ZSReg člen 9, 9/1, 9/2, 19, 39, 39-3. ZGD-1 člen 58, 58/1, 58/2, 59, 59/1. ZFPPIPP člen 428, 428/1, 428/2, 431.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - obvestilo državnega organa - udeleženci postopka izbrisa - obvestilo o obstoju izbrisnega razloga - ustavitev postopka izbrisa
V obravnavanem primeru registrsko sodišče materialnopravno zmotno enači položaj predlagatelja postopka izbrisa, ki se izvede na predlog, s položajem osebe, na obvestilo katere registrsko sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolžnosti.
Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so navedena v obvestilu državnega organa o zatrjevani domnevi izbrisnega razloga, ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti pritožnici, ali bi v konkretnem primeru na podlagi njenega obvestila registrsko sodišče moralo po uradni dolžnosti začeti postopek izbrisa.
Registrsko sodišče nima zakonskih pooblastil za začetek postopka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije po uradni dolžnosti, če o domnevi izbrisnega razloga ne dobi obvestila od oseb, ki so k temu z zakonom zavezane.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register - pooblastilno razmerje - učinek izbrisa zakonitega zastopnika iz sodnega registra - publicitetni učinek - objava na spletnih straneh ajpes
Vpis zakonitega zastopnika v sodni register nima oblikovalnih učinkov, ko bi bilo šele z vpisom vzpostavljeno pooblastilno razmerje med družbo in njenim zastopnikom oziroma bi šele z izbrisom tako pooblastilno razmerje prenehalo. Gre za vpis podatka v sodni register zaradi publicitetnih učinkov. Z dnem objave v sodni register vpisanega podatka na spletnih straneh AJPES-a ima šele tak vpis pravni učinek nasproti tretjim in je torej navedeni podatek vsakomur znan.
S kasnejšim sklepom Srg 2019/18070 je glede na njegovo vsebino in učinke objavljenega sklepa v celoti saniran tudi vpis po sklepu Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019. Drugačnega učinka, kot je z objavo na spletnih straneh AJPESa posvedočeno dejstvo prenehanja pooblastila pritožnici za zastopanje subjekta vpisa z dnem 29. 6. 2018 namreč pritožnica tudi s pritožbo zoper sklep Srg 2019/17603 z dne 30. 4. 2019 ne bi mogla doseči.
ZPP člen 184, 184/3, 196, 254, 254/2, 254/3, 292, 298, 298/3. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 70, 72, 74.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninska pravica na delu parcele - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - sprememba idealnih delov stavbe v etažno lastnino - vzpostavitev etažne lastnine - mansarda - garaža - solastniki kot navadni sosporniki - napotitveni sklep - sprememba tožbenega zahtevka - preoblikovanje zahtevka - izdelava elaborata parcelacije - sklep procesnega vodstva - ponovni začetek glavne obravnave - posest - dobroverni in zakoniti posestnik - pravni naslov - načelo specialnosti - zaslišanje izvedenca
Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek.
Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki.
Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.
Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
Iz inkriminiranih besed tako ne izhaja nobena jasna ali resna grožnja obdolženca, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, besedna zveza "zadnje opozorilo" pa je kot grožnja vsebinsko premalo določna glede tega, kaj naj bi slednje sploh pomenilo in ni jasno, kdo naj bi to grožnjo uresničil in na kakšen način.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
preiskovalna dejanja - ogled vozila - pregled osebnega vozila - pregled prevoznega sredstva - preiskava vozila - skriti prostori prevoznih sredstev - uporaba tehničnih sredstev in metod - pravica do zasebnosti
Pri preiskovalnem dejanju ogleda vozila po 245. členu ZKP se z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotavljajo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Pregled vozila obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode, kot so razstavljanje, rezanje, lomljenje itd. V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon za opravo hišne preiskave.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - dovoljenje za gradnjo - garaža - družbena lastnina
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prodajalec z dnem uveljavitve ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je s prenosom pravice uporabe v enakem obsegu, kot jo je imel, prenesel na tožnico pravico uporabe, ki je bila že (na podlagi zakona) transformirana v lastninsko pravico. Tožnica je vstopila v pravni položaj prodajalca, ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe ne glede na zemljiškoknjižno stanje lastnik sporne nepremičnine.
ZPP člen 30, 30/1, 300, 300/3, 365, 365/3, 393, 393/3.
tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - stvarna pristojnost - ločeno obravnavanje zahtevkov
Tožba za razveljavitev sodne poravnave je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka. Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom. Za odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave je tako pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, pred katerim je bila poravnava sklenjena.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - konoplja - zdravstvene težave - količina droge - proizvodnja za lastne potrebe - nedovoljeno gojenje konoplje - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog
Količina zasežene droge (49 sadik oziroma 494,34 gramov) terja zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi za lajšanje zdravstvenih težav, kot to skuša prikazati pritožba. Še zlasti, ker iz obdolženčeve zdravstvene kartoteke izhaja, da je nazadnje bil pri osebnem zdravniku 16. 1. 2007, torej pred več kot desetimi leti.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nepopravljiva škoda - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - skupno starševstvo - predodelitev otroka v varstvo in vzgojo - načelo največje otrokove koristi - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj
Toženka nikoli ni zahtevala, da se sistem skupnega skrbništva ponovno vzpostavi, zgolj hipotetična možnost, da bi lahko izvršitev tega dogovora zahtevala v sodni izvršbi, pa za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok ne zadostuje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom, načelo največje koristi otroka, zaradi česar bi (bo) moralo tudi izvršilno sodišče presojati, ali je izvršitev sodne odločbe res v skladu s koristjo otrok.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
sklep o stroških postopka - odmera stroškov - predpravdni odškodninski zahtevek - dokazni predlog - uporaba odvetniške tarife - upravičenost do povračila stroškov
Res se vsebina predpravdnega zahtevka v precejšnji meri ponovi v zahtevku z dne 6. 7. 2016, vendar je treba upoštevati specifično situacijo; tožnik je bil v nesreči hudo poškodovan, zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je bilo smiselno, da je odvetnik še pred končanim zdravljenjem vložil odškodninski zahtevek, saj je tožnik potreboval denar za zdravljenje in lajšanje težav (iz spisa je razvidno, da so mu med rehabilitacijo svetovali nabavo določenih prilagoditev za dom); ko je bilo zdravljenje končano, je odvetnik zahtevek razširil in dopolnil.
Dopis, s katerim odvetnik zgolj dostavlja dodatno medicinsko dokumentacijo in predlaga (prosi), naj toženka poleg zneska, ki ga je tožniku že nakazala kot akontacijo odškodnine, zaradi njegovih hudih poškodb in dejstva, da denar nujno potrebuje za zdravljenje, nakaže še dodatno akontacijo 50.000,00 EUR, po vsebini ne predstavlja odškodninskega zahtevka, temveč krajši dopis. Ker OT predvideva v predpravdni fazi postopka nagrado le za odškodninski zahtevek in druge obrazložene vloge (tar. št. 38), tožnik do stroška za sporni dopis ni upravičen.
postopek za sodno ureditev meje - skupni stroški postopka - meja
Osnovno načelo povrnitve skupnih stroškov v nepravdnem postopku za določitev meje je, da si mejaši stroške delijo skladno z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Tisti mejaš, ki je imel urejeno sorazmerno daljšo mejo, nosi sorazmerno večji, dolžini meje sorazmeren delež stroškov.
dvakratna prodaja nepremičnine - odgovornost prodajalca za pravne napake - sankcije za pravne napake - razveza kupoprodajne pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - učinki razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna.
Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje.
Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu.
Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00028114
OZ člen 132, 179, 179/1. SPZ člen 99. URS člen 33. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
odškodninski zahtevek - daljnovod - uporaba nepremičnine brez pravnega naslova - dejanska razlastitev - nedopusten poseg v lastninsko pravico - priposestvovanje služnosti v javno korist - protipravno stanje - zastaranje zahtevka - pravna varnost - elementi civilnega delikta - pravno priznana škoda - oblike škode - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčen zahtevek - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - ustavno sodišče - volenti non fit iniuria - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odločilna dejstva - navedbe stranke v postopku - pojem protispisnosti - obrazložitev sodbe
Odškodninska terjatev zaradi protipravne omejitve lastninske pravice z dejansko razlastitvijo (brez izvedbe upravnega razlastitvenega postopka ali sklenitve ustrezne pogodbe) zastara v skladu z določbami OZ. Zastaranje začne teči, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) ne bo izpolnil. Trajajoče protipravno stanje (dejanske razlastitve) ne odlaga začetka teka zastaralnega roka.
Kršitev pravice sama po sebi še ne pomeni nastanka pravno priznane škode, ki bi upravičevala prisojo odškodnine, temveč mora biti zatrjevana in izkazana ena od pravno priznanih oblik škode (132. člen OZ).
Z napačnim povzetkom navedb strank že pojmovno ni mogoče zagrešiti kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih.
Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek.
Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.
Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.
ZD člen 220, 223. ZPP člen 337, 337/1, 365, 365-1.
pravnomočen sklep o dedovanju - pravica do pritožbe - stranka zapuščinskega postopka - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dodatni sklep o dedovanju - novo najdeno premoženje - denacionalizirano premoženje - uveljavljanje dedne pravice v pritožbi - dopustna pritožbena novota v zapuščinskem postopku - razveljavitev sklepa - ponovljeni postopek
Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Pritožnica v postopku, ki je bil zaključen s sklepom o dedovanju z 21. 5. 2014 (ki je postal pravnomočen 10. 6. 2014), ni sodelovala v nobeni fazi; sklep ji (kot sama navaja v pritožbi) tudi ni bil vročen, zato je ne more vezati. Ker je tako, nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ampak ima v skladu z 223. členom ZD možnost, da svojo pravico uveljavlja v pravdi.
Pritožbene novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice, so po usklajeni sodni praksi višjih sodišč dopustne.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve in predložene dokaze o pritožničini dedni pravici, pri tem pa naj bo pozorno tudi na to, da gre za premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije. Okoliščine primera niso takšne, da bi pritožbeno sodišče lahko samo dopolnilo postopek, saj je razlog za razveljavitev uveljavljanje dedne pravice nove dedinje. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da višje sodišče samo ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje opraviti zapuščinske obravnave.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.