LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028545
SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 190, 193, 346. ZPP člen 13, 154, 154/2, 214, 214/2, 337, 337/1.
vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino - nepošteni pridobitelj - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - povečana vrednost nepremičnine - večvrednost nepremičnine - izvedensko mnenje - nastanek terjatve - zapadlost - zapadlost zahtevka graditelja z izgubo posesti nepremičnine - zastaranje - soposest - souporaba nepremičnine - vrnitev posesti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - možnost obravnavanja pred sodiščem - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pritožbene novote - pobotni ugovor - stroški postopka - uspeh v pravdi
V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00040122
ZD člen 130, 130/3, 141, 173, 173/3. ZZK-1 člen 5, 6, 9.
nepravočasna pritožba - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - temeljna načela zemljiške knjige - načelo pravnega prednika - publicitetni učinek vpisa - zapuščina brez dediča - izročitev zapuščine - dediščinska tožba - zastaranje pravice zahtevati zapuščino
Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja.
Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - dovoljenje za gradnjo - garaža - družbena lastnina
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajalec z dnem uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je s prenosom pravice uporabe v enakem obsegu, kot jo je imel, prenesel na tožnico pravico uporabe, ki je bila že (na podlagi zakona) transformirana v lastninsko pravico. Tožnica je vstopila v pravni položaj prodajalca, ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe ne glede na zemljiškoknjižno stanje lastnik sporne nepremičnine.
ZLNDL člen 2.. ZTLR člen 12.. ZPP-UPB3 člen 100, 282.
pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - obseg funkcionalnega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
V preteklem družbenem sistemu je veljalo, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem delu (obsegu) družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje njegove stavbe. V skladu s tem namenom je tožnik zagotovo potreboval (oziroma potrebuje) ustrezno urejen vhod in dovoz do svoje hiše, parkirne prostore, ograjo, prostor za smeti in podobno, kar si je lahko uredil le na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Geodetski načrt M. V. res sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča, vendar pa ustrezno prikazuje prostorsko umeščenost dvorišča ter lokacijo posameznih objektov, ki so na tem zemljišču zgrajeni. Razmerja, nastala v preteklem sistemu, ni mogoče reševati s striktnimi instituti in pravili klasičnega civilnega prava, temveč je treba upoštevati kontekst tedanjih razmer in vse posebnosti konkretnega primera.
preiskovalna dejanja - ogled vozila - pregled osebnega vozila - pregled prevoznega sredstva - preiskava vozila - skriti prostori prevoznih sredstev - uporaba tehničnih sredstev in metod - pravica do zasebnosti
Pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP se z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotavljajo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Pregled vozila obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode, kot so razstavljanje, rezanje, lomljenje itd. V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon za opravo hišne preiskave.
V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.
sodna poravnava kot izvršilni naslov - sodni penali - namen sodnih penalov - nedenarna obveznost - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - nemogoča izpolnitev - volja tretjega - nezmožnost izpolnitve - izvršljivost terjatve - neizvršljivost
Obveznost po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, če je dejanje, ki ga mora dolžnik narediti, dejansko nemogoče. Pri dejanski nezmožnosti je sicer praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost. Z (objektivno) dejansko nezmožnostjo dejanja je izenačena t. i. pravna nezmožnost. V pristojnosti izvršilnega sodišča je presoja, ali je obveznost kot taka neizvršljiva, ker ni dopustna ali mogoča.
postopek za sodno ureditev meje - skupni stroški postopka - meja
Osnovno načelo povrnitve skupnih stroškov v nepravdnem postopku za določitev meje je, da si mejaši stroške delijo skladno z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Tisti mejaš, ki je imel urejeno sorazmerno daljšo mejo, nosi sorazmerno večji, dolžini meje sorazmeren delež stroškov.
Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027908
KZ-1 člen 49, 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/2.
poslovna goljufija - dejansko stanje - preslepitveni namen
Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja še, da je bil obdolženec tisti, ki je kontaktiral z oškodovancem in je torej oškodovanec tisti, ki je zavajal z navedbami, da je plačilo izvršeno. Oškodovancu je celo zagotavljal, da mu bo takoj posredoval potrdilo o plačilu, čeprav mu je bilo, kot prokuristu dobro znano, v kakšnem finančnem stanju se nahaja družba.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
ZKP člen 52, 52/3, 52/4, 58. ZST-1 člen 34. ZUP člen 87, 87/4, 96.
zasebna tožba - neplačana sodna taksa - pravočasnost plačila sodne takse - vročanje plačilnega naloga za plačilo sodne takse - sprememba naslova - vročanje z javnim naznanilom - fikcija vročitve - zavrženje zasebne tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - konoplja - zdravstvene težave - količina droge - proizvodnja za lastne potrebe - nedovoljeno gojenje konoplje - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog
Količina zasežene droge (49 sadik oziroma 494,34 gramov) terja zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi za lajšanje zdravstvenih težav, kot to skuša prikazati pritožba. Še zlasti, ker iz obdolženčeve zdravstvene kartoteke izhaja, da je nazadnje bil pri osebnem zdravniku 16. 1. 2007, torej pred več kot desetimi leti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda - udarnina - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - padec
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nepopravljiva škoda - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - skupno starševstvo - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - načelo največje otrokove koristi - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj
Toženka nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka, zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.
spor o obsegu zapuščine - prikrajšanje nujnega dednega deleža
Glede na to, da tožnica zatrjuje, da je za časa življenja matere sodedič od nje oziroma od obeh staršev prejel darila, ter hkrati zatrjuje, da je s tem prikrajšan njen dedni delež, sodedič pa prejemu daril oporeka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da med strankama zapuščinskega postopka obstoji spor glede obsega zapuščine in postopek prekinilo.