Laično zavzemanje pritožnice, ki ni podkrepljeno z navedbo strokovnih smernic ali normativov, da bi bilo glede na število obiskovalcev urgence treba povečati frekvenco čiščenja, v strokovnem mnenju izvedenca nima opore. Prav organizacija dela, kjer mora biti čistilka vedno dosegljiva na klic in ima za to poseben odzivnik, omogoča ustrezno izvajanje čiščenja tal, tudi upoštevajoč standard profesionalne skrbnosti in načelo neminem laedere. Odgovornosti po tem načelu ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da se je zavarovanka toženke zavedela pomanjkljivosti v organizaciji čistilne službe, zaradi katere je velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem ne bi ukrepala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00027441
ZPP člen 189, 190.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - odtujitev nepremičnine - odtujitev nepremičnine med pravdo - začetek teka pravde - prenos lastninske pravice na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - zaznamba spora - subjektivne meje pravnomočnosti
Glede stvarnih pravic na nepremičnini velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, veljavno pridobi lastninsko pravico, čeprav je v teku pravda zoper odsvojitelja glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Tožnik se v tem primeru za učinkovito varstvo pred nevarnostjo odtujitve ne more zanesti na 190. člen ZPP, pač pa mora predlagati zaznambo spora.
ZPP člen 30, 30/1, 300, 300/3, 365, 365/3, 393, 393/3.
tožba na razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - stvarna pristojnost - ločeno obravnavanje zahtevkov
Tožba za razveljavitev sodne poravnave je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka. Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom. Za odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave je tako pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, pred katerim je bila poravnava sklenjena.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.
dvakratna prodaja nepremičnine - odgovornost prodajalca za pravne napake - sankcije za pravne napake - razveza kupoprodajne pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - učinki razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna.
Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje.
Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu.
Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi.
predlog za zavarovanje dokazov - zbiranje in zavarovanje dokazov - ocena škode - prodaja vozila
Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožeče stranke, da bo vozilo prodala. Zmotno pa je kot nepomembno pri presoji pogojev za izvedbo predlaganega dokaza upoštevalo okoliščino, da tožeča stranka poškodovanega vozila ne bo imela več v posesti. Tožeča stranka ni predlagala zavarovanja dokaza s postavitvijo cenilca, da bi si vozilo ogledal v kakršnem koli stanju, pač pa zato, da pregleda poškodovano vozilo po stanju, v katerem je še vedno pri tožeči stranki in na tej podlagi oceni obseg škode, ki je na vozilu nastala v prometni nesreči.
neposlovna odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo - zvišanje tožbenega zahtevka - zastaranje odškodninske terjatve - degenerativne spremembe - sprožilni element - upoštevanje davščin
Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, sprememba tožbe pa na odločitev o zastaranju ne more vplivati, razen, če se z njo zahteva kakšna nova obveznost oziroma novo nastala škoda.
sklep o stroških postopka - odmera stroškov - predpravdni odškodninski zahtevek - dokazni predlog - uporaba odvetniške tarife - upravičenost do povračila stroškov
Res se vsebina predpravdnega zahtevka v precejšnji meri ponovi v zahtevku z dne 6. 7. 2016, vendar je treba upoštevati specifično situacijo; tožnik je bil v nesreči hudo poškodovan, zdravljenje je bilo dolgotrajno, zato je bilo smiselno, da je odvetnik še pred končanim zdravljenjem vložil odškodninski zahtevek, saj je tožnik potreboval denar za zdravljenje in lajšanje težav (iz spisa je razvidno, da so mu med rehabilitacijo svetovali nabavo določenih prilagoditev za dom); ko je bilo zdravljenje končano, je odvetnik zahtevek razširil in dopolnil.
Dopis, s katerim odvetnik zgolj dostavlja dodatno medicinsko dokumentacijo in predlaga (prosi), naj toženka poleg zneska, ki ga je tožniku že nakazala kot akontacijo odškodnine, zaradi njegovih hudih poškodb in dejstva, da denar nujno potrebuje za zdravljenje, nakaže še dodatno akontacijo 50.000,00 EUR, po vsebini ne predstavlja odškodninskega zahtevka, temveč krajši dopis. Ker OT predvideva v predpravdni fazi postopka nagrado le za odškodninski zahtevek in druge obrazložene vloge (tar. št. 38), tožnik do stroška za sporni dopis ni upravičen.
Stranka ne more neomejeno zahtevati razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti. Vlaganje predlogov za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti, na način kot to dela obtožena, in je bil predstavljen v tej odločbi, predstavlja zlorabo instituta razrešitve zagovornika po uradni dolžnosti, torej zlorabo procesne pravice, saj ravnanje obtožene presega mejo upravičenja, ki ga v četrtem odstavku 72. člena ZKP daje obdolžencu, v primeru, če zagovornik ne opravlja svoje dolžnosti v redu. Interes, ki ga obtožena zasleduje s predlogi za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti, zato ne spada med tista upravičenja, ki jih obsega določba četrtega odstavka 72. člena ZKP.
Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 42. člena ZKP pa se sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne in se tak sklep izda po vložitvi obtožnega akta, lahko izpodbija samo v pritožbi zoper sodbo.
stvarna služnost - stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje stvarne služnosti poti - nepravo priposestvovanje služnosti - potek služnostne poti - dejansko stanje - dokazovanje - prekarij - priče
Ker SPZ za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti postavlja enake pogoje (primerjaj npr. drugi odstavek 217. člena SPZ in prvi odstavek 54. člena ZTLR), okoliščina, da sodišče prve stopnje ni izrecno omenjalo (uporabilo) določb omenjenega zakona, nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti izpodbijane odločitve (oziroma njenih zaključkov).
ZSReg člen 9, 9/1, 9/2, 19, 39, 39-3. ZGD-1 člen 58, 58/1, 58/2, 59, 59/1. ZFPPIPP člen 428, 428/1, 428/2, 431.
postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije - obvestilo državnega organa - udeleženci postopka izbrisa - obvestilo o obstoju izbrisnega razloga - ustavitev postopka izbrisa
V obravnavanem primeru registrsko sodišče materialnopravno zmotno enači položaj predlagatelja postopka izbrisa, ki se izvede na predlog, s položajem osebe, na obvestilo katere registrsko sodišče začne postopek izbrisa po uradni dolžnosti.
Ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so navedena v obvestilu državnega organa o zatrjevani domnevi izbrisnega razloga, ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa tudi ne odgovoriti pritožnici, ali bi v konkretnem primeru na podlagi njenega obvestila registrsko sodišče moralo po uradni dolžnosti začeti postopek izbrisa.
Registrsko sodišče nima zakonskih pooblastil za začetek postopka izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije po uradni dolžnosti, če o domnevi izbrisnega razloga ne dobi obvestila od oseb, ki so k temu z zakonom zavezane.
razmerja med solastniki - uporabnina za nepremičnino - korist - prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - dejansko stanje - izvedensko mnenje - odločanje o pravdnih stroških - delni umik tožbe - ugovor zastaranja
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - posamezni del stavbe - lastništvo posameznega dela stavbe - obstoj lastninske pravice - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - pridobivanje dokazov po uradni dolžnosti - zemljiškoknjižni lastnik - pravni naslov pridobitve - izvirnik pogodbe - poziv sodišča na predložitev listin
Ker pritožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni predložil zahtevanih listin, je sodišče o predlogu pravilno odločilo brez opravljenega naroka. Sodišče je namreč v skladu z 29. členom ZVEtL-1 dolžno opraviti narok le, kadar bi bilo to po njegovem mnenju smotrno. Pritožnik je imel možnost, da odgovori na poziv sodišča, opozorjen pa je bil tudi, da bo v primeru njegove neodzivnosti, sodišče brez naroka, le na podlagi stanja spisa, kot lastnika posameznega dela stavbe določilo zemljiškoknjižnega lastnika, zaradi česar smiselno uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Sodišče namreč tudi v postopku po ZVEtL-1, čeprav gre za enostavnejši postopek, ne more vknjižiti lastninske pravice na posameznem delu stavbe brez predloženega pravnega naslova v izvirniku oziroma overjenem prepisu, zgolj na podlagi k pritožbi priložene fotokopije Pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med pritožnikom in M. T. in na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja med M. T. in S., d. d., iz katere niti ne izhaja, da bi bil podpis prodajalca na pogodbi overjen, ob tem, da je, kot je bilo že pojasnjeno, na predložitev pogodb v izvirniku oz. overjenem prepisu jasno in popolno pozvalo pritožnika že sodišče prve stopnje.
Udeleženec bo svojo morebitno lastninsko pravico še vedno lahko sodno varoval, zato njegova pritožbena navedba, da mu je z izpodbijanim sklepom onemogočeno zavarovanje njegove lastninske pravice kot stvarno pravno najmočnejše pravice, ni neutemeljena.
ZLNDL člen 2.. ZTLR člen 12.. ZPP-UPB3 člen 100, 282.
pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - obseg funkcionalnega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe
V preteklem družbenem sistemu je veljalo, da naj ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem delu (obsegu) družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje njegove stavbe. V skladu s tem namenom je tožnik zagotovo potreboval (oziroma potrebuje) ustrezno urejen vhod in dovoz do svoje hiše, parkirne prostore, ograjo, prostor za smeti in podobno, kar si je lahko uredil le na stari parceli št. 1/1 k.o. P. II. Geodetski načrt M. V. res sam po sebi ne dokazuje obsega funkcionalnega zemljišča, vendar pa ustrezno prikazuje prostorsko umeščenost dvorišča ter lokacijo posameznih objektov, ki so na tem zemljišču zgrajeni. Razmerja, nastala v preteklem sistemu, ni mogoče reševati s striktnimi instituti in pravili klasičnega civilnega prava, temveč je treba upoštevati kontekst tedanjih razmer in vse posebnosti konkretnega primera.
pogodba o štipendiranju - tripartitna pogodba - dodiplomsko oziroma podiplomsko izobraževanje - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - rok za zaključek šolanja - obvestilo - povrnitev stroškov za izobraževanje - odlog izpolnitve obveznosti - dogovor o odlogu izpolnitve - oseba, pooblaščena za sklenitev - prenehanje pogodbe - prenehanje pogodbenega razmerja - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - fiksni rok - bistvena sestavina pogodbe - uporaba in razlaga pogodbenih določil - uporaba določil in razlaga spornih določil
Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.
Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.
Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.
Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel.
Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost terjatve - hujše neugodne posledice - nastanek težko nadomestljive škode - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - prepozne trditve
Tudi v postopkih zavarovanja z začasno odredbo je treba upoštevati pravico do izjave, vendar ta, kot utemeljeno navaja toženec v odgovoru na pritožbo, ni kršena z vsakim izostankom vročitve oziroma nezmožnostjo izjave, temveč zgolj, kadar se stranka ne more opredeliti do navedb oziroma dokazov, ki so bistveni za postopek, kar pa v konkretnem primeru ni podano.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik, ki mora izkazati obseg neugodnih posledic na vsaki strani in z njihovim tehtanjem pokazati na potrebo po začasni ureditvi spornega razmerja, tega ni zmogel izkazati. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obe stranki opravljata gostinsko dejavnost in gre posledično za konkurenčno dejavnost, obe imata interes, da imata pred svojimi lokali postavljene mize, stole in senčnike, obe imata zaposlene in bi po oceni sodišča smiselno enaka škoda nastala tožencu, če bi sodišče ugodilo predlagani začasni odredbi. Tožnik namreč zatrjuje, da stranke v polovičnem delu zaradi odprtja lokala s strani toženca prehajajo k njemu, posledično naj bi se dohodek tožnika prepolovil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00040122
ZD člen 130, 130/3, 141, 173, 173/3. ZZK-1 člen 5, 6, 9.
nepravočasna pritožba - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - temeljna načela zemljiške knjige - načelo pravnega prednika - publicitetni učinek vpisa - zapuščina brez dediča - izročitev zapuščine - dediščinska tožba - zastaranje pravice zahtevati zapuščino
Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja.
Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD.
ZD člen 220, 223. ZPP člen 337, 337/1, 365, 365-1.
pravnomočen sklep o dedovanju - pravica do pritožbe - stranka zapuščinskega postopka - uveljavljanje dedne pravice v pravdi - dodatni sklep o dedovanju - novo najdeno premoženje - denacionalizirano premoženje - uveljavljanje dedne pravice v pritožbi - dopustna pritožbena novota v zapuščinskem postopku - razveljavitev sklepa - ponovljeni postopek
Pravnomočen sklep o dedovanju veže samo stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen ZD). Pritožnica v postopku, ki je bil zaključen s sklepom o dedovanju z 21. 5. 2014 (ki je postal pravnomočen 10. 6. 2014), ni sodelovala v nobeni fazi; sklep ji (kot sama navaja v pritožbi) tudi ni bil vročen, zato je ne more vezati. Ker je tako, nima pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju, ampak ima v skladu z 223. členom ZD možnost, da svojo pravico uveljavlja v pravdi.
Pritožbene novote, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice, so po usklajeni sodni praksi višjih sodišč dopustne.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati trditve in predložene dokaze o pritožničini dedni pravici, pri tem pa naj bo pozorno tudi na to, da gre za premoženje, vrnjeno v postopku denacionalizacije. Okoliščine primera niso takšne, da bi pritožbeno sodišče lahko samo dopolnilo postopek, saj je razlog za razveljavitev uveljavljanje dedne pravice nove dedinje. Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje, tako da višje sodišče samo ne more in ne sme namesto sodišča prve stopnje opraviti zapuščinske obravnave.