stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti poti - nepravo priposestvovanje služnosti - potek služnostne poti - dejansko stanje - dokazovanje - prekarij - priče
Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (oziroma njenih zaključkov).
ZSReg člen 9, 9/1, 9/2, 19, 39, 39-3. ZGD-1 člen 58, 58/1, 58/2, 59, 59/1. ZFPPIPP člen 428, 428/1, 428/2, 431.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - obvestilo državnega organa - udeleženci postopka izbrisa - obvestilo o obstoju izbrisnega razloga - ustavitev postopka izbrisa
V obravnavanem primeru registrsko sodišče materialnopravno zmotno enači položaj predlagatelja postopka izbrisa, ki se izvede na predlog, s položajem osebe, na obvestilo katere registrsko sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolžnosti.
Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so navedena v obvestilu državnega organa o zatrjevani domnevi izbrisnega razloga, ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti pritožnici, ali bi v konkretnem primeru na podlagi njenega obvestila registrsko sodišče moralo po uradni dolžnosti začeti postopek izbrisa.
Registrsko sodišče nima zakonskih pooblastil za začetek postopka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije po uradni dolžnosti, če o domnevi izbrisnega razloga ne dobi obvestila od oseb, ki so k temu z zakonom zavezane.
ZVEtL-1 člen 3, 19, 19/3, 19/4, 20, 29, 35. ZNP člen 37.
pravica do izjave - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - narok v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - stanovanjska pravica - pravica uporabe - lastninska pravica - priposestvovanje - pravno nasledstvo - večkratni zaporedni prenos lastninske pravice - izkaz večkratnih zaporednih prenosov pravice
Priposestvovanje, ob upoštevanju 20. člena ZVEtL-1, ni samostojen pravni temelj pridobitve lastninske pravice udeleženca postopka, ampak udeležencu kot pridobitelju posameznega dela položaj olajšuje le v pogledu izkazovanja pravnega nasledstva po zemljiškoknjižnem lastniku. Povedano drugače: 20. člen ZVEtL-1 pridobitelja posameznega dela ne odvezuje, da predloži (svoj) pravni naslov, odvezuje ga le s pravnimi naslovi ali z javno listino, ki izkazuje univerzalno pravno nasledstvo, izkazati morebiten večkratni zaporedni prenos lastninske pravice po tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZVEtL-1.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
ZKP člen 52, 52/3, 52/4, 58. ZST-1 člen 34. ZUP člen 87, 87/4, 96.
zasebna tožba - neplačana sodna taksa - pravočasnost plačila sodne takse - vročanje plačilnega naloga za plačilo sodne takse - sprememba naslova - vročanje z javnim naznanilom - fikcija vročitve - zavrženje zasebne tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.
ZLNDL člen 2.. ZTLR člen 12.. ZPP-UPB3 člen 100, 282.
pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - obseg funkcionalnega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
V preteklem družbenem sistemu je veljalo, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem delu (obsegu) družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje njegove stavbe. V skladu s tem namenom je tožnik zagotovo potreboval (oziroma potrebuje) ustrezno urejen vhod in dovoz do svoje hiše, parkirne prostore, ograjo, prostor za smeti in podobno, kar si je lahko uredil le na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Geodetski načrt M. V. res sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča, vendar pa ustrezno prikazuje prostorsko umeščenost dvorišča ter lokacijo posameznih objektov, ki so na tem zemljišču zgrajeni. Razmerja, nastala v preteklem sistemu, ni mogoče reševati s striktnimi instituti in pravili klasičnega civilnega prava, temveč je treba upoštevati kontekst tedanjih razmer in vse posebnosti konkretnega primera.
razmerja med solastniki - uporabnina za nepremičnino - korist - prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - dejansko stanje - izvedensko mnenje - odločanje o pravdnih stroških - delni umik tožbe - ugovor zastaranja
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.
pogodba o štipendiranju - tripartitna pogodba - dodiplomsko oziroma podiplomsko izobraževanje - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - rok za zaključek šolanja - obvestilo - povrnitev stroškov za izobraževanje - odlog izpolnitve obveznosti - dogovor o odlogu izpolnitve - oseba, pooblaščena za sklenitev - prenehanje pogodbe - prenehanje pogodbenega razmerja - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - fiksni rok - bistvena sestavina pogodbe - uporaba in razlaga pogodbenih določil - uporaba določil in razlaga spornih določil
Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.
Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.
Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.
Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel.
Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek.
Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.
Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda - udarnina - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - padec
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.
ZPP člen 184, 184/3, 196, 254, 254/2, 254/3, 292, 298, 298/3. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 70, 72, 74.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninska pravica na delu parcele - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - sprememba idealnih delov stavbe v etažno lastnino - vzpostavitev etažne lastnine - mansarda - garaža - solastniki kot navadni sosporniki - napotitveni sklep - sprememba tožbenega zahtevka - preoblikovanje zahtevka - izdelava elaborata parcelacije - sklep procesnega vodstva - ponovni začetek glavne obravnave - posest - dobroverni in zakoniti posestnik - pravni naslov - načelo specialnosti - zaslišanje izvedenca
Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek.
Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki.
Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.
Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.