačuje sam.
Vendar slednja pravna posledica ne sme biti absolutna. Podzakonskega 254. člena Pravil OZZ ni dopustno uporabljati na način, da bi prišlo do popolne izvotlitve zakonsko zagotovljene pravice do 100 % plačila zdravstvene storitve iz 1. odst. 23. člena ZZVZZ ter posledično do kršitve 51. člena Ustave RS, po katerem ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.
Enako velja za materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, po katerem 3. odstavek 256. člena Pravil OZZ ni dopustno tolmačiti na način, da stranka (v konkretnem primeru tožnik) ni upravičena do povračila stroškov zdravstvenih storitev iz razloga, ker jih je zanj plačala tretja oseba oz. humanitarna organizacija z donacijskimi sredstvi. Po pravilih OZ lahko obveznost izpolni ne le dolžnik, temveč tudi tretja oseba (271. člen), terjatev pa preide na izpolnitelja, razen če sta se dolžnik in tretji dogovorila drugače (274. člen). S plačilom tretjega preneha obveznost v razmerju med dolžnikom (v konkretnem primeru tožnikom) in upnikom (v konkretnem primeru zasebnim izvajalcem), hkrati pa nastane razmerje med izpolniteljem ter tožnikom. Tudi po stališču pritožbenega sodišča s tem, ko je stroške nevrofizioterapij zasebnemu izvajalcu plačal H., ni prenehala obveznost tožene stranke do tožnika.
vzorčna zadeva - premalo izplačana plača - plačilo za dejansko opravljeno delo - medicinska sestra - plača
S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je - na plačilo spornega zneska.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028545
SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 190, 193, 346. ZPP člen 13, 154, 154/2, 214, 214/2, 337, 337/1.
vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino - nepošteni pridobitelj - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - povečana vrednost nepremičnine - večvrednost nepremičnine - izvedensko mnenje - nastanek terjatve - zapadlost - zapadlost zahtevka graditelja z izgubo posesti nepremičnine - zastaranje - soposest - souporaba nepremičnine - vrnitev posesti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - možnost obravnavanja pred sodiščem - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pritožbene novote - pobotni ugovor - stroški postopka - uspeh v pravdi
V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.
Iz inkriminiranih besed tako ne izhaja nobena jasna ali resna grožnja obdolženca, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, besedna zveza "zadnje opozorilo" pa je kot grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, kaj naj bi slednje sploh pomenilo in ni jasno, kdo naj bi to grožnjo uresničil in na kakšen način.