prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.
pravno priznana nepremoženjska škoda - neznatna škoda - udarnina - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - padec
Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino le če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tožnica, ki je bila zaradi udarnine le enkrat pri zdravniku, ni trpela tako intenzivnih in dolgotrajnih bolečin in nevšečnosti, ki bi utemeljevale zaključek o pravno priznani škodi iz tega naslova, prav tako pa posledično prestani strah zaradi poškodbe, tako primarni kot sekundarni, ni dosegel nivoja pravno priznane škode. Neznatne škode niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, saj oškodovanca ne upravičujejo do zadoščenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00027908
KZ-1 člen 49, 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/2.
poslovna goljufija - dejansko stanje - preslepitveni namen
Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja še, da je bil obdolženec tisti, ki je kontaktiral z oškodovancem in je torej oškodovanec tisti, ki je zavajal z navedbami, da je plačilo izvršeno. Oškodovancu je celo zagotavljal, da mu bo takoj posredoval potrdilo o plačilu, čeprav mu je bilo, kot prokuristu dobro znano, v kakšnem finančnem stanju se nahaja družba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00027441
ZPP člen 189, 190.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - odtujitev nepremičnine - odtujitev nepremičnine med pravdo - začetek teka pravde - prenos lastninske pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - subjektivne meje pravnomočnosti
Glede stvarnih pravic na nepremičnini velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Tožnik se v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora.
razmerja med solastniki - uporabnina za nepremičnino - korist - prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - dejansko stanje - izvedensko mnenje - odločanje o pravdnih stroških - delni umik tožbe - ugovor zastaranja
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.
ZD člen 220, 223. ZPP člen 337, 337/1, 365, 365-1.
pravnomočen sklep o dedovanju - pravica do pritožbe - stranka zapuščinskega postopka - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dodatni sklep o dedovanju - novo najdeno premoženje - denacionalizirano premoženje - uveljavljanje dedne pravice v pritožbi - dopustna pritožbena novota v zapuščinskem postopku - razveljavitev sklepa - ponovljeni postopek
Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Pritožnica v postopku, ki je bil zaključen s sklepom o dedovanju z 21. 5. 2014 (ki je postal pravnomočen 10. 6. 2014), ni sodelovala v nobeni fazi; sklep ji (kot sama navaja v pritožbi) tudi ni bil vročen, zato je ne more vezati. Ker je tako, nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ampak ima v skladu z 223. členom ZD možnost, da svojo pravico uveljavlja v pravdi.
Pritožbene novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice, so po usklajeni sodni praksi višjih sodišč dopustne.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve in predložene dokaze o pritožničini dedni pravici, pri tem pa naj bo pozorno tudi na to, da gre za premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije. Okoliščine primera niso takšne, da bi pritožbeno sodišče lahko samo dopolnilo postopek, saj je razlog za razveljavitev uveljavljanje dedne pravice nove dedinje. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da višje sodišče samo ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje opraviti zapuščinske obravnave.
ZKP člen 52, 52/3, 52/4, 58. ZST-1 člen 34. ZUP člen 87, 87/4, 96.
zasebna tožba - neplačana sodna taksa - pravočasnost plačila sodne takse - vročanje plačilnega naloga za plačilo sodne takse - sprememba naslova - vročanje z javnim naznanilom - fikcija vročitve - zavrženje zasebne tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.
pogodba o štipendiranju - tripartitna pogodba - dodiplomsko oziroma podiplomsko izobraževanje - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - rok za zaključek šolanja - obvestilo - povrnitev stroškov za izobraževanje - odlog izpolnitve obveznosti - dogovor o odlogu izpolnitve - oseba, pooblaščena za sklenitev - prenehanje pogodbe - prenehanje pogodbenega razmerja - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - fiksni rok - bistvena sestavina pogodbe - uporaba in razlaga pogodbenih določil - uporaba določil in razlaga spornih določil
Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.
Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.
Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.
Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel.
Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.
ZPP člen 184, 184/3, 196, 254, 254/2, 254/3, 292, 298, 298/3. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 70, 72, 74.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninska pravica na delu parcele - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - sprememba idealnih delov stavbe v etažno lastnino - vzpostavitev etažne lastnine - mansarda - garaža - solastniki kot navadni sosporniki - napotitveni sklep - sprememba tožbenega zahtevka - preoblikovanje zahtevka - izdelava elaborata parcelacije - sklep procesnega vodstva - ponovni začetek glavne obravnave - posest - dobroverni in zakoniti posestnik - pravni naslov - načelo specialnosti - zaslišanje izvedenca
Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek.
Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki.
Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.
Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00032072
ZGJS člen 1. ZLNDL člen 1. ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42, 43/1.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - pravica uporabe - redna raba - javno dobro - grajeno javno dobro
Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.
Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
postopek za sodno ureditev meje - skupni stroški postopka - meja
Osnovno načelo povrnitve skupnih stroškov v nepravdnem postopku za določitev meje je, da si mejaši stroške delijo skladno z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Tisti mejaš, ki je imel urejeno sorazmerno daljšo mejo, nosi sorazmerno večji, dolžini meje sorazmeren delež stroškov.
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
ZPP člen 30, 30/1, 300, 300/3, 365, 365/3, 393, 393/3.
tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - stvarna pristojnost - ločeno obravnavanje zahtevkov
Tožba za razveljavitev sodne poravnave je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka. Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom. Za odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave je tako pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, pred katerim je bila poravnava sklenjena.