ZPIZ-2 v tretjem odstavku 82. člena izrecno določa, da zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, delodajalec. Že zakon sam delodajalcu nalaga obveznost, da tožniku zagotovi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Kljub temu, da sodišče prve stopnje delodajalcu ni izrecno naložilo, da tožniku zagotovi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, pa s tem ni kršilo materialnih določb, saj zakonska določba že sama po sebi veže delodajalca, da tožniku zagotovi omenjeno pravico.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
predlog za oprostitev ali obročno plačilo sodnih taks - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - materialni položaj - premoženje zakonca
Sodišče mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov. Materialni položaj stranke in njegove družine pa se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg prosilca oziroma stranke upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Poleg stranke se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upošteva tudi strankin zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno upoštevalo tudi premoženje tožnikove žene.
ZZVZZ člen 65, 78, 78/1, 80.. ZPacP člen 9, 9/2.. ZZDej člen 3, 4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (1998) člen 254.. URS člen 50, 51.
V sodni praksi je bilo že zavzeto jasno stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
Tožnik, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljal v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločil za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve, niti v znesku, ki bi ga toženi zavod moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu. Za kaj takega ni nobene podlage.
pritožbena obravnava - dopolnitev dokaznega postopka - dokaz z izvedencem - založitev predujma za stroške izvedenca - dokazno breme stranke
Po izvedbi pritožbene obravnave in obvestilu strank, da se niso uspele dogovoriti o mirni rešitvi spora, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev o vzročni zvezi med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem oziroma kršitvijo pogodbe in zatrjevano škodo, potrebno strokovno znanje.
ZST-1 člen 4, 4/1, 4/2, 4/3, 34a, 34a/3. ZPP člen 365, 365-3.
sodna taksa za pritožbo - plačilni nalog za plačilo sodne takse - sklep o razveljavitvi plačilnega naloga po uradni dolžnosti - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - razlogi za ugovor - zavezanec za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - posebni primeri zavezanca za plačilo - začasni zastopnik - neplačilo sodne takse - posledica neplačila sodne takse - izterjava neplačane sodne takse - zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - pravni interes za ugovor - nedovoljen ugovor - zavrženje ugovora zoper plačilni nalog - sprememba odločbe sodišča prve stopnje - povrnitev stroškov pritožbenega postopka - kriterij uspeha v postopku
Posledica zavrnitve ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je, da plačilni nalog ostane v veljavi. V obravnavani zadevi pa plačilnih nalogov, zoper katera je toženec vložil ugovora, ni več, saj jih je prvostopenjsko sodišče pred odločitvijo o obeh ugovorih razveljavilo. Prvostopenjsko sodišče je torej že samo naredilo prav to, kar je toženec zahteval s svojima ugovoroma. To pa pomeni, da za ugovora ni imel pravnega interesa, saj z njima ne bi mogel doseči zanj ugodnejših odločitev. Ugovor zoper katerega taksni zavezanec nima pravnega interesa, je nedovoljen, zato bi ga moralo prvostopenjsko sodišče zavreči (tretji odstavek 34.a člena ZST-1).
Spremembe odločitve iz zavrnitve ugovora v njegovo zavrženje ni mogoče šteti za strankin uspeh v postopku, zato toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028293
OZ člen 377, 377/1. ZPotK-1 člen 24.
pogodba o odstopu terjatev - pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška kreditna pogodba - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - pogodbena obrestna mera - oderuška pogodba - ničnost dogovora o pogodbenih obrestih - domneva oderuških obresti - najvišja dopustna obrestna mera obresti - efektivna obrestna mera - varstvo potrošnikov - uporaba pravil zakona o potrošniških kreditih
Pogodbena obrestna mera 26,823% letno glede na določbo prvega odstavka 377. člena OZ je oderuška.
Dogovorjena obrestna mera v višini 26,823% ni bila v skladu s 24. členom ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša efektivna obrestna mera (EOM) 200% zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom objavlja Banka Slovenije. EOM je le v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški in skupnim zneskom kredita. Izračuna se z upoštevanjem vseh stroškov, ki jih bo moral plačati kreditojemalec in ki so kreditodajalcu znani (npr.: poleg stroška obresti še strošek odobritve kredita, strošek zavarovanja, strošek vodenja kredita ...). Gre za strošek kreditne storitve, ki je potrošniku v pomoč pri primerjavi različnih ponudb kreditov. Višina pogodbenih obresti je le eden od elementov izračuna višine EOM.
Dogovor o pogodbenih obrestih, kolikor presegajo 13,13% letno, se šteje za oderuško pogodbo, ker tožnica ni uspela izpodbiti domneve oderuških obresti.
Tožnica je uspela dokazati le, da ji toženec poleg glavnice dolguje še pogodbene obresti v znesku 183,82 EUR (13,13% od zneska kredita 1.400,00 EUR).
Tožnik je upravičen do povračila stroškov na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka ni zavezana povrniti stroškov nasprotni stranki, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri presoji, kateri so za pravdo potrebni stroški, pa je treba upoštevati, da so ti potrebni le v delu, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, torej na zahtevek za priznanje vseh pravic iz predhodnih aktov delodajalca. Na ta del pa se navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi ne nanašata in tako sestava teh dveh pripravljalnih vlog ni bila za pravdo potreben strošek. Oziroma je bila sestava prve pripravljalne vloge potrebna le v delu, v katerem vsebuje delni umik tožbe, kar pa opravičuje nižjo nagrado.
ZSPJS člen 17.. ZOFVI člen 119.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15b, 15c.
ocena delovne uspešnosti - javni uslužbenec - odločitev o pravdnih stroških - individualni delovni spor
Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028836
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 23. KZ-1 člen 71, 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 364, 364/7, 378, 378/1, 378/4, 378/6.
zavrnitev dokaznega predloga obrambe - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - dvom o nepristranosti sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča - dokazovanje izločitvenih razlogov - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nepristranskost izvedenca - prosta presoja dokazov - objektivni in subjektivni element - obrazloženost sodne odločbe - varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica
Obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodišča, ki temelji na zavrnitvi dokaznega predloga obrambe s strani sodišča in na dokazni oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca s strani sodišča, ki je nasprotna oceni obrambe ter na izidu kazenskega postopka pred prvostopnim sodiščem, s katerim obdolženec ne soglaša, ne sodi med tehtne razloge za dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje. V sodni praksi je sprejeto stališče, da odklonitveni razlogi (tak razlog navaja pritožba zagovornikov) predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju primera, lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko postopka. Nezadovoljstvo stranke s postopanjem sodišča, z odločitvami, ki jih sprejme in z izraženimi pravnimi stališči ter s končno odločitvijo (vse to izraža pritožba), pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, niti ne gre za okoliščino, ki bi z upoštevanjem objektivnega ali subjektivnega kriterija nepristranskosti, kot je obrazložen v odločbi ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji, na katero se sklicujejo pritožniki, imela za posledico utemeljen dvom v nepristranskost sodišča.
stroški postopka - delni uspeh v pravdi - sprememba vrednosti spornega predmeta
Če je uspeh stranke v pravdi delen, je stranka upravičena le do povrnitve ustreznega dela stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri takšnem pa je treba upoštevati vrednost spornega predmeta. Ta se lahko v teku postopka spreminja. To lahko vpliva tudi na izračun uspeha v postopku.
izpodbijanje sodne poravnave - tožba na izpodbijanje sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe - nedovoljena tožba - vsebina tožbe
Tožnikoma je bilo znano, da se je nepravdni postopek končal, da je bila meja na naroku zakoličena in tudi evidentirana v katastru. Sodna poravnava je ne glede na to, kako je do nje prišlo (ni podpisana), učinkovala in ni mogoče šteti, da je neobstoječa. Tožnika sta imela možnost vložiti izredno pravno sredstvo. Na možnost vložitve tožbe ju je nenazadnje opozorilo sodišče prve stopnje s posebnim dopisom. Sodna poravnava ima dvojno pravno naravo, poleg značilnosti pogodbe ima tudi značilnosti sodne odločbe s procesnim učinkom pravnomočnosti, ki ga je mogoče izničiti le na zakonsko posebej predviden način, to je le po določbah (in v rokih) predpisanih v 385. in 392. členu ZPP.
ZDR-1 člen 170, 170/1, 180.. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (1999) člen 33.. OZ člen 247.
pogodbena kazen - nespoštovanje odpovednega roka - pavšalna odškodnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženec plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena pogodbena kazen, ampak pavšalna odškodnina. Iz četrtega odstavka člena XXI te pogodbe izhaja, da je v primeru nespoštovanja odpovednega roka iz prvega odstavka tega člena s strani delavca, brez soglasja delodajalca, delavec dolžan ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino za nastalo škodo zaradi nespoštovanja odpovednega roka, ki znaša 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka mu je zaradi nespoštovanja odpovednega roka izdala bremepis za dolgovani znesek 750,00 EUR, kar predstavlja plačilo odškodnine za vsak dan predčasnega odhoda toženca, torej 15 dni. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da tako dogovorjena odškodnina predstavlja pavšalno odškodnino v smislu 180. člena ZDR-1 in ne pogodbene kazni po 247. členu OZ.
Po ZDR-1 (180. člen) se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo le, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je prenehala veljati leta 2003 in je v času veljavnosti zavezovala tožečo stranko, v 33. členu določala pogoje, v katerih se lahko delavcu odmeri povračilo škode v pavšalnem znesku dveh plač. Vendar ta kolektivna pogodba v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni veljala. Prav tako pa tožnice ni zavezovala kakšna druga kolektivna pogodba. Tako stranki za določitev zneska pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi nista imeli pravne podlage in je takšno določilo neveljavno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00028316
ZIL-1 člen 121a, 121a/1, 121a/2. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 213, 213/1, 339, 339/1.
bistvena kršitev določb postopka - vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe - konkretne trditve - vzročna zveza - kršitev znamke - licenčna analogija - licenčnina - odškodnina - obračun škode - odsotnost pogodbene podlage - višina škode - nerazumljive navedbe
Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe. Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične.
Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno.
Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je drugi odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Zahteva lahko licenčnino, do katere bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Licenčnina je torej hipotetične narave. Licenčnino lahko zahteva imetnik znamke tudi, če ni bila sklenjena nobena pogodba.
prispevki za socialno zavarovanje - poklicno zavarovanje - poklicna pokojnina
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.
Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).
ZJU člen 25.. ZSPJS člen 17, 17/2, 17a, 17a/1, 17a/6.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3, 4.
preizkus ocene dela - obrazloženost
V skladu z določbo 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj zato, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
ZJU člen 24, 25, 25/1, 25/2, 25/3.. ZDSS-1 člen 42, 72.. ZS člen 83.. ZDR-1 člen 200.
zavržena tožba - rok za vložitev tožbe - materialni rok - procesni rok - sodno varstvo
Četudi ZJU vsebuje določbe o sodnem varstvu, to ni odločilno za presojo narave roka za vložitev tožbe v postopku, ki poteka po pravilih ZPP oziroma ZDSS-1.
Če bi bi bil npr. v 42. členu ZDSS-1, ki se nanaša na spore javnih uslužbencev, rok za vložitev tožbe predpisan na takšen način kot v 72. členu ZDSS-1, potem bi lahko šlo za procesni rok, sicer pa ne.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 318.. KZ-1 člen 209.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena uporaba tujega premoženja - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - sklepčnost
Tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v spornem obdobju protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen.
V izreku sodbe je ugodeno (predhodno zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku iz naslova bruto rente in bruto izgubljenega dobička, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ekspertizo in njeno dopolnitev, s katerima se ugotavlja neto izpad prihodkov tožnika in ki jima upoštevaje pritožbo ter odgovor nanjo sledita tudi pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nato, ker mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (ZPP ne pozna vezanosti na zahtevek, kot zmotno omenja sodišče prve stopnje – glej 2. člen ZPP), predvsem v 27. točki obrazložitve na nejasen, nerazumljiv in neobrazložen način iz predmetnega s strani izvedenke ugotovljenega neto prikrajšanja zaključilo, da tožnik z zahtevanim bruto prikrajšanjem vtožuje nekaj manj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Gre za dokaj pavšalno, nerazumljivo in neobrazloženo pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega neto prikrajšanja v izreku sodbe ugodilo vtoževanemu bruto prikrajšanju, in izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti.