zavrženje predloga za obnovo postopka - nova dejstva ali dokazi
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da mora tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja s krajšim delovnim časom, vezane na pedagoško delo. O višini plačila za takšno delo pa sodišče v pravnomočno končanem postopku sploh ni odločilo. Tožnik v tem sporu sploh ni postavil denarnega zahtevka, sodišče pa dejstev v zvezi z višino plačila za delo ni vzelo v dejansko podlago sodbe. Zato se toženka ne more v predlogu za obnovo uspešno sklicevati na dejstva in dokaze glede plačila, ki ga je tožnik prejel za opravljeno delo pri spornem javnem raziskovalnem zavodu. Izvedba takih dokazov bi pripeljala do druge dejanske podlage za sojenje, ki še ni bila predmet presoje v pravnomočno končanem postopku
izvedensko mnenje - predpravdno izvedensko mnenje - dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo - trditvena podlaga - prepozne trditve - odškodninska terjatev - nastanek škode
Ker se toženki nista strinjali z mnenjem izvedenke D. C., katero je tožeča stranka angažirala pred pravdo, sodišče tega mnenja pravilno ni upoštevalo kot mnenja sodnega izvedenca, pač pa kot del trditvene podlage tožeče stranke. Da je vsebino pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja šteti le kot del trditvene podlage stranke, ki je pridobila mnenje, zato mora za uspeh v postopku te trditve dokazati z neodvisnim izvedencem, ki ga postavi sodišče v skladu s pravili ZPP, je utrjeno stališče sodne prakse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00040122
ZD člen 130, 130/3, 141, 173, 173/3. ZZK-1 člen 5, 6, 9.
nepravočasna pritožba - nepravočasna pritožba v zapuščinskem postopku - temeljna načela zemljiške knjige - načelo pravnega prednika - publicitetni učinek vpisa - zapuščina brez dediča - izročitev zapuščine - dediščinska tožba - zastaranje pravice zahtevati zapuščino
Sklep, ki je bil izdan v zapuščinski zadevi po pokojnem A.U., je bil izdan štiri leta pred vložitvijo pritožbe in izveden v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Temeljnih načel zemljiškoknjižnega postopka (načelo pravnega prednika, publicitetni učinki vpisov) ni mogoče prezreti, ne glede na to, da se zakoniti zastopnik države, v korist katere je bil leta 2015 sklep izdan, zdaj z razveljavitvijo odločbe strinja.
Primer, kot je obravnavani, izrecno ureja tretji odstavek 130. člena ZD.
Glede na vrednost sporne nepremičnine je očitno, da bi preklic, ki ga tožnica utemeljuje s potrebo izboljšati svoje preživninske zmožnosti, koristil le njenim upnikom, saj bi jim omogočil delno poplačilo njihovih terjatev bodisi preko izvršilnega postopka (s predlogom za prodajo sporne nepremičnine) bodisi v sporazumu s tožnico (da slednja nepremičnino sama proda). Da darilo (to je nepremičnina) predstavlja premoženje, ki bi bilo namenjeno poplačilu dolgov, v pritožbi navaja tudi pritožnica. Trdi sicer, da bi se s prodajo izboljšalo tudi njeno premoženjsko stanje oziroma zmožnost lastnega preživljanja, a temu ni mogoče slediti. V primeru prodaje (bodisi v izvršbi ali izven nje) kupnina namreč ne bi zadoščala niti za poplačilo upnikov. Ker bi v primeru prodaje postala lastnica nepremičnine tretja oseba, pa so tudi trditve tožnice o tem, da bi zaradi vrnitve darila imela možnost (brez plačila) bivati v sporni nepremičnini, brez realne podlage. Pritožničina trditev, da je svoje obveznosti do upnikov dolžna izpolniti, sicer drži, vendar pa ne na račun toženke, ki je, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, v razmerju do tožnice (kot obdarjenka) tudi njena upnica. Preklic darila zaradi stiske ni namenjen varstvu upnikov, še posebej, ker so temu namenjena določila, ki jim dajejo možnost, da izpodbijajo (tudi neodplačna) razpolaganja svojih dolžnikov (glej 255. do 260. člen OZ).
Tretji odstavek 539. člena OZ določa, da obdarjenec darilo lahko obdrži, če darovalcu zagotovi preživljanje. Gre za nadomestno upravičenje (facultas alternativa) obdarjenca v smislu 390. člena OZ. V primeru, ko ima dolžnik po materialnem pravu nadomestno upravičenje, je zato zahtevku tožnika mogoče ugoditi le, če je nadomestno upravičenje vključeno v tožbeni zahtevek. Glede na to, da je toženka v teku postopka izrazila pripravljenost, da tožnici nudi potrebno preživljanje v obliki hrane, obleke in prostora za bivanje, bi morala tožnica najkasneje takrat svoj zahtevek ustrezno oblikovati. Ker tega ni storila, zahtevku tudi iz tega razloga ni mogoče ugoditi.
sodna poravnava kot izvršilni naslov - sodni penali - namen sodnih penalov - nedenarna obveznost - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - nemogoča izpolnitev - volja tretjega - nezmožnost izpolnitve - izvršljivost terjatve - neizvršljivost
Obveznost po izvršilnem naslovu ni izvršljiva, če je dejanje, ki ga mora dolžnik narediti, dejansko nemogoče. Pri dejanski nezmožnosti je sicer praviloma pomembna t. i. objektivna nezmožnost. Z (objektivno) dejansko nezmožnostjo dejanja je izenačena t. i. pravna nezmožnost. V pristojnosti izvršilnega sodišča je presoja, ali je obveznost kot taka neizvršljiva, ker ni dopustna ali mogoča.
postopek za sodno ureditev meje - skupni stroški postopka - meja
Osnovno načelo povrnitve skupnih stroškov v nepravdnem postopku za določitev meje je, da si mejaši stroške delijo skladno z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Tisti mejaš, ki je imel urejeno sorazmerno daljšo mejo, nosi sorazmerno večji, dolžini meje sorazmeren delež stroškov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028545
SPZ člen 48, 48/1, 48/3. OZ člen 190, 193, 346. ZPP člen 13, 154, 154/2, 214, 214/2, 337, 337/1.
vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino - nepošteni pridobitelj - odpadla pravna podlaga - neupravičena pridobitev - povečana vrednost nepremičnine - večvrednost nepremičnine - izvedensko mnenje - nastanek terjatve - zapadlost - zapadlost zahtevka graditelja z izgubo posesti nepremičnine - zastaranje - soposest - souporaba nepremičnine - vrnitev posesti - zakonske zamudne obresti - tek zakonskih zamudnih obresti - možnost obravnavanja pred sodiščem - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - pritožbene novote - pobotni ugovor - stroški postopka - uspeh v pravdi
V obravnavanem primeru dela dovozne poti, označena z E in A, ter sporni del tlakovanega parkirišča, v katere je vlagal tožnik, še vedno uporablja tožnik, zato mu terjatev iz naslova vlaganj v te dele toženčeve nepremičnine še ni nastala oziroma še ni zapadla. Dejstvo, da tudi toženec uporablja obravnavani del nepremičnine, pri tem ni pomembno. Za nastanek terjatve iz naslova vlaganj je namreč bistveno, da vlagatelj nepremičnine, v katero je vlagal, ne uporablja več in da jo (v celoti) vrne v posest lastniku.
ZPP člen 184, 184/3, 196, 254, 254/2, 254/3, 292, 298, 298/3. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 70, 72, 74.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - lastninska pravica na delu parcele - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru - sprememba idealnih delov stavbe v etažno lastnino - vzpostavitev etažne lastnine - mansarda - garaža - solastniki kot navadni sosporniki - napotitveni sklep - sprememba tožbenega zahtevka - preoblikovanje zahtevka - izdelava elaborata parcelacije - sklep procesnega vodstva - ponovni začetek glavne obravnave - posest - dobroverni in zakoniti posestnik - pravni naslov - načelo specialnosti - zaslišanje izvedenca
Tožnik zahteva ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na delu nepremičnine. Ker je bila etažna lastnina vzpostavljena samo dejansko, ne pa tudi pravno, je pravilno zahteval izdelavo elaborata parcelacije in etažiranja stavbe ter temu ustrezno oblikoval tožbeni zahtevek.
Solastniki so v pravdi za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navadni in ne enotni sosporniki.
Sklep o koncu glavne obravnave, je sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče ni vezano.
Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca je odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja.
prijava terjatve v stečaju - prerekanje - napotitev - nadaljevanje prekinjenega postopka - prekluzivni rok - prenehanje terjatve v stečajnem postopku
Vsebinska in pravna prepričanja stečajne upraviteljice nimajo, ne morejo in ne smejo imeti vpliva na njeno (formalno) izjavo o terjatvah (in izločitvenih pravicah), kot se zmotno zavzema pritožnica, ki omenja formalno prerekanje in dodaja, da dejansko ni šlo za prerekanje in da so terjatve dejansko priznane. Povedano drugače, tožničine terjatve (in izločitvene pravice) so (formalno) bile prerekane in tožnica je tista, ki bi morala, če meni, da je bilo formalno prerekanje napačno (oziroma da je dejansko šlo za priznanje terjatev), v zakonskem roku iz ZFPPIPP predlagati nadaljevanje prekinjene pravde. Ker tega ni storila, so njene terjatve (in izločitvene pravice) prenehale in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna. Tožnica v tej fazi postopka oziroma s pritožbo ne more uspešno sanirati svoje pasivnosti s predlogom za nadaljevanje postopka. Šele s predlogom za nadaljevanje postopka, ki ga ni podala, bi se pravdni postopek nadaljeval in šele v njem bi tožnica lahko uspešno uveljavljala vsebinske in pravne razloge v smeri, da je stečajna upraviteljica neutemeljeno prerekala priglašene terjatve (in izločitvene pravice), medtem ko v obravnavani pritožbi s temi razlogi ne more uspeti.
V primeru, ko predlaga upnik (tožeča stranka) izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika (tožene stranke), mora izkazati tako obstoj predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ – verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi eno od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Slednje ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (četrti odstavek 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je vprašanje nastanka težko nadomestljive škode upniku (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) zanemarilo in nekritično prezrlo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da je nepremičnina, ki je predmet tega pravdnega postopka, skupno premoženje toženih strank in da je delež prvega toženca edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za realizacijo terjatve, ki je zapadla v plačilo že v letu 2012. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ker gre za edino premoženje, na katerega tožeča stranka lahko poseže za poplačilo svoje terjatve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da hujše neugodne posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe niso izkazane.
ZMed člen 58, 58/1, 58/3. ZZRZI člen 58, 58/3. ZGD-1 člen 481, 481/3. OZ člen 59, 59/2, 60, 60/2. ZSReg člen 19, 34, 39, 39-2. ZNP člen 37. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 43.
prenos poslovnega deleža - prodaja poslovnega deleža - pogoji in njihov učinek - nemogoč pogoj - nedopusten pogoj - sprememba družbenika - omejevanje konkurence - nična pogodba
Registrsko sodišče pri odločanju o predlogu za vpis ni dolžno zahtevati posebne listine o tem, da pogoj ni izpolnjen. To ni določeno v 43. členu Uredbe, niti v nobeni od splošnih določb Uredbe. Predlagatelj je k predlogu priložil tako vse pravnomočne sklepe iz stečajnega postopka odsvojitelja poslovnega deleža kot tudi pogodbo o prenosu, sklenjeno v notarskem zapisu. Predlog je bil popoln v skladu s 43. členom Uredbe in je omogočal registrskemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti predloga. Materialnopravni preizkus pravilnosti predloga po 34. členu ZSReg pa je pokazal, da je registrsko sodišče pravilno ugodilo predlogu za vpis in je zavrnilo ugovor subjekta vpisa. Ali sta bila izpolnjena odložni pogoj na podlagi prvega odstavka 58. člena ZMed in razvezni pogoj na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZZRZI, registrsko sodišče presoja v zvezi z drugim odstavkom 59. člena OZ.
dvakratna prodaja nepremičnine - odgovornost prodajalca za pravne napake - sankcije za pravne napake - razveza kupoprodajne pogodbe - razveza pogodbe na podlagi zakona - učinki razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - zastaranje terjatve - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja
Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna.
Tožnica je najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Na prodajalkino pripoznavo dolga se tožnica v pritožbi neuspešno sklicuje.
Zaradi zastaranja je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povračilo stroškov v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu.
Tožbeni zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00029207
ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 5.
odškodnina za neizrabljeni letni dopust - uporaba direktive - sodna praksa Sodišča EU - pravo EU - misija - vojak - delovni čas
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom oddelkov, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v spornem obdobju in da je s tem kršila pogodbene obveznosti. Na tej podlagi je v pretežnem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za 22 neizrabljenih dni tedenskega počitka.
pogodba o štipendiranju - tripartitna pogodba - dodiplomsko oziroma podiplomsko izobraževanje - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - rok za zaključek šolanja - obvestilo - povrnitev stroškov za izobraževanje - odlog izpolnitve obveznosti - dogovor o odlogu izpolnitve - oseba, pooblaščena za sklenitev - prenehanje pogodbe - prenehanje pogodbenega razmerja - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - fiksni rok - bistvena sestavina pogodbe - uporaba in razlaga pogodbenih določil - uporaba določil in razlaga spornih določil
Namen konkretnega tripartitnega pogodbenega razmerja je, da štipendisti pridobijo sredstva, ki jim omogočajo lažje izobraževanje, delodajalci, ki jih štipendirajo pa izobražen kader, ki ga potrebujejo, interes štipenditorja pa je, da se pridobljeno znanje štipendistov, ki se izobražujejo (tudi) v tujini, uporabi v domovini oziroma regiji. Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in je posledično prišlo do avtomatičnega prenehanja pogodb o štipendiranju, pri čemer je sporno predvsem ali so roki določeni v pogodbah bistvena sestavina pogodbe, kakor tudi ali je pravočasna izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe.
Predložitev potrdil in sporočilo sprememb iz navedenih členov pogodbe, sta ena od bistvenih sestavin pogodbe, ne pa tudi njuna izpolnitev v predpisanem roku.
Bistven končni namen (tudi) konkretnih pogodb o štipendiranju je vrnitev toženca v regijo in zaposlitev pri izbranem delodajalcu, ne pa tudi izpolnitev toženčeve obveznosti v predpisanem roku. To je toženec utemeljeno sklepal že na podlagi dogovarjanj v zvezi s prvim odlogom, ko je bil dodatek k prvi pogodbi o štipendiranju izdan že po tem, ko je bil že vpisan na magistrskem študiju na univerzi v tujini. Da tudi delodajalec in končno tudi tožeča stranka izpolnitve te obveznosti v predpisanem roku, nista štela kot bistveno sestavino pogodbe, kaže tudi dejstvo, da je delodajalec toženca obvestil, da odlogu ne nasprotuje in ga ni pozval na izpolnitev obveznosti, tožeča stranka pa je tudi nadaljevala aktivnosti v zvezi z odlogom toženčeve obveznosti.
Toženec je uspel vzpostaviti dvom, da je izpolnitev obveznosti takoj po zaključku magistrskega študija bistvena sestavina (druge) pogodbe, zato je sodišče prve stopnje upravičeno ugotavljalo skupni namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) in kot rečeno utemeljeno zaključilo, da ima v konkretnem primeru izpolnitev z zamudo (zaposlitev po končanem doktorskem študiju) za pogodbenike, tudi za delodajalca (kar je bistveno), še vedno smisel.
Štipendijsko razmerje z odhodom v tujino z zaposlitvijo na tuji univerzi za čas tamkajšnjega doktorskega študija ni prenehalo.
SZ-1 člen 24, 24/4, 24/5, 53. ZPP člen 12, 111, 111/4, 458, 458/1.
plačilo stroškov upravljanja in obratovanja - zavezanec za plačilo - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - pogodba o opravljanju upravniških storitev - obveznosti etažnega lastnika - obveznosti najemnika - dejanska uporaba nepremičnine - pravočasnost vloge, vezane na rok - štetje procesnih rokov - prepozna pripravljalna vloga - načelo pomoči prava nevešči stranki - postopek v sporu majhne vrednosti
Na obstoj obveznosti toženca kot etažnega lastnika ne vpliva dejstvo, ali etažni lastnik dejansko uporablja stanovanje in kakšni so razlogi, da ga ne uporablja. Gre za okoliščine, ki sodijo v sfero etažnega lastnika in bi lahko bile upoštevne v razmerju do osebe, ki mu ne izroči stanovanja, niso pa pravno odločilne v razmerju do upravnika večstanovanjske stavbe (tožnice), ki v tej pravdi zahteva povračilo stroškov upravljanja in obratovanja.
ZKP člen 52, 52/3, 52/4, 58. ZST-1 člen 34. ZUP člen 87, 87/4, 96.
zasebna tožba - neplačana sodna taksa - pravočasnost plačila sodne takse - vročanje plačilnega naloga za plačilo sodne takse - sprememba naslova - vročanje z javnim naznanilom - fikcija vročitve - zavrženje zasebne tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bil nalog za plačilo sodne takse zasebnemu tožilcu O.Ž. d.o.o. vročen s fikcijo vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP dne 22. 3. 2019, zasebni tožilki J.T.pa z javnim naznanilom po določbah 96. člena ZUP dne 23. 5. 2019.
razmerja med solastniki - uporabnina za nepremičnino - korist - prikrajšanje - preprečitev uporabe nepremičnine - dejansko stanje - izvedensko mnenje - odločanje o pravdnih stroških - delni umik tožbe - ugovor zastaranja
Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec tožnikom preprečeval uporabo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tisti, ki je del parcele ogradil, pri čemer pa so ograjeni del parcele uporabljali njegovi družinski člani. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilen zaključek, da dovoljenje toženca za uporabo ograjenega dela parcele, dano družinskim članom, pomeni enako, kot če bi toženec stvar uporabljal sam.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00030136
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 3, 3/1, 8, 8/1, 10, 11.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - Bruseljska uredba IIa - pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih sporih - spor iz razmerij med starši in otroki - nedovoljena tožba - zavrženje tožbe - običajno prebivališče - starševska odgovornost - otrokova korist
Upoštevaje razlago določbe v sodbah Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je pojem "običajno prebivališče" treba opredeliti ob upoštevanju okvirja, v katerega so umeščene določbe Uredbe in njenega cilja, zlasti cilja, ki je razviden iz uvodne izjave 12, v skladu s katero so temelji pristojnosti, določeni v tej Uredbi, oblikovani tako, da kar najbolje upoštevajo interese otroka, zlasti merilo povezanosti. Poleg fizične prisotnosti je treba upoštevati tudi druge dejavnike, ki kažejo, da prisotnost ni začasna ali priložnostna, ampak da pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. V ta namen je treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi.
Določbe Uredbe Bruselj II a in stališča SEU o vsebini pojma običajno prebivališče utemeljujejo pravilnost stališč v izpodbijanem sklepu, da običajno prebivališče ni nujno isto kot stalno prebivališče in da je za presojo odločilen čas ob vložitvi tožbe.
Neupravičena premestitev otroka ne vpliva na presojo o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - nekaznovanost - koristoljubnost
Sodišče prve stopnje je pri izreku kazenske sankcije zmotno ovrednotilo težo kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kot tudi dejstvo, da je obtoženi v prtljažniku vozila prevažal dve osebi, od katerih je bila ena otrok. Upoštevajoč okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, torej težo kaznivega dejanja, število ilegalnih prebežnikov in način na katerega je obtoženi skupaj s soobtoženim B. B. prevažal tujce, tudi po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno ne opravičujejo izreka kazenske sankcije opominjevalne narave.