Pod pogoji iz odločbe US RS z dne 26. 3. 2015 v zvezi z odločbo US RS z dne 10. 7. 2002 je mogoče ponovno odmerjati pokojnine le uživalcem, za katere so bile vplačane delnice pri notranjem odkupu z delom plače, ki se šteje v pokojninsko osnovo, vendar ta ni bila upoštevna zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92.
ZZVZZ člen 65, 78, 78/1, 80.. ZPacP člen 9, 9/2.. ZZDej člen 3, 4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (1998) člen 254.. URS člen 50, 51.
V sodni praksi je bilo že zavzeto jasno stališče, da zavarovanec, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno mrežo, sam krije stroške storitev.
Tožnik, ki zdravstvenih storitev ni uveljavljal v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, temveč se je odločil za uveljavljanje v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z zavodom, ni upravičen do povračila stroškov za zdravstvene storitve, niti v znesku, ki bi ga toženi zavod moral povrniti izvajalcu v javnem sistemu. Za kaj takega ni nobene podlage.
predlog za oprostitev ali obročno plačilo sodnih taks - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - materialni položaj - premoženje zakonca
Sodišče mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov. Materialni položaj stranke in njegove družine pa se ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg prosilca oziroma stranke upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Poleg stranke se pri ugotavljanju njenega materialnega položaja upošteva tudi strankin zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno upoštevalo tudi premoženje tožnikove žene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pokloniti vero mnenjem posameznih lečečih specialistov. Nedvomno so tudi ta mnenja pomembna pri ugotavljanju invalidnosti, nikakor pa niso odločilna. Pri ugotovitvi, ali gre za invalidnost je namreč potrebno upoštevati zakonske določbe, torej definicijo invalidnosti. Ker sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je ravno zaradi razjasnitev dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje. Iz prepričljivega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podana invalidnost in s tem niso izpolnjeni osnovni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V primeru pa da se bo tožniku zdravstveno stanje še dodatno poslabševalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
pritožbena obravnava - dopolnitev dokaznega postopka - dokaz z izvedencem - založitev predujma za stroške izvedenca - dokazno breme stranke
Po izvedbi pritožbene obravnave in obvestilu strank, da se niso uspele dogovoriti o mirni rešitvi spora, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je za ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev o vzročni zvezi med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem oziroma kršitvijo pogodbe in zatrjevano škodo, potrebno strokovno znanje.
izvršba na podlagi verodostojne listine - negativno dejstvo - obrazložen ugovor dolžnika
Z navedbami, da upnik ni predložil zahtevanega končnega obračuna in certifikata skladnosti cevi, ki sta osnova za izstavitev situacije končnemu kupcu, je dolžnik smiselno zatrjeval, da je upnikova pravica do plačila pogojena s predložitvijo teh zahtevanih listin, ki pa jih dolžnik ni prejel. Zatrjeval je torej negativno dejstvo, v utemeljitev katerega pa mu v skladu s stališčem sodne prakse dokazov ni treba predlagati, saj je, upoštevaje na drugi strani nesubstanciranost upnikovega zahtevka v predlogu za izvršbo, dokazno breme o tem na upniku in ne dolžniku.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - zastaranje terjatve
Do vpogleda v kazenski spis sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče opredelili že v pravnomočno končanem postopku. Zato na odločitev o predlogu za dovolitev obnove v ničemer ne vpliva navedba tožeče stranke, da se je z listinami seznanila šele, ko ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis.
Zaradi zastaranja odškodninske terjatve za tožečo stranko na podlagi novih dejstev oziroma dokazov ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba.
razvrstitev v plačilni razred - plačilo razlike plače
Po prvem odstavku 20. člena ZSPJS javni uslužbenec ob premestitvi na drugo delovno mesto oziroma ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu na nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, če gre za premestitev oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih ali sorodnih delovnih mestih, v različnih plačnih podskupinah. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "svetovalec III" (z izhodiščnim plačnim razredom 28) in je bil upoštevajoč citirano določilo pravilno uvrščen v 29. plačni razred, torej mu je bilo tudi upoštevano že doseženo eno napredovanje. Tožniku je tako bila plača določena pravilno.
Določbe 3.a člena ZSPJS ni mogoče uporabiti v primeru morebiti nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar zmotno meni pritožba, temveč le v primeru nezakonite določitve plače, kar pa v konkretnem primeru ni podano.
ZIZ člen 16, 16-1, 17, 17/2-2, 20a, 20a/1. OZ člen 82, 299, 299/1, 378.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - notarski zapis pogodbe - soglasje z neposredno izvršljivostjo - razlaga določil pogodbe - razlagalna pravila - denarna terjatev - zakonske zamudne obresti - obstoj izvršilnega naslova - skupen namen pogodbenikov
Notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Pri denarni terjatvi z izrazom terjatev razumemo pravico do denarnega zneska.
Dolžniku je lahko plačilo denarnega zneska naloženo v odločbi, upravni ali sodni, zato je zavzeto izhodišče v tem primeru, ki ne temelji na sodni odločbi temveč na pogodbi, ki je oblikovana v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, privedlo do napačne odločitve.
V notarskem zapisu, ki je tudi po stališču sodišča prve stopnje neposredno izvršljiv, je zapisana pogodba. Zato se za razlago njene vsebine uporabljajo tudi razlagalna pravila, ki jih določa OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029112
ZKP člen 18, 18/1, 23, 23/1, 25, 25/1-2, 441. KZ-1 člen 37, 37/1, 257, 257/1. ZLS člen 33, 33/1. ZJN-2 člen 48, 48/4, 80. ZPrCP člen 90, 90/2. Pravilnik o spremljevalcih pri prevozu skupin otrok (2011) člen 2.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - postopek javnega naročila - merila za izbor - diskriminacija - izobrazba - odgovornost župana - direktor občinske uprave - napeljevanje h kaznivemu dejanju - opis napeljevanja - krajevna in stvarna pristojnost - predhodno vprašanje - pristojnost državne revizijske komisije - nepravočasen ugovor krajevne pristojnosti - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Po 441. členu ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče ugovora krajevne pristojnosti, vloženega šele v pritožbi zoper končno odločbo, kot nepravočasnega ni vsebinsko obravnavalo.
Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi.
Obdolženi A. A. je bil v obravnavanem časovnem obdobju župan Občine D. Po prvem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je predstavljal in zastopal občino, prav tako je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu, zaradi česar se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, ko smiselno navajata, da se je obdolženi A. A. razbremenil svoje odgovornosti kot odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, ker je postopek izvedbe javnega naročila vodil obdolženi B. B.
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje (t.i. dvojni naklep napeljevalca).
Napeljevanje konkretizirano s tem, da je napeljevalec "nagovoril" storilca h kaznivemu dejanju (kot v obravnavanem primeru), kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje. Opis napeljevalčevega ravnanja je v takem primeru zadosten, medtem ko še konkretnejša opredelitev, kako je bilo to storjeno, sodi v obrazložitev sodbe.
spor majhne vrednosti - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, dejansko vprašanje. Glede na navedeno zaključka, da tožeča stranka ni opravila osnovne optimizacije ter da osnovna optimizacija ni bila predmet sklenjene Pogodbe, predstavljata ugotovitev dejanskega stanja in sta posledica opravljene dokazne ocene. Tožena stranka je zato s pritožbenim očitkom, da sta ta zaključka sodišča prve stopnje zmotna, v bistvu grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Torej je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Ker torej v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
prispevki za socialno zavarovanje - poklicno zavarovanje - poklicna pokojnina
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.
Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).
stroški postopka - delni uspeh v pravdi - sprememba vrednosti spornega predmeta
Če je uspeh stranke v pravdi delen, je stranka upravičena le do povrnitve ustreznega dela stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri takšnem pa je treba upoštevati vrednost spornega predmeta. Ta se lahko v teku postopka spreminja. To lahko vpliva tudi na izračun uspeha v postopku.
Tožnik je upravičen do povračila stroškov na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka ni zavezana povrniti stroškov nasprotni stranki, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri presoji, kateri so za pravdo potrebni stroški, pa je treba upoštevati, da so ti potrebni le v delu, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, torej na zahtevek za priznanje vseh pravic iz predhodnih aktov delodajalca. Na ta del pa se navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi ne nanašata in tako sestava teh dveh pripravljalnih vlog ni bila za pravdo potreben strošek. Oziroma je bila sestava prve pripravljalne vloge potrebna le v delu, v katerem vsebuje delni umik tožbe, kar pa opravičuje nižjo nagrado.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.. ZPP člen 4, 217, 236.a, 236.a/2, 286.a, 286.a/5, 287.
odškodninska odgovornost uprave po ZGD - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - krivda odgovornost - obrnjeno dokazno breme - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - prosta podjetniška presoja - načelo ustnosti in neposrednosti - prebrana izjava priče
Tožnica odškodninsko odgovornost toženca utemeljuje z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Kot v točki 9 obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, morajo biti za obsodbo odgovorne osebe podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom citirane določbe ZGD-1 mora član organa vodenja (ali direktor) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, so (solidarno) odgovorni, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).
Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu je olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se omenjeno pravilo ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti.To pa pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem člana uprave (direktorja). Zatrjevati mora tudi indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo ravnanje, obremenjujoče za odgovorno osebo, kvalificirano kot protipravno (iz trditev mora biti razvidna vsebina očitka in njegove posledice). Tožena stranka pa mora zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi ali da ji ni mogoče očitati krivde (ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo). V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev (če se odgovorna oseba nanje sklicuje), da je ravnala v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje - da je smela razumno domnevati, da je (bila) odločitev sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028836
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 23. KZ-1 člen 71, 173, 173/3, 174, 174/2. ZKP člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 364, 364/7, 378, 378/1, 378/4, 378/6.
zavrnitev dokaznega predloga obrambe - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - dvom o nepristranosti sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodišča - dokazovanje izločitvenih razlogov - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nepristranskost izvedenca - prosta presoja dokazov - objektivni in subjektivni element - obrazloženost sodne odločbe - varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica
Obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodišča, ki temelji na zavrnitvi dokaznega predloga obrambe s strani sodišča in na dokazni oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca s strani sodišča, ki je nasprotna oceni obrambe ter na izidu kazenskega postopka pred prvostopnim sodiščem, s katerim obdolženec ne soglaša, ne sodi med tehtne razloge za dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje. V sodni praksi je sprejeto stališče, da odklonitveni razlogi (tak razlog navaja pritožba zagovornikov) predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju primera, lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko postopka. Nezadovoljstvo stranke s postopanjem sodišča, z odločitvami, ki jih sprejme in z izraženimi pravnimi stališči ter s končno odločitvijo (vse to izraža pritožba), pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, niti ne gre za okoliščino, ki bi z upoštevanjem objektivnega ali subjektivnega kriterija nepristranskosti, kot je obrazložen v odločbi ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji, na katero se sklicujejo pritožniki, imela za posledico utemeljen dvom v nepristranskost sodišča.
ZSPJS člen 17.. ZOFVI člen 119.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15b, 15c.
ocena delovne uspešnosti - javni uslužbenec - odločitev o pravdnih stroških - individualni delovni spor
Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 318.. KZ-1 člen 209.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena uporaba tujega premoženja - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - sklepčnost
Tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v spornem obdobju protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen.