V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.
Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.
Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek.
Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.
Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - lastništvo posameznega dela stavbe - obstoj lastninske pravice - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti - zemljiškoknjižni lastnik - pravni naslov pridobitve - izvirnik pogodbe - poziv sodišča na predložitev listin
Ker pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni predložil zahtevanih listin, je sodišče o predlogu pravilno odločilo brez opravljenega naroka. Sodišče je namreč v skladu z 29. členom ZVEtL-1 dolžno opraviti narok le, kadar bi bilo to po njegovem mnenju smotrno. Pritožnik je imel možnost, da odgovori na poziv sodišča, opozorjen pa je bil tudi, da bo v primeru njegove neodzivnosti, sodišče brez naroka, le na podlagi stanja spisa, kot lastnika posameznega dela stavbe določilo zemljiškoknjižnega lastnika, zaradi česar smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodišče namreč tudi v postopku po ZVEtL-1, čeprav gre za enostavnejši postopek, ne more vknjižiti lastninske pravice na posameznem delu stavbe brez predloženega pravnega naslova v izvirniku oziroma overjenem prepisu, zgolj na podlagi k pritožbi priložene fotokopije Pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med pritožnikom in M. T. in na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med M. T. in S., d. d., iz katere niti ne izhaja, da bi bil podpis prodajalca na pogodbi overjen, ob tem, da je, kot je bilo že pojasnjeno, na predložitev pogodb v izvirniku oz. overjenem prepisu jasno in popolno pozvalo pritožnika že sodišče prve stopnje.
Udeleženec bo svojo morebitno lastninsko pravico še vedno lahko sodno varoval, zato njegova pritožbena navedba, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno zavarovanje njegove lastninske pravice kot stvarno pravno najmočnejše pravice, ni neutemeljena.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
zavrženje predloga za obnovo postopka - nova dejstva ali dokazi
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom, vezane na pedagoško delo. O višini plačila za takšno delo pa sodišče v pravnomočno končanem postopku sploh ni odločilo. Tožnik v tem sporu sploh ni postavil denarnega zahtevka, sodišče pa dejstev v zvezi z višino plačila za delo ni vzelo v dejansko podlago sodbe. Zato se toženka ne more v predlogu za obnovo uspešno sklicevati na dejstva in dokaze glede plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri spornem javnem raziskovalnem zavodu. Izvedba takih dokazov bi pripeljala do druge dejanske podlage za sojenje, ki še ni bila predmet presoje v pravnomočno končanem postopku
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028545
SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 190, 193, 346. ZPP člen 13, 154, 154/2, 214, 214/2, 337, 337/1.
vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino - nepošteni pridobitelj - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - povečana vrednost nepremičnine - večvrednost nepremičnine - izvedensko mnenje - nastanek terjatve - zapadlost - zapadlost zahtevka graditelja z izgubo posesti nepremičnine - zastaranje - soposest - souporaba nepremičnine - vrnitev posesti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - možnost obravnavanja pred sodiščem - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pritožbene novote - pobotni ugovor - stroški postopka - uspeh v pravdi
V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - pooblastilno razmerje - učinek izbrisa zakonitega zastopnika iz sodnega registra - publicitetni učinek - objava na spletnih straneh ajpes
Vpis zakonitega zastopnika v sodni register nima oblikovalnih učinkov, ko bi bilo šele z vpisom vzpostavljeno pooblastilno razmerje med družbo in njenim zastopnikom oziroma bi šele z izbrisom tako pooblastilno razmerje prenehalo. Gre za vpis podatka v sodni register zaradi publicitetnih učinkov. Z dnem objave v sodni register vpisanega podatka na spletnih straneh AJPES-a ima šele tak vpis pravni učinek nasproti tretjim in je torej navedeni podatek vsakomur znan.
S kasnejšim sklepom Srg 2019/18070 je glede na njegovo vsebino in učinke objavljenega sklepa v celoti saniran tudi vpis po sklepu Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019. Drugačnega učinka, kot je z objavo na spletnih straneh AJPESa posvedočeno dejstvo prenehanja pooblastila pritožnici za zastopanje subjekta vpisa z dnem 29. 6. 2018 namreč pritožnica tudi s pritožbo zoper sklep Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019 ne bi mogla doseči.
dvakratna prodaja nepremičnine - odgovornost prodajalca za pravne napake - sankcije za pravne napake - razveza kupoprodajne pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - učinki razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna.
Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje.
Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu.
Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.
stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti poti - nepravo priposestvovanje služnosti - potek služnostne poti - dejansko stanje - dokazovanje - prekarij - priče
Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (oziroma njenih zaključkov).
ZSReg člen 9, 9/1, 9/2, 19, 39, 39-3. ZGD-1 člen 58, 58/1, 58/2, 59, 59/1. ZFPPIPP člen 428, 428/1, 428/2, 431.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - obvestilo državnega organa - udeleženci postopka izbrisa - obvestilo o obstoju izbrisnega razloga - ustavitev postopka izbrisa
V obravnavanem primeru registrsko sodišče materialnopravno zmotno enači položaj predlagatelja postopka izbrisa, ki se izvede na predlog, s položajem osebe, na obvestilo katere registrsko sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolžnosti.
Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so navedena v obvestilu državnega organa o zatrjevani domnevi izbrisnega razloga, ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti pritožnici, ali bi v konkretnem primeru na podlagi njenega obvestila registrsko sodišče moralo po uradni dolžnosti začeti postopek izbrisa.
Registrsko sodišče nima zakonskih pooblastil za začetek postopka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije po uradni dolžnosti, če o domnevi izbrisnega razloga ne dobi obvestila od oseb, ki so k temu z zakonom zavezane.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.